Jedro

Ker v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno, je bilo dokazno breme za dokazovanje trditve, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZZad določene kot stavbna zemljišča, na toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin z ID znaki: parcela 000 440/1, parcela 000 422/7, parcela 000 422/8 in parcela 000 1342/39. Odločilo je še, da tožena stranka krije pravdne stroške, o njihovi višini pa bo odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. odstavkom 74. člena Zakona o zadrugah (ZZad) je premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. V skladu z 2. odstavkom istega člena pa so kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve ZZad (28. 3. 1992) ne glede na določbo 1. odstavka postali last Republike Slovenije.

6. V skladu s tedaj veljavnim Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov, ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča. V skladu z 2. odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, povzete zakonske določbe pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo kakšne od očitanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to, da sodišče v obrazložitvi ne povzema vsebine izvedenih dokazov (izpovedi prič), ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

O parceli 000 1342/39

8. Med pravdnima strankama ob zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje ni (bilo) spora o tem, da je ta nepremičnina v zemljiškem katastru opredeljena kot nerodovitno zemljišče. A sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da je mogoče to zemljišče z relativno nizkimi, torej ekonomsko upravičenimi stroški2 - z občasnim nasipavanjem zemljine, ki se jo lahko pridobi (tožena stranka jo je pridobila) brezplačno, usposobiti za kmetijsko proizvodnjo oziroma, da je za kmetijsko proizvodnjo že (bila) usposobljena.3 To, kakšen je (bil) dejanski vložek tožene stranke za usposobitev kmetijske proizvodnje (kar izpostavlja tožena stranka v pritožbi) za opredelitev, ali je zemljišče mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, niti ni pravno relevantno. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da občasno nasipavanje zemljine z brezplačnim materialom predstavlja relativno nizek strošek, pritožnica s sklicevanjem na izpovedi prič B. K. in I. V. ne uspe izpodbiti. Nasprotno, izpovedi utemeljujeta prav tak dokazni zaključek. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je mogoče z občasnim nasipavanjem zemljine zemljišče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo (oziroma, da je to že bilo narejeno), pa pritožnica ne nasprotuje.

9. Materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je parcela 000 1342/39 kmetijsko zemljišče in zato v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZZad last tožeče stranke, je torej pravilen, pritožba pa ni utemeljena.

O parcelah 000 440/1, 000 422/7 in 000 422/8

10. Med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, da so bile te tri nepremičnine na dan uveljavitve ZZad v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru vodene kot kmetijska zemljišča (njivi in pašnik). Ker v skladu z 2. odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno, je bilo dokazno breme za dokazovanje trditve, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZZad določene kot stavbna zemljišča, na toženi stranki. Ta svojega dokaznega bremena ni zmogla. Sporno je bilo, ali in kdaj so bile sporne nepremičnine s srednjeročnim planom občine določene kot stavbna zemljišča. Na podlagi izpovedi priče R. L. in sklicujoč se na predložene listinske dokaze je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do spremembe prostorskega akta šele v letu 1999, da torej tožena stranka svoje teze, da so bila sporna zemljišča s srednjeročnim planom občine določena kot stavbna že ob uveljavitvi ZZad, ni dokazala.

11. Tudi pritožbeno sodišče sprejema takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje, tako kot pojasnili, da dejanska raba nepremičnin v času uveljavitve ZZad in listinski dokazi o namenski rabi nepremičnin za obdobje po uveljavitvi ZZad, za odločitev o tožbenem zahtevku niso pravno relevantni. S pritožbenim sklicevanjem na naslov priloge prostorskih sestavin po stanju na dan 20. 7. 2004 tožena stranka ni uspela dokazati, da so bila sporna zemljišča že pred letom 1999 s srednjeročnim planom občine določena kot stavbna. Tega ne izkazuje tudi noben drug dokaz v spisu.

12. Pritožnica ima prav, ko izpostavlja, da bi izvedenec ustrezne stroke lahko proučil srednjeročne plane občine in preveril, ali je umestitev spornih zemljišč v informaciji (priloga A 9) pravilna, prav ima tudi, ko izpostavi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo.

13. Pregled spisa pa pokaže, da sodišče dokaza ni izvedlo zato, ker je pritožnica dokazni predlog umaknila (zapisnik o naroku za glavno obravnavo 4. 11. 2019, list. št. 35 v spisu). Neizvedba dokaza je tako skladna z določbo 212. člena ZPP; posebne obrazložitve sodišča prve stopnje, zakaj dokaza ni izvedlo, pa situacija ni terjala.

14. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena.

15. Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

2 Prim. stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 571/2007. 3 Kar je trdila tožeča stranka.