Jedro

Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo, pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se II. točka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo zoper del odločbe in sklepa Ministrstva za vzgojo in izobraževanje št. 60340-80/2024/7 z dne 15. 10. 2024, v katerem je toženka njeno zahtevo za priznanje pravice do prilagojenega napredovanja, prilagojenega načina preverjanja znanja in prilagojenega ocenjevanja zavrgla zaradi nepristojnosti. Hkrati je s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji je toženka s tem, ko ni odločila o njeni vlogi oziroma jo je zavrgla, posegla v ustavne pravice,¹ in odpravo posledic tega dejanja na način, da se ji prizna pravica do prilagojenega napredovanja in da v šolskem letu 2024/2025 v 5. razred napreduje brez pozitivne ocene iz matematike.

2.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom tožbo na odpravo izpodbijanega upravnega akta zavrnilo (sodba iz I. točke izreka), tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v njene ustavne pravice, in odpravo posledic tega dejanja, pa zavrglo (sklep iz II. točke izreka).

3.V obrazložitvi je glede nedovoljenosti tožbe navedlo, da procesne predpostavke za tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niso izpolnjene, ker je bilo tožnici zoper izpodbijani upravni akt, s katerim je toženka njeno vlogo zavrgla, že zagotovljeno drugo sodno varstvo - izpodbojna tožba na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Pritrdilo je tudi stališču toženke, da je šola tista, ki je pristojna za odločanje o zahtevi za napredovanje v 5. razred.

4.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep iz II. točke izreka (zavrženje tožbe) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek, ali pa naj sklep spremeni tako, da delu tožbenega zahtevka ugodi. Navaja, da je tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 dovoljena (in utemeljena) zato, ker se tako Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju Zavod), kot pritožničina osnovna šola izogibata odločanju o pravicah, ki pritožnici pripadajo na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1). Zavod se sklicuje na pristojnost šole, ki naj bi o tem odločila z individualiziranim programom (ki ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti s pritožbo), šola pa o tem ne odloči, ker naj bi o pravicah po ZUOPP-1 že odločil Zavod z odločbo, ki sporne pravice ne vsebuje. Upravno sodišče tožbe še zlasti ne bi smelo zavreči brez materialnega procesnega vodstva. Ker jo je, je izpodbijana odločitev za pritožnico presenečenje, še posebej, ker Upravno sodišče postopkov ni združilo. Vztraja, da bi moral o njeni vlogi in o priznanju pravic, ki ji pripadajo po ZUOPP-1, odločiti Zavod, v upravnem postopku, z upravno odločbo.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je pritožnica zahtevala ugotovitev kršitve človekovih pravic. V tem delu je tožbo opredelilo kot tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz tožbenega zahtevka, postavljenega pod točko II. na 12. strani tožbe ter povzetega v II. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, izhaja, da pritožnica meni, da je toženka s tem, ko je odločala o pritožbi zaradi molka organa in zavrgla njeno vlogo iz razloga nepristojnosti Zavoda, posegla v njene ustavne pravice.

8.V tem pritožbenem postopku je sporno, ali je glede na opisane okoliščine primera izpolnjena posebna procesna predpostavka za dopustnost tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, da pritožnica ni imela zagotovljenega drugega, učinkovitega sodnega varstva. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji Upravnega sodišča, da ta posebna procesna predpostavka ni izpolnjena. Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.

9.Nobenega dvoma sicer ni, da je zatrjevana situacija, ko pritožnica še ni dobila odgovora o uveljavljanih prilagoditvah preverjanja znanja in o želenem napredovanju v višji razred, zanjo neprijetna, saj je glede na svoje okoliščine v še posebej ranljivem položaju. Vendar pa bi lahko Vrhovno sodišče pravilnost stališča Upravnega sodišča glede nepristojnosti Zavoda in z njim povezane zatrjevane posege v pritožničine ustavne pravice, presojalo zgolj in samo v okviru odločanja o dopuščeni reviziji zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, kjer bi pritožnica (pod pogojem, da bi bilo dopuščeno s tem povezano vprašanje) lahko uveljavljala tudi, da je Upravno sodišče njene očitke o kršitvah ustavnih pravic napačno presodilo ali prezrlo.

10.V luči navedenega so pritožbeni očitki o pomanjkanju materialnega procesnega vodstva, posledično pa tudi o sodbi presenečenja, neutemeljeni. Materialno procesno vodstvo se, kot že ime pove, lahko nanaša le na trditve in dokaze, od katerih je odvisna uporaba materialnega prava, in ne na izpolnjenost procesnih predpostavk (slednjim je namenjen institut dopolnitve tožbe), h kakšni dopolnitvi tožbe naj bi Upravno sodišče pritožnico pozivalo v danih okoliščinah, pa pritožba ne pojasni.

11.Ker pritožba zoper sklep o (ne)združitvi postopkov v skupno obravnavo po izrecni določbi drugega odstavka 42. člena ZUS-1 ni dovoljena, izrek izpodbijane sodbe in sklepa pa take določitve tudi sicer ne vsebuje, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost odločitve o tem, da se pritožničina postopka ne združita, ne more opredeljevati. Enako velja tudi za pomisleke v zvezi s pristojnostmi in obveznostmi pritožničine osnovne šole, saj ta tožba ni uperjena zoper slednjo.

12.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

13.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, po kriteriju uspeha strank iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Uveljavljala je poseg v pravico do izobrazbe in šolanja (57. člen Ustave), pravice invalidov (drugi odstavek 52. člena Ustave), pravico do enakega obravnavanja (14. člen Ustave) ter pravico do pravne in socialne države (2. člen Ustave).

2P. Golob, v: M. Dobravec Jalen in drugi, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 40-41.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 4/1, 5, 5/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.