Jedro

Volilo je relativna pravica, ki obstoji v razmerju med honoratom in oneratom. Izpolnitev volila lahko zahteva samo volilojemnik in sicer samo od dediča, ki je po oporoki volilo dolžan izpolniti, ne pa od njegovih singularnih pravnih naslednikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec v 15 dneh z njim skleniti pogodbo, s katero mu bo v last prepustil 1000 m2 parc.št. 101, vrta, vpisanega v vl.št. 38 k.o. ... ter dovoliti geometrsko odmero navedenega dela zemljišča, pri le-tem pa vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika. Slednjega je zavezalo tožencu povrniti 111.695,00 SIT stroškov tega pravdnega postopka. Ugotovilo je, da je toženec zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 101, vpisane v vl.št. št. 38 k.o. ..., ki jo je pridobil od I. B. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju hkrati z vsemi nepremičninami, ki jih je imenovana podedovala po svoji sestri M. B. M. B. je v korist I. B. napravila pismeno oporoko pred pričami, istočasno pa je za volilojemnika ene zazidljive parcele določila tožnikova očeta M. B. in njegove potomce. Volilo je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje določeno s pogojem, da bo katera od njenih parcel zazidljiva, pri čemer je sodišče štelo, da mora biti ta pogoj izpolnjen ob nastopu dedovanja, to je ob smrti oporočiteljice, da pa ta pogoj ob navedenem času (umrla je 25.11.1983) ni bil izpolnjen, poleg tega pa je za tožnika pravica zahtevati volilo zastarala, saj je to storil šele po 13 oziroma 14 letih od oporočiteljičine smrti, rok za to pa je predpisan v trajanju enega leta. Tožnik takšno sodbo izpodbija s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga primarno njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo zato,ker je iz oporočne določbe: " v kolikor bi obstajala kakšna zazidljiva parcela, volim svojemu bratu in njegovim potomcem eno parcelo v velikosti približno 1000 m2,", zaključilo, da oporočiteljica ni vedela, ali je katera od njenih parcel zazidljiva ali ne in da je bila njena volja takšno parcelo nakloniti kot volilo le, če bi obstajala v času njene smrti. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju s pravo in resnično voljo oporočiteljice, ki je svoje nepremičnine zelo dobro poznala in je tudi vedela, da v času sestave oporoke njena kmetija ne obsega nobene zazidljive parcele. Poleg tega je bila oporoka zapisana 10.11.1983, to je v času, ko je oporočiteljica pričakovala skorajšno smrt, ki je res nastopila že 25.11.1983. Zato tudi ni pričakovala, da bi do njene smrti prišlo do takšnih sprememb prostorsko-ureditvenih aktov, da bi ob smrti bila katera od njenih parcel že zazidljiva. Prav zaradi tega je pogoj zazidljivosti postavila kot pogoj, ki se šele bo izpolnil. Zato tudi tožnik vse do tedaj, ko je pogoj bil izpolnjen, njegove izpolnitve in mogel zahtevati. Gre namreč za klasičen dmanacijski legat, torej obligacijskopravno pravico zahtevati izpolnitev, pri kateri je rok za zastaranje začel teči šele tedaj, ko je nepremičnina postala zazidljiva in ko je tožeča stranka to tudi izvedela. Glede na takšne razmere pa je izpolnitev volila tožeča stranka zahtevala pravočasno. Toženec je na pritožbo odgovoril, prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da je tožnikov zahtevek po izročitvi parcele zastaral: da je parcela, ki je predmet te pravde, zazidljiva, je vedela za časa svojega življenja M. B., prav tako pa sta to vedela toženec in njegov oče M. B. Zato bi to parcelo morala zahtevati najpozneje v roku enega leta od razglasitve oporoke M. B. Nesporno je, da tega nista storila in sicer zato, ker je parcela, čeprav po statusu zazidljiva, dejansko za ta namen neuporabna zaradi strmine in zato, ker je preko nje napeljan vodovod. Če bi sodišče status parcele 101 k.o. ... preverilo, bi bile te okoliščine bolj jasne. Poleg tega pa opozarja še, da je tožba po njegovem mnenju nesklepčna, saj bi tožnik lahko zahteval le izročitev volila, dejansko pa zahteva sklenitev pogodbe. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo zavreči. Ker pa tega ni storilo in se je spustilo v meritorno odločanje o zadevi, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in naj jo sodišče druge stopnje potrdi. Pritožba ni utemeljena. Kot je že bilo navedeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejansko ugotovitev, da je M. B. svojemu bratu M. B. in njegovim potomcem volila zazidljivo parcelo velikosti približno 1000 m2 pod pogojem, da takšna parcela v zapuščini sploh bo. Tožnik to dejansko ugotovitev izpodbija v toliko, da je trdil in poskušal dokazati, da je bilo volilo dano pod odložnim pogojem, ki nastopi, ki bo katera od parcel, ki so bile sicer predmet zapuščine po M. B., postala zazidljiva. Sporna je torej interpretacija oporočne določbe, ki se nanaša na vsebino volila. Za interpretacijo volila veljajo pravila za interpretacijo oporoke. To pomeni, da je treba z interpretacijo ugotoviti pravo voljo oporočitelja, težišče pa je ne na tistemu, kar je zapisano, ampak na tistemu, kar je oporočitelj z oporoko v resnici hotel doseči. Uporabiti je torej treba subjektivno načelo interpretacije, za razliko od objektivnega, ki daje večjo težo zunanjemu izrazu volje. Objektivno se interpretira pravne posle v prometu, ker varstvo zaupanja v prometu zahteva, da se vsak lahko zanese v tisto, kar je navzven izjavljeno, (1. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih); oporoka pa ni prometni pravni posel. V zvezi z njo ni potrebe ščititi zaupanja v prometu, ampak samo uresničiti prav tisto, kar je bila zapustnikova volja. Zato je, ne glede na običajen pomen besed, ki jih je oporočitelj uporabil, treba odredbe njegove oporoke interpretirati v skladu z njegovo pravo voljo. Objektivni pomen izrazov, ki jih je oporočitelj uporabil, za to ni relevanten, če se ugotovi, da jih je uporabil v nekem drugem pomenu. Ni pomembno, kako so drugi razumeli, kar je izjavil, ampak samo pomen, ki ga je on hotel dati njegovim oporočnim odredbam. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje vsebino volila ugotavljalo tako, da je uporabilo objektivni način interpretacije. Na ta način je prišlo do zaključka, da je oporočiteljica za volilo postavila pogoj, ki pa ga nikakor ni mogoče šteti za odložni pogoj. Tožniku pravica do volila pripada le za primer, če bo ob uvedbi dedovanja kakšna njena parcela zazidljiva, ne pa tudi, če bi takšen status pridobila kdaj kasneje. Glede na to obstaja možnost, da je bila volja oporočiteljice drugačna, vendar pa tožnik glede tega ni ponudil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi sodišče lahko opravilo interpretacijo sporne določbe po subjektivnem kriteriju. Dokazno breme pa je bilo na tožniku (212. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Trditev, da je zapustnica ob sestavi oporoke vedela, da nobena njena parcela ni zazidaljiva, bi sicer lahko kazala na pravilnost interpretacije, za kakršno se zavzema tožnik, vendar pa je to trditev prvikrat postavil šele v pritožbi, zanjo pa ni ponudil nobenega dokaza. Po odločbi 1. odstavka 337. člena ZPP gre za nedovoljeno novoto, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti doprvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena istega zakona. Tej zahtevi pritožnik ni zadostil. V tožbi pa je zatrdil le, da sta za dejstvo nezadiljivosti vseh oporočiteljičnih parcel v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero je nepremičnine pridobil toženec, vedeli obe pravdni stranki. Vse navedeno pomeni, da pritožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, na kateri trenutek se je nanašal pogoj o zazidljivosti zemljišča, ni uspel izpodbiti. To pa nadalje pomeni tudi, da je bila tožba res vložena šele potem, ko je zastaralni rok iz 94. člena Zakona o dedovanju že potekel. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna. Izpodbijana sodba pa je materialnopravno pravilna tudi zato, ker po oceni pritožbenega sodišča ni podana pasivna legitimacija toženca v tej zadevi, vprašanje pasivne legitimacije pa je materialnopravno vprašanje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje je volilo relativna pravica, ki obstoji v razmerju med honoratom in oneratom. To razmerje nastane tako, da ga ustvari zapustnik z oporoko, ko določi osebo, ki ji nameni določeno pravico ali stvar kot volilo, osebo, proti kateri bo ta pravica delovala ter vsebino te pravice. Onerat volila je zapustnikov univerzalni sukcesor, torej oseba, ki je zaradi zapustnikove smrti pridobila dedno pravico. Honorat je oseba, ki pridobi pravico do volila. Vsebina pravice do volila pa je pooblastilo honorata, da sme od onerata zahtevati spolnitev. Izpolnitev je zato mogoče zahtevati samo od dediča, ki je volilo dolžan izpolniti (onerata). Toženec v obravnavani zadevi pa ni dedič M. B., ampak je premoženje, ki je bilo v njeni zapuščinski masi, od njene oporočne dedinje pridobil z odplačnim pravnim poslom. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, pa tudi ne tisti, na katere je po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.