Jedro

Ker odločba upravnega organa, izdana na podlagi 30. člena ZUS, predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke št. 426-31/654-01/0200-901 z dne 30. 3. 2005, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice A št. 0301-U-697/2-95-NS/NS z dne 30. 12. 1996 (datum je očitno napačen, odločba je bila vročena pooblaščencem tožeče stranke dne 7. 5. 2001), s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za odložitev izvršbe izvršljive odločbe Carinarnice A št. 03 01-U-697-95-2NS/NS z dne 30. 12. 1996, ker ni pogojev za odložitev izvršbe na podlagi 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS). Tožena stranka s svojo odločitvijo kot pravilno in zakonito potrdi odločbo prvostopnega carinskega urada in poudari, da je izvršitev izpodbijanega akta možno odložiti do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo tožniku prizadejala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tudi tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, saj mora tožnik že v zahtevku verjetno izkazati, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, zlasti pa bi moral tožnik glede na prevladujoč javni interes o carinskih postopkih, da se obvezna javna dajatev čimprej izterja, za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da iz izpodbijane odločbe niso razvidna odločilna dejstva, ki bi omogočala vsebinski preizkus pravilnosti materialne odločitve. Tožena stranka je samo formalno zavrnila pritožbo, da k dopolnjevanju vloge pri tovrstnih predlogih ni potrebno pozivati (kar pa seveda ni res), ne da bi obenem presodila tudi vsebinski obstoj razlogov za prvostopno odločitev, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in jo je treba odpraviti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila zahtevo za odložitev izvršitve po določbi 30. člena ZUS. Prvostopni upravni organ je zahtevo obravnaval in jo zavrnil kot neutemeljeno. Po vloženi pritožbi je tudi tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Odločitev o zahtevi za odložitev izvršitve upravnega akta je tudi procesni pogoj za predlaganje začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS pri sodišču. Tožnik mora namreč pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe predlagati odložitev izvršitve izpodbijanega akta pri organu, pristojnem za izvršbo. K zahtevi za odložitev izvršbe pri sodišču mora zato izkazati, da je upravni organ njegovo zahtevo zavrnil ali pa, da ni o njej odločil v predpisanem sedemdnevnem roku. V primeru, ko tožnik izkaže navedene procesne predpostavke, pa nato sodišče samo opravi preizkus izpolnjevanja pogojev po 30. členu ZUS. V tem primeru torej sodišče ne preverja zakonitosti odločbe upravnega organa, izdane na podlagi navedene odločbe, temveč samo preizkusi, ali so izpolnjeni pogoji za odložitev izvršitve upravnega akta. Iz navedenega torej sledi, da oba organa (upravni in sodišče) samostojno ugotavljata, ali so izpolnjeni pogoji za začasno odložitev izvršitve upravnega akta po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS (težko popravljiva škoda, javna korist, škoda nasprotne stranke). Ker odločba upravnega organa, izdana na podlagi 30. člena ZUS, predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč v tem primeru stranki zagotovljeno z možnostjo vložitve enake zahteve pri sodišču na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS. Navedeno sodno varstvo pa je tudi učinkovitejše v primerjavi z vložitvijo tožbe, saj mora sodišče o začasni odredbi odločiti v roku sedem dni. Stranka torej lahko doseže svoj namen v okviru posebnega instituta začasne odredbe. Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je tudi bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bi izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravovarstvena potreba pomeni, da mora tožnik ves čas postopa izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oziroma pravni interes ne bodo zavarovani, torej, da je poseg sodišča potreben. Glede na navedeno pravno ureditev instituta začasne odredbe torej ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo zavrglo ob smiselni uporabi določbe 4. točke 34. člena ZUS.

K točki 2 izreka: Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela po določbi 154. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 v nadaljevanju ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.