Jedro

Pravna razlika med statusom „gozdne ceste“ in „potjo“, ki ni gozdna cesta, je že na podlagi ZG očitna in ima zato pravno relevantne posledice za lastnika takšne nepremičnine znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave. Gozdna cesta je lahko v zasebni lasti, njen celovit značaj na podlagi ZG pa zajema tako zasebnopravne kot tudi javnopravne značilnosti.

Sodno varstvo v upravnem sporu po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 zoper dejanje tožene stranke je zagotovljeno samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pojem „drugo sodno varstvo“ pomeni bodisi drugo sodno varstvo po ZUS-1, kar bi lahko bila tožba zoper izdani upravni akt na podlagi ZG ali pa tožba zaradi molka organa, bodisi sodno varstvo pred drugim sodiščem, v tem primeru je relevantno sodno varstvo pred pravdnim sodiščem zaradi varstva lastninske pravice. Dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, njihove ukinitve oziroma prekvalifikacije, pomeni, da ima tožnik sodno varstvo po volji zakonodajalca zagotovljeno v pravdnem postopku po Stvarnopravnem zakoniku. Ker ima tožnik zagotovljeno (drugo) sodno varstvo pred pravdnim sodiščem, Upravno sodišče tožbe ni zavrglo.

Izrek

1. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Po pravnomočnosti tega sklepa bo sodišče odstopilo zadevo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču na Jesenicah.

Obrazložitev

Tožnik je 3. 9. 2009 vložil tožbo zaradi kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS, ki naj bi jo storil Zavod za gozdove Slovenije z dejanjem kot nosilec javnega pooblastila. V tožbi tožnik navaja, da je lastnik nepremičnine parc. št. 649, ki v naravi predstavlja travnik v izmeri 14.102 m2, in nepremičnine parc. št. 650, ki v naravi predstavlja gozd v izmeri 6.377 m2, obe k. o. A. Preko obeh nepremičnin poteka pot B.-C. Navedeno pot, ki po sredini preseka nepremičnini, je izdelala tožeča stranka izključno v lastni režiji že leta 1966. Leta 1984 je na svojo pot namestila cestne zapornice, leta 1992 pa je z lastniki okoliških nepremičnin sklenila dogovore o dostopu do nepremičnin v njihovi lasti po poti tožeče stranke proti dovoljenju in ustreznemu plačilu ter skladno s pogoji tožeče stranke. Za vzdrževanje navedene poti je ves čas skrbela tožeča stranka sama. V mesecu juliju 2006 je tožeča stranka opazila, da se na njeni nepremičnini ob cesti B.–C. nahaja tabla z napisom gozdna cesta. Po pogovorih z revirnim gozdarjem je bila obveščena, da je navedena cesta kot gozdna cesta zavedena tudi v evidenci gozdnih cest, ki je vodena s strani tožene stranke. Tožeča stranka se je na Zavod za gozdove, prvič obrnila že 12. 7. 2006 in ga pozvala k odstranitvi sporne table in izbrisu navedene ceste iz evidence gozdnih cest. Kljub dolgotrajni pisni komunikaciji med tožečo stranko in Zavodom za gozdove, in številnim pozivom tožena stranka vse do danes tožeči stranki ni predložila nobene pravne podlage za klasifikacijo predmetne ceste kot gozdne ceste ter za vpis le-te v evidenco gozdnih cest. Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih toženo stranko z dopisom z dne 3. 10. 2008 pozvala k izbrisu ceste B.-C. iz evidence gozdnih poti. V odgovoru na njen dopis je tožena stranka navedla, da je cesta uvrščena med gozdne ceste najmanj od leta 1987, pri čemer z ničemer ni pojasnila, na podlagi katere odločbe ali drugega pravnega naslova je do prekvalifikacije zasebnega zemljišča v gozdno cesto javnega značaja dejansko prišlo. Na ponovni poziv tožene stranke za prepis listin, odstranitev table in izbris poti iz evidenc gozdnih poti z dne 28. 1. 2009 tožena stranka ni odgovorila. Tožeča stranka je bila o uvedbi režima gozdne ceste obveščena šele s postavitvijo opozorilne table na njeni nepremičnini. Predmetna cesta predstavlja zasebno zemljišče, na katerem ima tožeča stranka vsa lastninska upravičenja, v katera je mogoče poseči le na podlagi zakona ali po volji nosilca lastninske pravice. Samovoljna sprememba vrste rabe zemljišča iz dotedanjega gozda oziroma travnika v novo rabo gozdne ceste javnega značaja brez ustrezne pravne podlage pomeni protipraven poseg v ustavno varovano pravico tožeče stranke do zasebne lastnine, ki jo ima pravico uživati tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Na podlagi navedenega je tožeča stranka primorana vložiti to tožbo. Tožena stranka je javni zavod, ki na podlagi Zakona o gozdovih opravlja gozdarsko službo v vseh gozdovih. S svojim ravnanjem in sicer s samovoljno in arbitrarno prekvalifikacijo zasebne poti v gozdno pot javnega značaja ter z vpisom predmetne poti v evidenco gozdnih poti je nezakonito posegla v lastninsko pravico in povzročila kršitev te človekove pravice tožeče stranke. Predmetna kršitev je v vzročni zvezi z dejanjem tožene stranke, posledica dejanja pa je nezakonito omejevanje tožeče stranke v izvrševanju tožnikove pravice do zasebne lastnine. Tožeči stranki zaradi neizdaje odločbe o prekategorizaciji predmetne poti iz zasebne v gozdno pot javnega značaja, s strani tožene stranke ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Tožeča stranka tožbo vlaga v zakonsko predpisanem roku, saj je tožbo mogoče vložiti vse dotlej, dokler dejanje traja (sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 677/2005 z dne 1. 12. 2005), dejanje tožene stranke pa traja vse od trenutka prekategorizacije sporne poti in od postavitve table gozdna pot dalje, tožena stranka pa z očitano kršitvijo pravice tožene stranke kljub številnim opozorilom ne preneha. Tožnik predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in s sodbo:

1.ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke, Zavoda za gozdove Slovenije, in sicer z določitvijo dela nepremičnine parc. št. 649 in 650 obe k.o. A., po katerem poteka pot B.-C., za gozdno pot javnega značaja ter z vpisom predmetne poti v evidenco gozdnih cest poseženo v človekovo pravico tožeče stranke do zasebne lastnine;

2.odloči, da je tožena stranka dolžna pot v delu B.-C. v delu, kjer ta poteka preko njegovih nepremičnin, izbrisati iz evidence gozdnih cest in in odstranitev table gozdna cesta, stoječe ob poti na nepremičnine tožeče stranke parc. št. 649 k.o. A. v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

3.odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. V tožbi navaja, da tožeča stranka ni izpolnila procesnih predpostavk za vložitev tožbe. Tožena stranka sicer na podlagi 1. odstavka 38. člena in 15. alinee 1. odstavka 56. člena Zakona o gozdovih v sklopu javne gozdarske službe vodi evidenco o gozdnih cestah, vendar v skladu z 2. odstavkom 56. člena te naloge ne opravlja kot javno pooblastilo, niti v skladu s 25. alineo 1. odst. 56. člena ZG nima zakonskega pooblastila, da bi o izbrisu iz evidence gozdnih cest lahko odločala z odločbo v upravnem postopku. Ker tožena stranka kot samostojna pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, ni državni organ v smislu 1. člena in 1. odstavka 4. člena ZUS-1, na področju vodenja teh evidenc, niti pri vodenju evidenc o gozdnih cestah ne izdaja upravnih aktov v smislu 2. odst. 2. člena ZUS-1, zato po mnenju tožene stranke niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 143/2008 z dne 21. 5. 2008. V kolikor bi sodišče odločilo drugače pa tožeča stranka ni izčrpala vseh pravnih sredstev pred vložitvijo pritožbe. V skladu z določili 4. člena 24. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (Ur. l. RS št. 4/09), prav tako pa v skladu z določili 3. odstavka 24. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (Ur. l. RS št. 104/04), ki je veljal v času prve zahteve tožnika za izbris, so določene obvezne sestavine vloge oziroma pogoji, ob izpolnjevanju katerih se gozdna cesta lahko izbriše iz evidence gozdnih cest, med njimi pa je tudi soglasje vseh lastnikov, po katerih poteka gozdna cesta. Tožeča stranka je v konkretnem primeru vložila zahtevo za izbris predmetne gozdne ceste iz evidence gozdnih cest, tožena stranka pa je ob ugotovitvi, da poteka predmetna gozdna cesta po lastnini večjega števila lastnikov, po dodatnih pojasnilih in korespondenci s tožečo stranko ter po sestanku z vsemi lastniki zemljišč, dne 26. 3. 2008 pozvala tožečo stranko na dopolnitev vloge z navedenim soglasji. Ker tožeča stranka ni dopolnila vloge v skladu s pozivom, ampak je ponovno zahtevala zgolj izbris, je vloga stranke ostala nepopolna in izbrisa iz evidence ni bilo možno izvršiti. Če se tožeča stranka s takšnim ravnanjem tožene stranke ni strinjala, je imela možnost vložiti pritožbo, saj niti ZUP niti ZG kot specialen predpis ne določata, da zoper odločitev tožene stranke o izbrisu gozdne ceste iz evidence gozdnih cest pritožba ne bi bila dovoljena, za odločanje na drugi stopnji pa so v skladu z 2. odstavkom 16. člena ZUP pristojna ministrstva, če zakon ne določa drugače. Ker upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložitvi pritožbo ali drugo pravno sredstvo tega ni storila, v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Poleg tega tožena stranka podaja tudi ugovor pasivne legitimacije v zvezi s 1. točko tožbenega zahtevka, saj tožena stranka ni določila del nepremičnine parc. št. 649 in 650 k.o. A. za gozdno cesto ter z vpisom predmetne poti v evidenco gozdnih cest morebiti posegla v človekovo pravico tožeče stranke. Predmetna cesta je bila gozdna cesta že leta 1987, kar je razvidno iz karte, ki je sestavni del Gozdnogospodarskega načrta za desetletje 1987–1996, ki je uradno potrjen s strani pristojnega ministrstva in vsebuje na strani 14 seznam vseh gozdnih cest, med katerimi je tudi sporna gozdna cesta. Navedeno potrjuje tudi izjava Č.Č., ki je bil med letoma 1961 in 1994 zaposlen v A. d.d. kot vodja TOZD Gozdarstvo, ki potrjuje, daje bila navedena cesta že leta 1987 gozdna cesta. Sporna cesta je bila tako uvrščena v seznam gozdnih cest 6 let pred ustanovitvijo tožene stranke, leta 1987 pa je bila evidenca gozdnih cest in morebiten vpis oziroma izbris iz nje v domeni takratnih gozdnih gospodarstev, v konkretnem primeru A. d.d. Zavod za gozdove nima pravnega prednika oziroma ni pravni naslednik A. d.d. ali kateregakoli drugega subjekta. Gozdnogospodarske organizacije so se v skladu z določili Zakona o o gozdovih lastninsko preoblikovale, obstajajo še naprej in so nadaljevale delo kot izvajalska podjetja. Tožena stranka je bila ustanovljena s strani Republike Slovenije na podlagi 54. člena ZG leta 1993 kot pravna oseba s statusom javnega zavoda. Naloge gozdarske javne službe, ki obsegajo med drugim tudi vodenje evidenc, kot je razvidno med drugim tudi iz 39. člena ZG, je pričela opravljati šele z ustanovitvijo. Pomen določbe 39.člena ZG, ki določa, da gozdne ceste praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost, ni mogoče razlagati na način, da bi s postavitvijo opozorilne table cesta pridobila status gozdne ceste. Sicer pa opozorilna tabla za predmetno cesto ni bila postavljena šele v letu 2006, saj je bila v skladu z izjavo Č.Č. že leta 1987 označena s tablo gozdna cesta na mostu pri odcepu iz glavne ceste pri A., kar potrjuje tudi dopis vodje ZGS z dne 21. 8. 2006, kjer je navedeno tudi, da je bila opozorilna tabla v letu 2006 zgolj prestavljena na sedanje mesto v skladu z dogovorom z občino. Ker je predmetna gozdna cesta obstajala že od leta 1987, ko tožena stranka še ni obstajala, to pomeni, da tožena stranka ni mogla samovoljno in arbitrarno prekvalificirati zasebne poti v gozdno pot javnega značaja, in s tem nezakonito poseči v lastninsko pravico tožeče stranke, pri čemer gozdna pot javnega značaja sploh ni zakonski termin, saj ZG pozna zgolj izraz gozdna cesta. Poleg tega do samovoljne prekvalifikacije zasebne poti v gozdno cesto sploh ni prišlo. V 1. odstavku 68. člena ZG, ki je veljal v letu 1987, je bilo določeno, da so gozdne ceste tiste, ki jih zgradijo gozdnogospodarske organizacije in so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi. Tožnik v dopisu z dne 24. 7. 2006 navaja, da je bila sporna pot v času gradnje vodovoda razširjena z njenim privoljenjem ter da je bila cesta na strošek takratnega A. d.d., Kmetijskega sklada in Podjetja D. usposobljena tudi za tovornjake, po njej pa so prevozi lesa potekali neovirano. Navedeno je razvidno tudi iz izjave Č.Č. z dne 18. 9. 2009. Ker je navedeno cesto tako po izjavi Č.Č., kot po izjavi tožeče stranke, gradilo A. d.d., uporabljala pa se je predvsem za prevoze lesa, ne more biti dvoma, da je bila v času izgradnje ter uvrstitve v GG načrtu 1987–1996 ni bila brez pravne podlage. Navedeno potrjujejo tudi izjave Č.Č. ter vodje OE ZGS z dne 17. 7. 2006, 21. 8. 2006 in 16. 9. 2009 ter izjava direktorja ZGS z dne 26. 3. 2008. Prav tako tudi ni prišlo do samovoljne spremembe rabe vrste zemljišča, saj so v skladu s. 1. odstavkom 38. člena ZG gozdne ceste prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katerega potekajo, in so javnega značaja. Ker so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, se vrsta rabe zemljišča z nastankom gozdne ceste ne spremeni. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da prav tako ni podlage za ugoditev 2. točki tožbenega zahtevka. Skladno z določili citiranih pravilnikov je izbris gozdne ceste iz evidence gozdnih cest, v primeru, da ta poteka po zemljiščih več lastnikov, možen zgolj ob soglasju vseh lastnikov teh zemljišč. Morebiten izbris namreč nima posledic zgolj na področju onemogočenega gospodarjenja z gozdovi ter prostega prehoda drugim uporabnikov, ampak pomeni tudi izpad iz sistema vzdrževanja gozdnih cest ter v primeru morebitne zapore enega dela ceste tudi otežen ali onemogočen prehod ostalim lastnikom zemljišč, po katerih in do katerih ta cesta poteka. Iz zabeležke sestanka, ki ga je tožena stranka sklicala, je razvidno, da je vseh lastnikov 30 in da predloga ni podprl noben izmed njih. Ker tožeča stranka tudi po dvakratnem pozivu na dopolnitev vloge ni predložila navedenih soglasij, predpisani pogoji za izbris iz evidence gozdnih cest niso izpolnjeni, zato je po mnenju tožene stranke tožbeni zahtevek tudi v 2. točki neutemeljen. Tožena stranka predlaga, da sodišče v skladu z 1. odstavkom 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške sodnega postopka po stroškovniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Med strankama je predmet spora nepremičnina, ki bi morala biti po mnenju tožnika zgolj pot v lasti tožnika, za katero ima tožnik z drugimi lastniki bližnjih nepremičnin odplačni dogovor o uporabi te poti zaradi dostopa do njihovih nepremičnin, v skladu s pogoji, ki jih določi tožnik, med tem ko tožena stranka zatrjuje, da je predmetna nepremičnina gozdna cesta v smislu Zakona o gozdovih (ZG, Uradni list RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami), ki je bila kot taka kategorizirana (določena) že vsaj leta 1987. Pravna razlika med statusom „gozdne ceste“ in „potjo“, ki ni gozdna cesta, pa je že na podlagi ZG očitna in ima zato pravno relevantne posledice za lastnika takšne nepremičnine znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave. Določilo 1. odstavka 38. člena ZG namreč pravi, da je gozdna cesta gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom ter je sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero poteka in je javnega značaja. Zavod vodi evidenco o gozdnih cestah in oceni površino neodmerjenih gozdnih cest, ki se odšteje pri osnovi katastrskega dohodka za odmero davka in drugih dajatev; določilo 4. odstavka istega določa, da izvedbo vzdrževanja gozdnih cest zagotavlja lokalna skupnost; po določilu 1., 2. in 3. odstavka 39. člena ZG gozdne ceste lahko praviloma uporabljajo tudi drugi uporabniki, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost, uporabniki pa morajo gozdne ceste uporabljati v skladu z režimom uporabe, ki ga določi Zavod v sodelovanju z lastniki gozdov in označi z opozorilnimi tablami; lastniki gozdov plačujejo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest (1. odstavek 49. člena ZG). Že samo iz teh določb izhaja, da je podana procesna predpostavka – obstoj pravnega interesa - za tožnikovo uveljavljenje sodnega varstva v zvezi z njegovo nepremičnino kot „potjo“ v zasebni lasti in ne kot „gozdno cesto“ v lasti tožnika. Pojem „javni značaj“ iz 1. odstavka 38. člena ZG pa ni „terminus technicus“ v smislu, da bi šlo za nek poseben „sui generis“ pravni institut in zato ne pomeni, da gozdna cesta ne more biti v zasebni lasti, ampak je gozdna cesta lahko v zasebni lasti (na primer: tretji stavek 1. odstavka 42. člena ZG, 2. odstavek 39. člena v zvezi z 3. odstavkom 2. člena ZG), le da njen celovit značaj na podlagi ZG zajema ne samo zasebno-pravne ampak tudi javnopravne značilnosti (1. odstavek 67. člena Ustave, 1. člen in 1. odstavek 5. člena ZG).

Ob nadaljnji presoji procesnih predpostavk je za obravnavani upravni spor pomembno, da je tožnik vložil specifično sodno varstvo in sicer tožbo po določilu 1. odstavka 4. člena ZUS-1 zaradi varstva lastninske pravice zoper dejanje tožene stranke. Sodišče v upravnem sporu namreč daje sodno varstvo v mejah tožbenega predloga (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Sodno varstvo v upravnem sporu po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 zoper dejanje tožene stranke pa je zagotovljeno samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1 in 2. odstavek 157. člena Ustave). Pojem „drugo sodno varstvo“ pa pomeni bodisi drugo sodno varstvo po ZUS-1, kar bi lahko bila tožba zoper izdani upravni akt (2. člen ZUS-1) na podlagi ZG, ali pa tožba zaradi molka organa (3. odstavek 5. člena ZUS-1 in 2., 3. in 4. odstavek 28. člena ZUS-1 v zvezi z ZG), in drugo sodno varstvo pred drugim sodiščem, v tem primeru je relevantno sodno varstvo pred pravdnim sodiščem zaradi varstva lastninske pravice. Samo dejstvo namreč, da je tožena stranka javni zavod, ne pomeni, da ima tožnik sodno varstvo zagotovljeno izključno pred Upravnim sodiščem.

Zato mora sodišče pri presoji procesne predpostavke, ali je zagotovljeno drugo sodno varstvo, najprej ugotoviti, ali ZG predvideva izdajo upravnega akta na podlagi zahteve lastnika nepremičnine, preko katere bi tožnik lahko zavaroval svojo lastninsko pravico v skladu z ZG v upravnem postopku oziroma v upravnem sporu v obsegu, kot to uveljavlja s tožbo v upravnem sporu. S tega vidika je v zadevi bistveno, da tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z določitvijo nepremičnine kot gozdne ceste ter vpisom v evidenco gozdnih cest poseženo v njegovo lastninsko pravico in zato zahteva izbris iz omenjene evidenc ter odstranitev opozorilne table.

Po tožnikovih navedbah je prvič podal tovrsten zahtevek na toženo stranko v dopisu z dne 12. 7. 2006, drugič v dopisu z dne 3. 10. 2008 in tretjič v dopisu z dne dne 28. 1. 2009. Z dopisom z dne 12. 7. 2006 je hotel zavarovati lastninsko pravico, ker je nasprotoval ravnanju tožene stranke, ki daje njegovi nepremičnini status javne ceste, ker opozorilna tabla zavaja javnost, in je zahteval izbris iz evidence gozdnih cest. Tudi v drugem dopisu z dne 3. 10. 2008 tožeča stranka poseg v lastninsko pravico opredeljuje z dejstvom, da ni bila obveščena o izvršenem vpisu v evidenco gozdnih cest, da gre za arbitrani odvzem zemljišča in razlastitev brez odškodnine, da zahteva izbris iz evidence, sicer bo po sodni poti uveljavljala odškodnino za škodo. Tožena stranka ji je na ta dopis odgovorila z dopisom št. 4232-1/08 z dne 26. 3. 2008, ji pojasnila nastalo situacijo in pravno ureditev, ter navedla, da naj tožnik pridobi soglasje za izbris iz evidence gozdnih cest od lastnikov zemljišč, po katerih poteka predmetna cesta in da potem ovir za izbris iz evidence, ki ga predvideva Pravilnik o gozdnih prometnicah, ne bo več. Tudi v tretjem pozivu z dne 28. 1. 2009 tožnik navaja, da predmetna pot ni bila grajena po ZG, da mora prekategorizacija poti v gozdno cesto temeljiti na upravni odločbi, da naj ji tožena stranka posreduje odločbo ali druge listine, ki predstavljajo pravni naslov za prekvalifikacijo poti, da naj odstrani opozorilno tablo, in pot izbriše iz evidence gozdnih poti, sicer bo na pristojno sodišče vložila tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice.

Tožena stranka torej tožeči strani ni izdala upravne odločbe na noben njen zahtevek, tako da bi sodišče lahko ugotovilo, da je imela tožena stranka možnost vložiti tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper upravni akt, niti ni tožena stranka na podlagi 56. člena ali katere koli druge določbe ZG bila dolžna izdati upravne odločbe na podlagi navedenih zahtevkov tožeče stranke, tako da bi sodišče lahko ugotovilo, da je tožena stranka imela možnost vložiti tožbo zaradi molka organa. Tako kot za postopek določitve gozdne ceste tudi za postopek izbrisa iz evidence gozdnih cest zakonodajalec namreč ni predpisal izdaje nobene upravne odločbe lastniku nepremičnine, ki se določa kot gozdna cesta, ali se kot taka ukinja. Tožnik pa v upravnem postopku tudi ni zahteval izdaje potrdila v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in da bi sodišče v zvezi s tem presojalo obstoj procesnih predpostavk za molk organa. Glede na to, da je za obravnavani upravni spor najbolj relevanten zadnji poziv tožnika toženi stranki z dne 29. 1. 2009, sodišče ugotavlja, da je s Pravilnikom o gozdnih prometnicah (Uradni list RS, št. 4/2009) predvidena možnost uveljavljanja zahtevka za izbris gozdne ceste iz evidence, če je bila gradnja zaključena pred letom 2005 oziroma ni bila sofinancirana iz javnih sredstev in so vlogi za izbris priložena soglasja vseh lastnikov tistih gozdov, ki jih gozdna cesta odpira. Vendar sodišče te podzakonske določbe ne more upoštevati, kajti pravice in obveznosti lahko državni zbor določa samo z zakonom (87. člen Ustave), zato bi morala biti tovrstna ureditev (postopek določitve in ukinitve gozdne ceste), določena v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu; v primeru dvoma, ali za to zadostuje izrecno in določno zakonsko pooblastilo pristojnemu ministru, sodišče dodaja, da zakonodajalec niti ni dal zakonskega pooblastila za urejanje te problematike, ki se nanaša na način uresničevanja pravic lastnikov gozdov, v podzakonskem predpisu. Minister je namreč imel za Pravilnik o gozdnih prometnicah (Uradni list RS, št. 4/2009) zakonsko pooblastilo za izdajo predpisov za gradnjo, vzdrževanje in način uporabe gozdnih prometnic, ne pa za postopek določitve ali ukinitve gozdnih cest (6. odstavek 37. člena ZG).

Vendar pa v konkretnem primeru niso podani pogoji za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti (156. člen Ustave) opisanega načina uresničevanja lastninske pravice (2. odstavek 15. člena ustave) tožnika, ki je določen v ZG, kajti odločitev o ustavnosti ZG z navedenega vidika ni nujna za odločitev v tem upravnem sporu. Dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, ali za njihovo ukinitev oziroma prekvalifikacijo, pomeni, da ima tožnik sodno varstvo (23. člen Ustave in 4. odstavek 15. člena Ustave) za konkretni zahtevek po volji zakonodajalca zagotovljeno v pravdnem postopku po Stvarnopravnem zakoniku. To pomeni, da je sodišče z uporabo instituta „exceptio illegalis“ (125. člen Ustave) pri presoji, ali je imel tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo na podlagi tožbe (zoper izdani akt ali) molk organa v zvezi z 3. alineo 4. odstavka 24. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah, prišlo do sklepa, da tožnik v upravnem sporu nima zagotovljenega drugega sodnega varstva, razen tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, vendar pa tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ne more vložiti, ker ima zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo pred pravdnim sodiščem. Tožnik namreč zahteva izbris iz evidence gozdnih cest ter odstranitev opozorilne table (druga točka tožbenega predloga), kar zajema tudi predhodno ugotovitev, da je do posega v lastninsko pravico tudi prišlo (prva točka tožbenega predloga). Za takšen zahtevek pa je zakonodajalec predvidel sodno varstvo pred pravdnim sodiščem in sicer na podlagi določila 99. člena v zvezi z 1. alinejo 2. člena in 37. členom SZ. Po določilu 1. odstavka 99. člena SZ (v zvezi z 1. odstavkom 37. člena SZ), če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Kot tretji torej lahko povzroča vznemirjanje tudi nosilec javnih pooblastil. Prizadeti lahko zahteva tudi povrnitev škode in tak zahtevek ne zastara (2. in 3. odstavek 99. člena SZ). Vendar pa zaradi tega, ker ima tožnik zagotovljeno (drugo) sodno varstvo pred pravdnim sodiščem, Upravno sodišče tožbe tožnika ni zavrglo. Ustavno sodišče je namreč postavilo dva kriterija, na podlagi katerih mora sodišče v upravnem sporu presoditi, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne. Prvi kriterij je, „ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to“; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno.“ Ustavno sodišče je v predmetni zadevi odločitvi Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča razveljavilo, ker ni bil izpolnjen drugi kriterij, saj je Upravno sodišče tožbo zavrglo, namesto, da bi na ta način predhodno ugotovilo,ali je zagotovljeno drugo sodno varstvo in učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva kot tudi učinkovito varstvo pravic pred posegi vanje z nezakonitimi dejanji (odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, odst. 10-11, in Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006). Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP). Zaradi tega se je sodišče skladno z določilom 1. odstavka 23. člena ZPP v izreku sodne odločbe izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču na Jesenicah, ker gre za spor o stvarni pravici na nepremičnini (1. odstavek 57. člena ZPP) in ker je tožnik kot vrednost spora navedel 10.000,00 EUR (30. člen ZPP).