Jedro

V konkretnem primeru je bila sicer tožeča stranka tista, ki je morala dokazati obstoj prikrajšanja na njeni strani in obogatitev na strani tožene stranke in je torej bilo na tožeči stranki materialno dokazno breme. Vendar pa se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdi stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 45.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 5. 2021 do plačila. V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v obrestnem delu glede pogodbenih obresti 2,3 % letno od zneska 15.400,00 EUR od dne 3. 1. 2013 do 1. 2. 2018 in zakonskih zamudnih obresti od dne 2. 2. 2018 do 11. 5. 2022, nadalje glede pogodbenih obresti 2,3 % letno od zneska 10.000,00 EUR od dne 30. 8. 2013 do 29. 8. 2018 in zakonskih zamudnih obresti od dne 30. 8. 2018 do 11. 5. 2022 ter glede pogodbenih obresti 0,629 % letno od zneska 20.000,00 EUR od dne 16. 1. 2019 do 31. 12. 2019 in zakonskih zamudnih obresti od dne 1. 1. 2020 do 11. 5. 2022. V točki III izreka pa je toženi stranki naložilo plačati tožeči pravdne stroške v znesku 3.873,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka (točka II izreka sodbe). Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo obresti iz razloga, ker bi naj bila tožena stranka v dobri veri, da je denar župnijski, prav tako je zavzelo stališče, da pravna podlaga za nakazilo v znesku 45.400,00 EUR ni nastala. Navedeno ne drži, saj je pravna podlaga posojilna pogodba, ki je bila veljavno sklenjena tudi glede na pojasnila sodišča. Direktorica bi naj potrebovala soglasje ustanovitelja za zneske nad 10.000,00 EUR, to soglasje pa je več kot očitno bilo dano. Ker je tožnik predstavljal tudi ustanovitelja, in bilo potrebe po soglasju nadzornega organa, čeprav je tudi ta vedel za dana posojila. Sodišče se pri tem sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki dovoljuje posojila družbenikov družbi. Tožnik pa ni bil družbenik, temveč zakoniti zastopnik družbenika - ustanovitelja in je zato lahko dal veljavno posojilo, ki ga tožena stranka ni pravočasno vrnila. Tožena stranka je bila tako dolžna plačati pogodbene, kot tudi zamudne obresti, saj je tožnik pozival toženo stranko tudi izvensodno. Ob tem pa je bil zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke komaj imenovan na položaj direktorja in tako ni mogel podati verodostojne izpovedbe o načinu poslovanja tožene stranke, sklepanju pogodb itd. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vtoževanih pogodbenih in zamudnih obresti ter plačilo dodatnih stroškov postopka s pripadki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe tožeče stranke in se zavzema za njeno zavrnitev. Strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, saj je tožeča stranka sklepala posojilno pogodbo kot fizična oseba in ne v vlogi zakonitega zastopnika ustanovitelja. Soglasje ustanovitelja bi moralo biti nesporno in jasno izraženo, to pa je v obliki pisnega dokumenta, ki bi moral biti priložen k posojilni pogodbi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper prisodilni del sodbe (točki I in III izreka le-te) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za obogatitveni zahtevek, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo tožbeni zahtevek, morajo biti podane štiri predpostavke: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost veljavnega pravnega temelja (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Zato bi moralo sodišče kot nesporno ugotoviti, da je na strani tožeče stranke podano prikrajšanje, kar pa zahteva tudi ugotovitev vira sredstev. Brez tega ni mogoče z dokaznim standardom gotovosti ugotoviti, da je šlo za denarna sredstva, ki spadajo v premoženjsko sfero tožnika. Tožnik je namreč zgolj pavšalno navedel domnevne vire denarnih sredstev in za svoje navedbe ni predložil nobenega dokazila, na drugi strani pa je zaslišana priča A. A. izrecno opozoril na hude pomanjkljivosti pri poslovanju Župnije B. v času župnikovanja tožnika in pri tem izpostavil nepravično evidentiranje sredstev, zbranih iz naslova gotovinskih prostovoljnih darov Župnije B. Tako bi se sodišču moral poroditi dvom v resničnost trditev tožeče stranke, da nakazana sredstva predstavljajo del njegovega premoženja, in da je posledično na njegovi strani prišlo do prikrajšanja. Nenazadnje tožnik niti ni zanikal utemeljenosti trditev toženca o tem, da v času njegovega župnikovanja v Župniji B. gotovinska sredstva niso bila ustrezno evidentiranja in položena na račun župnije, ter da je imel pomanjkljivo evidenco gotovinskih sredstev in pomanjkljiv nadzor nad razpolaganjem z denarnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je imel tožnik kot takratni župnik "pomanjkljivo evidenco in posledično tudi nadzor nad razpolaganjem s temi sredstvi". Takšna ugotovitev sodišča pa onemogoča afirmativno odločitev o tožbenem zahtevku.

Nadalje pritožba tožene stranke izpostavlja, da je celo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka v dobri veri, da je šlo za župnijski denar in torej upravičeno dvomi o viru omenjenih denarnih sredstev. Nenazadnje v točki 10 obrazložitve sodbe ni jasno razvidno, v breme koga je izvedeno plačilo v znesku 15.400,00 EUR dne 28. 1. 2013 in v znesku 10.000,00 EUR dne 30. 8. 2013 iz tožnikovega računa pri X d.d. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, da nakazani denar predstavlja del premoženja tožeče stranke. Pri tem je sodišče tudi enostavno verjelo na besedo župniku, to je tožniku ter povzelo pavšalno izpovedbo, da je denarna sredstva prejel na podlagi dedovanja, mašnih intencij, doudeka in darov, ne da bi sodišče zahtevalo kakršnakoli dokazila o obstoju teh sredstev. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni dokazala, da so nakazana denarna sredstva njena, in da je posledično prišlo do prikrajšanja v njeni premoženjski sferi.

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo "dobro vero" tožene stranke glede dvoma v vir denarnih sredstev, nakazanih s strani tožeče stranke, ugotovilo pa je tudi pomanjkljivo evidenco gotovinskih sredstev in pomanjkljiv nadzor nad razpolaganjem z denarnimi sredstvi, nato pa je odločilo, ne da bi ta dvom odpravilo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti ne ugotavlja, da so bila nakazana denarna sredstva last tožeče stranke, temveč samo zapiše, da je bil dejansko toženi stranki nakazan znesek 45.400,00 EUR, ne da bi pri tem ne navede, da gre za denarna sredstva, ki so del premoženja tožeče stranke.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter tožečo stranko obsodi na plačilo stroškov pritožbenega postopka s pripadki.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožena stranka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi. Tako navaja, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo "dobro vero" toženke glede dvoma v vir denarnih sredstev, nakazanih s strani tožnika, hkrati pa zapiše, da je bil dejansko toženi stranki nakazan znesek 45.400,00 EUR, pri čemer ne navede, da gre za denarna sredstva, ki so del premoženja tožnika, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti.

8. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih ustanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje "dobro vero" tožene stranke glede dvoma v vir denarnih sredstev, nakazanih s strani tožeče stranke ugotavljalo le v zvezi z obrestnim delom zahtevka. To je storilo, ker je moralo uporabiti določbo 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka upravičeno menila, da so bila nakazana sredstva del sredstev Župnije B. in ne tožnika osebno, v posledici česar je dosodilo zamudne obresti od dneva vložitve predmetne tožbe. V nasprotnem primeru, če bi ugotovilo, da dobra vera tožene stranke ni podana, bi morala slednja zamudne obresti vrniti od dneva nakazil spornih zneskov (od dneva pridobitve sredstev). Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila denarna sredstva, ki jih je tožnik nakazal toženi stranki v skupnem znesku 45.400,00 EUR, del njegovih lastnih sredstev in torej del njegovega lastnega premoženja, zato tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da gre za denarna sredstva, ki so del premoženja tožnika.

10. Tožena stranka tako v pritožbi iztrga iz konteksta del, v katerem je sodišče prve stopnje utemeljevalo obrestni zahtevek ter navedeno želi prikazati tudi kot nepravilno dokazno oceno glede vira posojenih sredstev. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedb tožeče stranke in sedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke ter predloženih potrdil Y d.d. z dne 17. 1. 2019 in 18. 1. 2019 o nakazilu posojil v zneskih 15.000,00 EUR in 5.000,00 EUR (dokaza A4 in A5) ter predloženih izpisov iz TRR pri X d.d., iz katerih izhaja knjiženje posojila v breme tožnika za znesek 15.400,00 EUR dne 28. 1. 2013 in znesek 10.000,00 EUR dne 30. 8. 2013 (dokaza A6 in A7), prav tako na podlagi predloženih posojilnih pogodb, sklenjenih med tožnikom in toženo stranko (dokazi A2), v točki 14. obrazložitve ugotovilo, da je bil denar, ki ga je tožeča stranka nakazala toženi stranki njeno lastno premoženje. Glede na to, da je tožeča stranka poleg lastnega zaslišanja, predložila tudi dokazila o nakazilih zgoraj navedenih zneskov iz njegovega osebnega transakcijskega računa, se je dokazno breme, da dokaže nasprotno, prevalilo na toženo stranko, ki pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kakšnih drugih dodatnih dokazov o tem, da denarna sredstva v znesku 45.400,00 EUR niso bila osebna last tožeče stranke (razen zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke), ni predložila in ne predlagala. V konkretnem primeru je bila sicer tožeča stranka tista, ki je morala dokazati obstoj prikrajšanja na njeni strani in obogatitev na strani tožene stranke in je torej bilo na tožeči stranki materialno dokazno breme. Vendar pa se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.1 Sodišče prve stopnje je tako pravilno na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP2 zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala iz svojih osebnih računov, niso bila last tožeče stranke, pač pa last ustanovitelja tožene stranke, Župnije B. 11. Prav tako dejstvo, da naj bi imel tožnik pomanjkljivo evidenco nad gotovinskimi sredstvi, še nujno ne pomeni, da denar, ki ga je posodil ni bil njegovo lastno premoženje. Na odločitev v zadevi tako ne more vplivati okoliščina, na katero opozarja pritožba tožene stranke, da tožeča stranka ni izrecno zanikala trditev tožene stranke, da v času župnikovanja v Župniji B. gotovinska sredstva niso bila ustrezno evidentirana in položena na račun župnije.

12. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da iz sodbe ni jasno razvidno v breme koga sta bili izvedeni plačiio 15.400,00 EUR dne 28. 1. 2013 in 10.000,00 EUR dne 30. 8. 2013. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve zaključilo, da je bil znesek 45.400,00 EUR dejansko nakazan toženi stranki, pri čemer tožeči stranki do sedaj ni bil vrnjen, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno. Navedeno drži, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi dne 18. 3. 2022 izrecno priznal, da nakazila toženi stranki zanj niso bila sporna (str. 5 zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2022) in je torej jasno, da je bila tožena stranka tista, ki je prejela tudi zneska 15.400,00 EUR in 10.000,00 EUR.

13. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožeče stranke v obravnavani zadevi ni moč šteti kot tretje osebe v smislu drugega odstavka 32. člena ZGD-1, ki v drugem stavku določa, da statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam, po stališču Vrhovnega sodišča RS pa omejitev zastopanja zakonitega zastopnika zavoda, ki je določena s statutom ali kakšnim drugim aktom, nasproti tretjim učinkuje le, če je vpisana v sodni register,3 kar izhaja tudi iz določb Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ).4 Pri tem pa OZ določa posledice tako sklenjenih poslov. Tako je posel, ki ga sklene lažni zastopnik ali zastopnik, ki prekorači pooblastilo, in ki ga zastopani ne odobri, brez pravnih učinkov (prvi odstavek 72. člena OZ).

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik tisti, ki je bil zastopnik Župnije B., le-ta pa je bila ustanoviteljica tožene stranke. Ob tem, ko iz Akta o ustanovitvi zavoda (tožene stranke) z dne 22. 4. 2003, v katerem je v 17. členu tudi določba o omejitvi zastopanja poslovodnega organa, izhaja, da ga je podpisala prav tožeča stranka kot zastopnik Župnije B. (dokaz B2) in je bil torej tožnik z vsemi omejitvami poslovodnega organa tožene stranke seznanjen, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika v konkretnem primeru ni mogoče šteti za tretjo osebo, na katero omejitev poslovanja direktorice tožene stranke ne bi učinkovala in posledično, da so zaradi pomanjkanja soglasij ustreznih organov zavoda k sklenjenim posojilnim pogodbam, le-te brez učinkov med pravdnima strankama, pravilna. Pritožbena prizadevanja tožeče stranke, da je bilo soglasje več kot očitno dano, glede na zgoraj navedene zaključke, da tožnika sploh ni mogoče šteti za tretjo osebo, ki ne bi vedela za omejitve poslovodstva tožene stranke, so zato glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago, neutemeljena.

15. Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so posojilne pogodbe brez učinka med pravdnima strankama, da pa je nesporno, da so bili zneski v skupni višini 45.400,00 EUR iz osebnega računa tožeče stranke nakazani na račun tožene stranke, zaradi česar je bila tožena stranka za ta znesek obogatena, tožeča stranka pa zanj prikrajšana (prvi odstavek 190. člena OZ), pravilna tudi glede uporabe zgoraj citirane materialnopravne določbe 193. člena OZ, ki se nanaša na odločitev o prisojenih zamudnih obrestih od zneska 45.400,00 EUR od dne 11. 5. 2021 do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka v dobri veri glede posojenega denarja, češ da je le-ta župnijski. Teh dejanskih zaključkov tožeča stranka v pritožbi ne graja, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zamudne obresti dosodilo od dneva vložitve tožbe (to je od 11. 5. 2021), pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu za plačilo pogodbenih obresti in zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do dneva vložitve tožbe.

16. Pritožbi sta tako neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. O stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker obe pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1 Tako Jan Zobec: Dokazno breme v pravdnem postopku, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 132 in sklepa VSRS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019 ter II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015. 2 215. člen ZPP določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem, bremenu. 3 Tako sodba VSRS II Ips 53/2015 z dne 24. 9. 2015, III Ips 78/2016 z dne 13. 3. 2018. 4 V skladu s 57. in 58. členom ZZ mora biti tudi v primeru zavodov obseg pooblastil oseb, ki so pooblaščene za zastopanje, vpisan v sodni register.