Jedro

Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja - taboriščnik oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Da je bil ta prisilni ukrep storjen iz političnih razlogov je po presoji sodišča mogoče šteti le, če ga je okupator izvajal v zasledovanju svojih vojnih ciljev (načrtov in o ozemeljski razširitvi). Tožnik pa je bil zajet in odpeljan v taborišče kot častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, torej kot pripadnik oboroženih sil vojskujoče se države, česar pa ni mogoče enačiti s prisilno odvedbo v taborišče iz političnih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 17. 1. 2000, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v kateri je tožnik ponovno, po uveljavitvi Zakona o spremembah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99), na novi pravni podlagi uveljavljal status žrtve vojnega nasilja zaradi vojnega ujetništva, v katerega je bil odpeljan kot vojak bivše Kraljevine Jugoslavije. Tožena stranka, enako kot prvostopni organ ugotavlja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja tudi z novelo, ki je stopila v veljavo 19. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 43/99) ne uvršča vojnih ujetnikov med žrtve vojnega nasilja, saj vojni ujetniki niso bili internirani zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, temveč po predpisih mednarodnega prava. Da nasilja, ki je bilo izvršeno nad tožnikom ni mogoče opredeliti kot prisilni ukrep, zaradi katerega bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja po 1. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja je izreklo v sodbi št. U 2305/97-6 z dne 17. 2. 1999 tudi že Upravno sodišče Republike Slovenije. Prav tako po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju: ZZVN) niso določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi statusa vojaškega vojnega invalida. S spremembo ZZVN, objavljeno v Uradnem listu RS št. 43/99 je bil namreč 5. člen zakona spremenjen tako, da vojaški vojni invalidi lahko uveljavijo status žrtve vojnega nasilja, vendar le ob pogojih iz tega zakona. To pa pomeni, da podlaga za status žrtve ni že sam status vojaškega vojnega invalida, temveč je potrebno, da je bila oseba najmanj tri mesece iz zakonsko določenih razlogov internirana, zaprta, na prisilnem delu ali podobno.

Tožnik se ne strinja z navedeno odločbo. V tožbi, s katero jo izpodbija navaja, da 2. člen ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče, 5. člen tega zakona pa določa, da je ob pogojih iz tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi vojaški invalid s priznanim statusom po posebnem zakonu. Ponovno navaja, da je bil kot častnik bivše Kraljevine Jugoslavije ujet s strani Nemcev in dne 17. 4. 1941 odpeljan v nemška taborišča, kjer je bil do konca vojne izpostavljen prisilnim ukrepom okupatorja. V C se je vrnil šele 21. 8. 1945. Trajni invalid je postal zaradi posledic poškodb s strani nemškega okupatorja in meni, da izpolnjuje pogoje iz 2. in 5. člena ZZVN ter da prisilni ukrepi s strani Nemcev nimajo nobene zveze s statusom vojnega veterana. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je tožnik dne 16. 8. 2002 umrl. Dne 16. 5. 2003 je s svojo vlogo za pospešitev postopka vstopila žena (vdova) tožnika AA in s tem v smislu določbe 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju: ZPP) prevzela postopek, zato je sodišče v smislu določbe 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ki določa, da se za razrešitev vprašanj, ki niso urejena v tem zakonu uporabijo določbe ZPP, nadaljevalo z obravnavanjem zadeve.

Sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku izdaje izpodbijane odločbe dejansko stanje popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljen materialnopravni predpis. Tudi po presoji sodišča nasilja, ki je bilo izvršeno nad tožnikom, ni mogoče opredeliti kot prisilen ukrep, zaradi katerega bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZZVN niti po sprejemu novele ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99). Po določbi s tem zakonom spremenjenega 5. člena ZZVN je namreč ob pogojih iz tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid in civilni invalid vojne s priznanim statusom po posebnem zakonu. To pa pomeni, da se statusa medsebojno ne izključujeta vendar mora biti dejansko stanje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tako, kot je določeno v ZZVN, saj do priznanja uveljavljanega statusa lahko pride le, če je ugotovljeno tako dejansko stanje, na podlagi katerega je po določbah ZZVN takšen status možno priznati. Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja-taboriščnik oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Da je bil ta prisilni ukrep storjen iz političnih razlogov je po presoji sodišča mogoče šteti le, če ga je okupator izvajal v zasledovanju svojih vojnih ciljev (načrtov o germanizaciji in o ozemeljski razširitvi). Tožnik pa je bil zajet in odpeljan v taborišče kot častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, torej kot pripadnik oboroženih sil vojskujoče se države, česar pa ni mogoče enačiti s prisilno odvedbo v taborišče iz političnih razlogov. Glede na navedeno je odločitev prvostopnega organa in tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljena.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.