Jedro

Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na odpravo oziroma spremembo odločb št. ... z dne 6. 5. 2015 in št. ... z dne 11. 8. 2015 (I. tč. izreka), saj je ugotovilo, da sta upravna akta že pravnomočna. Zavrglo je tudi podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za delno razveljavitev izvedenskega mnenja z dne 7. 4. 2015, odpravo dopolnilnega mnenja z dne 22. 9. 2015 ter zagotovitev izvršitve pravnomočne odločbe z dne 6. 5. 2015 (II. tč. izreka).

2. Sodno odločbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremembo v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom.

Sklicuje se na navedbe in dokazne predloge iz tožbe ter pripravljalnih vlog, saj jim sodišče ni sledilo, s čimer je kršilo pravila postopka, zmotno uporabilo materialno pravo ter nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ne zadostuje zaključek sodišča, da z dopolnilnim mnenjem Invalidske komisije (v nadaljevanju: IK) z dne 22. 9. 2015 ni bilo dopolnjevano mnenje IK z dne 7. 4. 2015, in da z njim ni bilo poseženo v odločbo z dne 6. 5. 2015. Lahko da dopolnilno mnenje samo po sebi ni upravni akt, vendar ima pravne učinke, saj se nanj sklicuje delodajalec v odpovedi, sklep Pdp 1150/2015 z dne 10. 12. 2015 o potrditvi zavrnjene začasne odredbe in toženi zavod v vlogi 30. 5. 2016. To naj bi potrjevala filološka razlaga, saj se dopolnilno mnenje bistveno razlikuje od drugih, ki niso posegala ali dopolnjevala obstoječega akta. Nezakonitost potrjuje tudi zdravniško spričevalo Zdravstvenega doma A. z dne 31. 5. 2016. Dopolnilno mnenje z vsebino, kot bi jo bilo mogoče razbrati iz obvestila zavoda 28. 9. 2015 ni moglo biti izdano. Kljub temu, da mu postopek podajanja dopolnilnega mnenja ni poznan in se o njem ni mogel izjaviti, ni izpolnjen eden od kumulativnih pogojev (izobrazba) pri ugotavljanju ustreznosti predlaganega delovnega mesta. Prilaga dokazila od A/38 - A/41, v dopolnilni vlogi zaslišanje predstavnika delodajalca glede pogodbe o zaposlitvi št. ... in vpogled v delovno pravno zadevo I Pd 1110/2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja za pritožbeni postopek upoštevnih dokazov, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Sodna odločba je sicer nepravilno poimenovana s sodbo, čeprav gre za procesno zavrženje tožbe, o čemer se odloča s sklepom. Vendar lahko to očitno pisno napako v skladu s 328. členom Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) predsednik senata prvostopenjskega sodišča kadarkoli popravi.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodna odločba je utemeljena z pravilnimi procesnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre v bistvu za spor v zvezi z realizacijo pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na temelju III. kategorije invalidnosti pri delodajalcu. Tovrstna zadeva pa ne more biti predmet sodno socialnega spora, niti sodnega varstva ni mogoče uspešno uveljavljati zoper pravnomočne posamične upravne akte.

Pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja se uveljavljajo v upravnem postopku pri toženem zavodu, vendar se na temelju preostale delovne zmožnosti nekatere uresničujejo tudi pri delodajalcih. Pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom od polnega lahko glede na njuno naravo zavarovanci realizirajo pri delodajalcih. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) v 3. odstavku 82. člena namreč eksplicitno določa, da pravico do dela s krajšim delovnim časom, zavarovancem ki imajo sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec. Morebitna delodajalčeva kršitev pravice delovnega invalida pri realizaciji pravice ne more biti predmet sodnega varstva pred socialnim sodiščem, temveč kvečjemu individualnega delovnega spora pred delovnim sodiščem. To nenazadnje potrjuje individualni delovni spor, ki ga je tožnik sprožil in je zadeva vodena pod opr. št. Pdp 118/2007 v zvezi z I Pd 1110/2015. Po prehodni določbi 429. člena ZPIZ-2 se v postopkih realizacije pravic na temelju preostale delovne zmožnosti še vedno uporabljajo 101. do 104. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1). Po cit. določbah ZPIZ-1, je delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, dolžan ponuditi opravljanje drugega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo (101. člen). Pri realizaciji pravice je delodajalec poleg določb zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, dolžan upoštevati tudi mnenje komisije o preostali delovni zmožnosti. Tako delodajalec kot tudi zavarovanec lahko zahteva dopolnilno izvedensko mnenje IK o ustreznosti ponujenega delovnega mesta (5. odstavek 101. člena). Na podlagi 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe, vendar zakonito le na podlagi predhodnega mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga poda pooblaščena komisija (103. člen ZPIZ-1).

K I. točki izreka izpodbijane sodne odločbe

7. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da sta izpodbijani odločbi z dne 11. 8. 2015 in 6. 5. 2015 o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno od 7. 4. 2015 dalje, dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt pa seveda ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe z dne 11. 8. 2015 in prvostopenjske z dne 6. 5. 2015 iz procesnih razlogov zakonito zavržena. Iz istega procesnega razloga ostaja tudi pritožba neuspešna.

K II. točki izreka izpodbijane sodne odločbe

8. Enako velja za zavržen del tožbe na razveljavitev izvedenskega mnenja IK z dne 7. 4. 2015, odpravo dopolnilnega mnenja IK z dne 22. 9. 2015 ter zagotovitev izvršitve pravnomočne odločbe z dne 6. 5. 2015, saj o nobenem od spornih predmetov vsebinsko sojenje ni dopustno.

Pri prvem mnenju IK gre za oceno izvedenskega organa o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti v pravnomočno končanem postopku, pri drugem pa za strokovno medicinsko oceno o tem, ali delovno mesto "samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente" ustreza pritožnikovi preostali delovni zmožnosti. Slednje mnenje je očitno izdelano na zahtevo tožnikovega delodajalca v zvezi s spremenjeno sistemizacijo, s katero je bilo ukinjeno delovno mesto "vodje službe inženiringa", kar je v avtonomni pristojnosti delodajalca. Po ukinitvi delovnega mesta "vodje službe inženiringa" delodajalec odločbe z dne 6. 5. 2015 o priznani "pravici do dela na delovnem mestu vodje službe inženiringa" s krajšim delovnim časom od polnega, več ni mogel realizirati, tako kot glasi.

Zoper mnenji izvedenskih organov tožene stranke ni sodnega varstva pred socialnim sodiščem, kot neutemeljeno vztraja pritožba. Pri mnenju invalidskih komisij ne gre za upravni akt, saj z njim ni odločano o pravici iz obveznega invalidskega zavarovanja. Z dopolnilnim mnenjem z dne 22. 9. 2015 tudi ni prišlo do formalne spremembe pravnomočne odločbe z dne 6. 5. 2015, kot zmotno meni pritožnik, zato je tožba tudi v tem obsegu zakonito zavržena.

9. Ker preostale pritožbene navedbe, od sklicevanja na začasne odredbe v delovnem sporu, zdravniško spričevalo z dne 31. 5. 2016 in druge za rešitev zadeve pravno niso odločilne, se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno posebej niti opredeljevati. Poudariti velja le, da so posledica pravno povsem zgrešenega uveljavljanja sodnega varstva, saj meritorno sojenje o zahtevkih, kot jih postavlja tožnik v tem sodno socialnem sporu, ni dopustno. Tožba je zato iz procesnih razlogov zakonito zavržena.

10. Glede na predhodno utemeljitev je v skladu s 365. členom ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.