Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za pridobitev lastninske pravice že na podlagi samega zakona - 128. čl. Zakona o sodiščih, vpis ni mogoč brez zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga ali brez pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrne.

Vpis, opravljen na podlagi sklepa z dne 20.4.2006, se izbriše. Zaznamba nepravnomočnosti sklepa o vpisu se izbriše.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na predlog Republike Slovenije odločilo, da se na podlagi 128. čl. Zakona o sodiščih dovoli odpis parc. št. 6658/4, ki je v naravi poslovna stavba in dvorišče, od vl. št. 326 k.o. N.G. in vpiše v vl. 2290 iste k.o. v korist Republike Slovenije. Ugovor udeleženke M.o.N. zoper sklep zemljiškoknjižne referentke o dovolitvi vpisa je z izpodbijanim sklepom z dne 23.5.2006 zemljiškoknjižna sodnica zavrnila.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje M.o.N.. V pritožbi navaja, da je vpis nezakonit, saj ni bil opravljen na podlagi ustrezne listine, ki je edina lahko podlaga za glavni vpis in mora biti obvezna priloga k predlogu za vpis v smislu 29. in 30. čl. ZZK. Zakon o sodiščih je le pravni temelj za pridobitev lastninske pravice. Sodišče je s tem, ko je odločitev oprlo med drugim na 3. odst. 45. čl. ZZK-1 zmotno uporabilo materialno pravo, saj se to določilo za obravnavani primer ne more uporabiti. Nanaša se na prenos premoženja na Republiko Slovenijo le v primerih pripojitve oz. spojitve gospodarske družbe v smislu 1. odst. 45. čl. ZZK, ne pa v primeru prenosa kateregakoli premoženja, kot je to določilo razlagalo sodišče prve stopnje. 128. čl. Zakona o sodiščih je podlaga za pridobitev lastninske pravice države le na tistih poslovnih prostorih, ki so jih ob uveljavitvi zakona uporabljala temeljna sodišča. Gre za prostore, ki so dejansko služili opravljanju funkcije sodišča, prenos pa ne velja za prostore, za katere je sodišče sklepalo najemne pogodbe z različnimi uporabniki. Prav tako ne velja za prostore, za katere je sklenila najemne pogodbe M.o.N.. Slednjim sodišče oz. država tudi nista nikoli nasprotovala. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrne.

Republika Slovenija je po državnem pravobranilcu podala odgovor na pritožbo. Opozarja na razliko med obravnavanim primerom in 29. čl. ZZK. Slednji velja za primere, ko listina dokazuje pravni temelj pridobitve oz. prenehanja pravice, ki je predmet vpisa in šele na podlagi tako izkazanega temelja se z vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, ta pravica tudi dejansko ustanovi. V obravnavanem primeru pa so prostori v uporabi temeljnih sodišč postali last Republike Slovenije že po 128. čl. Zakona o sodiščih in zato to določilo ne predstavlja zgolj pravni temelj za nastanek stvarne pravice, ki bi nastala šele z vknjižbo. Lastninska pravica je nastala že z uveljavitvijo zakona in vknjižba ni več konstitutivne, temveč zgolj deklaratorne narave. Republika Slovenija se tudi ne strinja z razlago pojma uporabe v smislu 128. čl. Zakona o sodiščih, kot uporabo razlaga M.o.N.. Sodišče ima namreč že od vsega začetka celotno sodno zgradbo knjigovodsko evidentirano kot lastno osnovno sredstvo. Zanjo ima sklenjeno premoženjsko zavarovanje in plačuje tudi nadomestilo na uporabo stavbnega zemljišča. Le splet zgodovinskih okoliščin je pripeljal do tega, da v sodni zgradbi gostujejo tudi druge institucije. Pojem uporabe je zato potrebno razlagati v smislu instituta posredne posesti, ki jo je sodišče od vsega začetka izvajalo na celotni sodni zgradbi.

Pritožba je utemeljena.

Vknjižba je glavni vpis, s katerim se doseže oz. izkaže pridobitev oz. prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Tako za primere, ko se pridobitev pravice z vpisom šele doseže, kot za tiste primere, ko se pridobitev pravice izkaže pa je potrebno predlogu za vpis priložiti eno od listin, predpisanih v 40. čl. ZZK-1. Ker gre v obravnavanem primeru za pridobitev lastninske pravice že na podlagi samega zakona - 128. čl. Zakona o sodiščih, torej v postopku zahtevana listina ne bo izkazovala pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice, brez dvoma pa vpis ni mogoč brez zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga ali brez pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice. Sodišče prve stopnje je odločitev zmotno oprlo na 3. odst. 45. čl. Zakona o zemljiški knjigi, s tem ko je razlagalo, da v vsakem primeru, ko gre za prenos premoženja na Republiko Slovenijo, pridobitve pravice ni potrebno dokazovati s posebno listino. Slednje velja le v posebnih primerih, predvidenih v 45. čl. ZZK-1, ki se nanašajo na vknjižbo na podlagi združitve oz. delitve gospodarskih družb, kar se smiselno uporablja tudi v (podobnih) primerih prenosa premoženja na Republiko Slovenijo oz. lokalno skupnost. Sodišče prve stopnje pa je tudi brez podlage v določilih ZZK-1 ugotavljalo v tem postopku, kateri od udeležencev postopka je upravičeno oddajal nekatere poslovne prostore v stavbi v najem. Listine, s katerimi sta izkazovali tako razpolaganje s poslovnimi prostori, sta namreč v postopku predložili obe udeleženki, kar pomeni, da je med njima sporno, katera je uporabljala poslovne prostore v zgradbi v smislu 128. čl. ZS. Ker je zemljiškoknjižni postopek po svoji naravi vrsta nepravdnega postopka (prim. tudi 2. odst. 120. čl. ZZK-1) že glede na naravo postopka spornih dejstev v tem postopku ni mogoče razčiščevati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep sodišče prve stopnje spremenilo tako, da se ugovoru M.o.N. zoper sklep o vpisu ugodi in sklep spremeni tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrne. Glede na tako odločitev pa je potrebno vpis, ki je bil opravljen, izbrisati, prav tako pa tudi zbrisati zaznambo nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (3. tč. 3. odst. 161. čl. ZZK-1).