Jedro

Ločiti je treba med dodatkom za pomoč in postrežbo ter povečanimi rednimi mesečnimi stroški. Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Ne gre torej za denarni prejemek, ki bi pokril povečane stroške, ki kot posledica škodnega dogodka nastajajo oškodovancu, za kar je bilo tožniku v obravnavani zadevi priznano 200 EUR. Namenjen je torej pokritju stroškov tuje pomoči, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da jo je tožnik potreboval. Rente se ne valorizirajo z rastjo življenjskih stroškov – njihova rast je lahko le podlaga za spremembo rente. Odločitev sodišče prve stopnje, ki višino rente ni vezalo na morebitne bodoče spremembe (uskladitve) invalidske pokojnine, je zato pravilna. Res je, kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na ugovor tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati v bodoče usklajene zneske invalidske pokojnine, a to v obravnavanem kontekstu ne pomeni postopkovne kršitve.

Pritožba pravilno opozarja na neustrezno sklicevanje na četrti odstavek 163. člena ZPP. V sodbi je namreč sodišče prve stopnje v VI. točki zapisalo le, da bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom – to ne predstavlja odločitve iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, saj bi morali biti v izreku sodbe odločeno kdo in v kakšnem deležu plača pravdne stroške. Le višina stroškov bi bila odmerjena naknadno (po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari!) s posebnim sklepom. Sodba ob izdaji sklepa o stroških še ni postala pravnomočna, torej v skladu s citirano določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP sklepa še ni bilo mogoče izdati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba razveljavi v III. točki ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem delu I. točke (glede zneskov 200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2018 dalje in 200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje) in v II. točki potrdi.

III. Pritožbama zoper sklep se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O PRITOŽBI ZOPER SODBO:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki da (I.) v 15 dneh plača tožniku odškodnino 32.097,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 100,00 EUR od 20. 7. 2017, od 152,60 EUR od 14. 7. 2017, od 200,00 EUR od 7. 8. 2017, od 200,00 EUR od 7. 9. 2017, od 628,00 EUR od 22. 9. 2017, od 949.99 EUR od 24.9. 2017, od 624,94 EUR od 24. 9. 2017, od 200,0o EUR od 7. 10. 2017, od 200,oo EUR od 7. 11. 2017, od 200,00 EUR od 7. 12. 2017, od 200,0o EUR od 7. 1. 2018, od 200,00 EUR od 7. 2. 2018, od 227,95 EUR od 9. 6. 2018, od 12.440,00 EUR od 20. 10. 2017, od 14.531,51 EUR od 19. 9. 2018 in od 28,46 EUR od 19. 9. 2018. Nadalje je dolžna tožena stranka tožniku (II.) od 10. 3. 2018 plačevati iz naslova izgube na dohodku mesečno rento 566,25 EUR, ki zapade vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po dospelosti vsakega posamičnega obroka do plačila ter (III.) od 10. 3. 2018 do 10. 2. 2019 mesečno rento 633.75 EUR, od 10. 2. 2019 dalje pa 4o0,00 EUR, ki zapade vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po dospelosti vsakega posamičnega obroka do plačila. (IV.) Zaradi umika tožbe za 1.055,68 EUR in 31.824,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje pravdni postopek ustavilo, kar je tožnik zahteval več in drugače je zavrnilo (V.) in odločilo, da bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje zoper I. točko sodbe, v delu, v katerem se ta nanaša na povrnitev mesečnih stroškov 200 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 1. 2018 in 7. 2. 2018, ter zoper II. in III. točko.

Pojasnjuje, da ne dvomi, da so tožniku po odpustu iz bolnice nastajali določeni redni mesečni stroški, ki jih je sodišče ocenilo na 200 EUR mesečno, a bi bilo po prepričanju tožene stranke treba upoštevati, da je prejemal dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR mesečno od 24. 12. 2017 in je torej močno presegal ocenjene stroške. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je napačno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na januar in februar 2018, utemeljen.

Nadalje je bilo po mnenju pritožbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine rente iz naslova izgube na dohodku, saj sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da se pokojnina usklajuje. Tožnik sedaj prejema precej višji znesek invalidske pokojnine od zneska, odmerjenega z odločbo ZPIZ z dne 6. 2. 2018, in sicer prejema že 572,75 EUR. Tožena stranka je na to opozorila med postopkom, a se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, ampak le zapisalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini 566,25 EUR, ob upoštevanju, da tožnik prejema invalidnino (pravilno: invalidsko pokojnino) približno 500 EUR.

Čeprav je tožena stranka večkrat opozorila, se sodišče tudi ni opredelilo do njenega ugovora, da je pri odmeri rente treba upoštevati, da ima od 24. 12. 2017 tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR (po uskladitvi od 1. 1. 2019 v višini 430,19 EUR). Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo tožbeni zahtevek na plačilo denarne mesečne rente iz naslova trajno povečanih potreb tožnika v celoti zavrniti.

Pritožba tudi navaja, da so nejasni razlogi sodišča o tem, v kakšni višini nastajajo tožniku redni stroški (trajno povečane njegove potrebe). Do vložitve tožbe jih je ugotovilo v višini 200 EUR mesečno, od vložitve tožbe pa po 400 EUR mesečno. Kot je razvidno iz obrazložitve, naj bi razliko predstavljali bodoči stroški, ki bodo tožniku gotovo nastajali. Sodišče ni pojasnilo, kateri naj bi bili ti bodoči stroški, iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, da bi sodišče ugotovilo kakšne spremenjene okoliščine, do katerih bi prišlo po vložitvi tožbe in bi upravičevale višji znesek odškodnine iz tega naslova, zato tožena stranka meni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka še poudarja, da bi moralo sodišče tudi v primeru, če bi držalo, da so tožnikove potrebe trajno povečane za 400 EUR, ob upoštevanju mesečnih prejemkov iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo, ki ta znesek presegajo, tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Neutemeljen je po mnenju tožene stranke tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do mesečne rente za tujo pomoč in zaradi trajnega povečanja potreb, saj za pokritje teh zadošča dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejema od 27. 12. 2017. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ločiti je treba med dodatkom za pomoč in postrežbo ter povečanimi rednimi mesečnimi stroški. Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb.1 Ne gre torej za denarni prejemek, ki bi pokril povečane stroške, ki kot posledica škodnega dogodka nastajajo oškodovancu, za kar je bilo tožniku v obravnavani zadevi priznano 200 EUR. Med stroške, ki so pokriti z 200 EUR, je sodišče prve stopnje uvrstilo: najem električne postelje (30 EUR); ker je tožnik izpostavljen številnim infekcijam, nega zahteva posebno skrbnost ter nakup in uporabo številnih pripomočkov: rokavice za umivanje (2,30 EUR, mesečno se porabi ¾ paketa v katerem je 50 rokavic), rokavice iz lateksa 13 EUR (mesečno 2 paketa), mazilo Bepanten plus 6,79 EUR, tablete Magnesol 8,22 EUR, tablete B kompleks 26,65 EUR, vlažen toaletni papir 1,96 EUR, Donat 5,44 EUR, detergent za perilo 3,90 EUR, svečke 28,35 EUR in odvajalo 7,64 EUR – vse tako ugotovljene mesečne stroške je zaokrožilo na 200 EUR (50. točka obrazložitve). Po 200 EUR so mu priznali za čas od takrat, ko je bil odpuščen iz bolnice (20. 7. 2017), do vložitve tožbe, saj je bilo v času hospitalizacije in rehabilitacije v Soči za tožnika v celoti poskrbljeno tam. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je v celoti materialno pravno pravilna (kar pomeni tudi za zneska, ki sta zapadla v januarju in februarju 2018), pritožbeno naziranje pa zmotno.

6. Ko pritožba v zvezi z odločitvijo iz II. točke sodbe trdi, da bi bilo treba upoštevati, da tožnik sedaj prejema precej višji znesek invalidske pokojnine od zneska, odmerjenega z odločbo ZPIZ z dne 6. 2. 2018, je treba pojasniti, da se rente ne valorizirajo z rastjo življenjskih stroškov – njihova rast je lahko le podlaga za spremembo rente.2 Odločitev sodišče prve stopnje, ki višino rente ni vezalo na morebitne bodoče spremembe (uskladitve) invalidske pokojnine, je zato pravilna. Res je, kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na ugovor tožene stranke, da bi bilo treba upoštevati v bodoče usklajene zneske invalidske pokojnine, a to v obravnavanem kontekstu ne pomeni postopkovne kršitve. Sodišče mora namreč odgovoriti na vse strankine navedbe, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene.3 In obravnavani ugovor tožene stranke je bil očitno neutemeljen, zato nanj ni bilo treba odgovarjati.

7. Pritožba pa ima prav, da se sodišče prve stopnje kljub večkratnim opozorilom tožene stranke ni opredelilo do pravnorelevantnega ugovora tožene stranke, ki se nanaša na III. točko sodbe, da je pri odmeri rente4 treba upoštevati, da ima tožnik od 24. 12. 2017 pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 418,88 EUR (po uskladitvi od 1. 1. 2019 v višini 430,19 EUR). Kot je že bilo pojasnjeno, je dodatek za pomoč in postrežbo denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Namenjen je torej pokritju stroškov tuje pomoči, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da jo je tožnik potreboval v času od marca 2018 do februarja 2019.5 Sodišče prve stopnje bi zato moralo odgovoriti na ugovor tožene stranke, kar narekuje razveljavitev tega dela sodbe, saj je obremenjen z absolutno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku6 (v nadaljevanju: ZPP).

8. Prav tako je pritožba (delno) utemeljena v delu, v katerem opozarja, da so nejasni razlogi o tem, v kakšni višini nastajajo tožniku redni stroški (trajno povečane njegove potrebe) - do vložitve tožbe jih je ugotovilo v višini 200 EUR mesečno, od vložitve tožbe pa po 400 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so stroški 200 EUR obrazloženi v 50. točki obrazložitve (na katero se sodišče sklicuje v 55. točki obrazložitve), res pa je, da razlike prisojenega zneska do 400 EUR ni mogoče preizkusiti, saj tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo v zadostni meri – sodišče pojasni le, da gre za stroške, ki bodo tožniku zagotovo nastajali. Tudi v tem delu je zato treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče samo obeh procesnih kršitev ne more sanirati, saj niso znani razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje do priznanja rente 400 EUR. Takšno odločitev bo moralo v ponovljenem postopku obrazložiti sodišče prve stopnje, ki bo moralo pojasniti, kaj vse je upoštevalo pri ugotavljanju tožnikovih potreb v obdobju od 10. 2. 2019 dalje in na tej podlagi ocenilo te potrebe kot doživljenjsko rento na 400 EUR mesečno. Prav tako naj se sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju opredeli do s strani tožene stranke uveljavljenega ugovora, da bi se moralo pri ugotovljenih potrebah tožnika iz naslova tuje pomoči upoštevati, da prejema 418,88 EUR (oz. v januarju 2019 430,19 EUR) dodatka za pomoč in postrežbo.

O PRITOŽBAH ZOPER SKLEP O STROŠKIH

10. S sklepom z dne 3. 10. 2022 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka je dolžna tožniku plačati v 15 dneh stroške 16.264,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

12. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo tožnika ni odgovorila.

13. Pritožbi sta utemeljeni.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

14. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo sklepa. Najprej se pritožuje zoper nepriznani pravdni strošek iz naslova sodne takse za tožbo. Res je bil oproščen plačila sodne takse za tožbo, vendar so takse, katerih plačila je bila tožeča stranka oproščena, del stroškov postopka, ki jih mora plačati nasprotnik te stranke. Sodišče bi med pravdne stroške moralo prišteti tudi sodno takso, katere plačilo bi moralo naložiti toženi stranki direktno na račun sodišča. Nato tožnik graja, ker mu sodišče ni priznalo stroškov obveščanja stranke, posredovanja izvedeniških mnenj, vabil, vlog, sklepov sodišča, itd., ker naj bi vse to bilo zajeto v nagradi za pripravljalno vlogo in zastopanje na naroku. S tem se pritožba ne strinja in se sklicuje na odločbo VSC I Cp 64/2020. Nadaljnja graja je namenjena temu, ker je sodišče za vlogo z dne 21. 8. 2019 priznalo le 50 točk (po 4. točki tarif. št. 20 Odvetniške tarife7) – v vlogi je tožnik posredoval podatke o povečani porabi električne energije in predlog za združitev pravd, zato meni, da gre za obrazloženo vlogo. Nato govori pritožba o posebnem plačilu na zastopanje na poravnalnem naroku, kateremu je sledil prvi narok za glavno obravnavo in se sklicuje na pojasnilo Odvetniške zbornice. Pritožba opozarja tudi, da ima stranka pravico udeležiti se vseh glavnih obravnav, četudi ni vabljena na zaslišanje – sodišče je tožniku priznalo le stroške prihoda na narok, na katerega je prejel vabilo za zaslišanje, za ostale stroške pa je reklo, da niso potrebni za pravdo. Nazadnje pritožba opozarja, da je tožnik upravičen tudi do stroškov odškodninskega zahtevka pred pravdo. Sodišče je glede tega zapisalo, da ga tožnik ni predložil in zato ni moglo preveriti ali izpolnjuje pogoj obrazloženosti vloge. Tožnik opozarja, da je bil odškodninski zahtevek priložen tožbi.

15. Pritožba nima prav, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, ki toženi stranki v plačilo ni naložilo stroškov sodne takse. Drugi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah8 (v nadaljevanju: ZST-1) določa, da plača takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, nasprotnik te stranke, razen če je oproščen plačila taks. Četrti odstavek istega člena določa, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks s sodno odločbo, če v postopku delno uspe in na podlagi izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Res je torej, da je v primeru delnega uspeha dolžan tožnik plačati sorazmerni del stroškov, a seveda sorazmeren svojemu neuspehu, kar pomeni, da mu v tem delu tudi stroški ne gredo: če je uspel z 90%, mu 10% stroškov ne gre in ta del sodne takse bo dolžan plačati. In v tem delu sodišče nasprotni stranki ne bi naložilo v plačilo stroškov sodne takse tudi v primeru, če bi sodno takso tožnik plačal in jo nato priglasil kot strošek pravde. Sicer pa sodna taksa, katere je tožnik oproščen, v nobenem primeru ne more biti del sklepa o pravdnih stroških. Peti odstavek 15. člena ZST-1 namreč jasno določa, da sodišče naloži plačilo taks iz drugega in četrtega odstavka 15. člena ZST-1 _s plačilnim nalogom_ iz prvega odstavka 34. člena istega zakona. Neplačano sodno takso za tožbo bo tako sodišče prve stopnje na toženo stranko prevalilo z nalogom za plačilo sodne takse, ta pa bo, če bodo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, izdan tudi tožniku za (njegovemu neuspehu) sorazmerni del. 16. Tarif. št. 39 Odvetniške tarife se uporablja le za samostojna opravila, kar glede na sistematiko Odvetniške tarife pomeni opravila, ki niso del katerega koli sodnega postopka. Obvestila, dopisi stranki, posredovanje mnenj - vse to se v konkretnem primeru nanaša na odprt pravdni postopek, zato je v tem stroške mogoče priznati le za opravila, ki jih izrecno določa tarifa, ki ureja pravdni postopek (tarif. št. 19-22). Sodišče je vezano le na Ustavo RS in zakone, kar pomeni, da ni vezano na pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije.9 Ko se pritožba sklicuje na zadevo VSC I Cp 64/2020, je treba pojasniti, da ena (citirana) odločba še ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

17. Ko pritožba nasprotuje temu, da je sodišče prve stopnje za vlogo z dne 21. 8. 2019 priznalo tožniku le 50 točk (po tarif. št. 20/4), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev pravilna, saj ne gre za obrazloženo vlogo. Že prvi stavek vloge se namreč glasi: »Tožnik posreduje sodišču dodatno dokumentacijo«, v nadaljevanju pa komentira poslane podatke o porabljeni električni energiji. To vsekakor ne pomeni obrazložene vloge.10 Ko pa gre za posredovanje dokazil, se ta nanašajo na že prej zatrjevana dejstva in predloženih podatkov ni treba komentirati oz. obrazlagati, saj je dokazna ocena prihranjena sodišču. Tudi predlog za združitev postopka ne more predstavljati obrazložene vloge, saj celoten predlog predstavlja dva kratka stavka, kar že pojmovno ne more pomeniti obrazložitve.

18. Zmotno je tudi stališče pritožbe, ko govori o posebnem plačilu na zastopanje na poravnalnem naroku, kateremu je sledil prvi narok za glavno obravnavo. Na to vprašanje daje odgovor druga točka tarif. št. 21 Odvetniške tarife, ki določa posebno plačilo za pripravljalni narok, ki mu ni sledil prvi narok (za glavno obravnavo). Če je torej pripravljenemu naroku sledil prvi narok za glavno obravnavo, stranki ne gre posebno plačilo za zastopanje na pripravljalnem naroku. Kot je že bilo pojasnjeno v 17. točki obrazložitve, sodišče ni vezano na pojasnila in obvezne razlage, ki jih daje upravni odbor Odvetniške zbornice, zato tudi morebitno drugačno stališče tega odbora ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

19. Pritožba pa pravilno opozarja, da ima stranka pravico udeležiti se vseh glavnih obravnav, četudi ni vabljena na zaslišanje. Zato so tudi stroški, ki jih je stranka imela z vsakokratnim prihodom na glavno obravnavo, potrebni za pravdo.

20. Utemeljeno je tudi opozorilo, da je tožnik upravičen do stroškov odškodninskega zahtevka pred pravdo. Sodišče prve stopnje je, ko je zavrnilo te stroške, zapisalo, da ga tožnik predpravdnega odškodninskega zahtevka predložil in da zato ni moglo preveriti ali izpolnjuje pogoje obrazloženosti vloge. Pritožba pravilno navaja, da je bil odškodninski zahtevek priložen tožbi (priloga A3!) in bi zato bilo mogoče preveriti ali je obrazložen ali ne.

O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

21. Tožena stranka najprej navaja, da se je sodišče oprlo na četrti odstavek 163. člena ZPP in pravi, da je odločitev, da se stroški delijo 90 : 10 v nasprotju s tem, kar je zapisano v izpodbijanem sklepu in v izpodbijani sodbi. Ker v sodbi ni odločeno, katera stranka nosi stroške in v kakšnem deležu, in ker sodba še ni pravnomočna, je odločitev o stroških preuranjena – uspeh v postopku ob izdaji izpodbijanega sklepa sploh še ni znan. Pa tudi sicer glede na prisojene zneske uspeh tožnika ni 90 %. Sklep je po prepričanju pritožbe izdan v nasprotju z določbo 154. člena ZPP, to pa vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa. Pritožba omeni tudi, da je sodišče spregledalo, ko je ugotavljalo uspeh v pravdi, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat spreminjala. Opozarja, da je sodišče zato ravnalo v nasprotju z 39. členom ZPP.11 Pritožba še pove, da sodišče ni obrazložilo odločitve o potrebnosti posameznih stroškov in opozarja na številne s strani tožnika vložene vloge s konfuznimi in ponavljajočimi se navedbami, ki gotovo vse niso bile potrebne za pravdo. Odločitve se v tem delu ne da preizkusiti. Končno pritožba graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožene stranke priglašenih potnih stroškov za pristop pooblaščenke tožene stranke na naroke za glavno obravnavo.12

22. Pritožba pravilno opozarja na neustrezno sklicevanje na četrti odstavek 163. člena ZPP. V sodbi je namreč sodišče prve stopnje v VI. točki zapisalo le, da bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom13 – to ne predstavlja odločitve iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, saj bi morali biti v izreku sodbe odločeno kdo in v kakšnem deležu plača pravdne stroške. Le višina stroškov bi bila odmerjena naknadno (po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari!) s posebnim sklepom. Sodba ob izdaji sklepa o stroških še ni postala pravnomočna, torej v skladu s citirano določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP sklepa še ni bilo mogoče izdati.

23. Nadalje pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo kako je ugotovilo delež uspeha vsake od strank, zato te odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.14

24. Pritožba omeni, da je sodišče, ko je ugotavljalo uspeh v pravdi, spregledalo, da se je vrednost spornega predmeta med pravdo večkrat spreminjala, vendar tožena stranka ne pojasni, kaj s tem misli. Če misli, da se renta ne upošteva pri ugotavljanju uspeha, se moti. Renta namreč predstavlja glavni zahtevek in ne nekaj, kar bi bilo podobno obrestim, pravdnim stroškom, pogodbeni kazni, prav tako ne gre za drugo postransko terjatev.

25. Kot rečeno, pritožba opozarja tudi, da sodišče ni obrazložilo odločitve o potrebnosti posameznih stroškov, zaradi česar se odločitve v tem delu ne da preizkusiti, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 26. Končno ima pritožba prav, ko opozarja, da se sodišče ni opredelilo do s strani tožene stranke priglašenih potnih stroškov, o tem namreč v izpodbijanem sklepu ni niti besede, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Sklep z dne 3. 10. 2022 je bilo treba razveljaviti že samo zato, ker je bila razveljavljena odločitev o glavni stvari. Odločitev o stroških je namreč neposredno povezana z uspehom pravdnih strank glede glavne stvari. Kot pa je pojasnjeno v prejšnjih točkah obrazložitve, pa je tudi pri odločanju o stroških sodišče prve stopnje storilo več postopkovnih kršitev, ki bi tudi same terjale razveljavitev sklepa.

28. Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških naj sodišče prve stopnje obrazloži, kako je ugotovilo uspeh pravdnih strank in nato ponovno obračuna pravdne stroške, pri tem naj se opredeli do s strani tožene stranke priglašenih potnih stroškov. Prav tako naj sodišče preveri ali so vse vloge, za katere plačilo zahteva tožnik, bile potrebne za pravdo, ali pa se mogoče v njih navedbe ponavljajo in zato morebiti novo vložena vloga za pravdo ni potrebna.

29. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Deveti odstavek 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) 2 VSK sodba in sklep I Cp 195/2014. 3 J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 339. členu, 3. knjiga, str. 300, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009. 4 Iz obrazložitve je razvidno, da gre za rento iz naslova povečanih potreb (povečanih mesečnih stroškov in tuje pomoči). 5 55. točka obrazložitve. 6 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 7 Uradni list RS, št 2/2015, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 8 Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 9 VSL Sodba II Cp 456/2018. 10 Obrazložena vloga je le tista, katere obrazložitev je nujna, da jo sodišče lahko obravnava. 11 Ta določa: »[1.] Če je za ugotovitev stvarne pristojnosti in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. [2.] Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. 12 Priglašeno je bilo na list. št. 252 - 3 × pristop pooblaščenke na relaciji Koper – Ljubljana in nazaj – 3 × 230 km po 0,37 EUR/km. 13 To je tudi vse, kar vsebuje 59. točka obrazložitve sodbe, ki pojasnjuje stroškovno odločitev. 14 Preprost matematični preizkus namreč ne da rezultata 90 : 10, če pa je sodišče upoštevalo še kaj drugega, pa bi to moralo pojasniti.