Jedro

Določba 200. člena ZOR je bila pri odmeri odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabljena. Sodišče je utemeljeno prisodilo odškodnino v SIT, čeprav je bil tožbeni zahtevek postavljen v dinarjih - 8. člen zakona o denarni enoti RS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 555.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.11.1991 dalje do plačila in povrniti stroške postopka v znesku 39.827 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, za svojo odločitev pa ni navedlo razlogov. Tekom postopka je prišlo do večkratnega zvišanja tožbenega zahtevka s čemer pa tožena stranka ni bila seznanjena. Ker v razlogih izpodbijane sodbe ni navedeno zakaj pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Iz ugotovljenih dejstev tudi izhaja, da je tožeča stranka soprispevala k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo. Vozila je v nasprotju s predpisi, na glavi pa ni imela čelade. Prisojena odškodnina je previsoka. Reviziji naj se ugodi tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijski trditvi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov sta pavšalni in neobrazloženi, pa tudi netočni. Pritožbeno sodišče je namreč v obširni obrazložitvi odgovorilo na vse pritožbene trditve, za svojo odločitev pa je navedlo tudi razloge.

Netočna je tudi trditev, da tožena stranka s spremembo tožbenega zahtevka ni bila seznanjena. Tožeča stranka je nazadnje povečala tožbeni zahtevek za tisto vrsto škode, katere povrnitev je zahtevala s tožbo, s pismeno vlogo z dne 31.8.1991, ki je bila toženi stranki vročena in na katero je tožena stranka tudi odgovorila. V pripravljalnem spisu z dne 1.10.1991 je celo izrecno navedla, da je tožbeni zahtevek kakršen je postavljen v vlogi z dne 31.8.1991 "neprimeren glede na ugotovljena dejstva".

Tožeča stranka je res postavila tožbeni zahtevek v dinarjih, sodišče prve stopnje, ki je izdalo sodbo 7.11.1991, pa ji je prisodilo odškodnino v SLT (sedaj SIT). Da je tako ravnanje sodišča prve stopnje posledica uveljavitve slovenske denarne enote (Zakon o denarni enoti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91-I), ki je začel veljati 8.10.1991, je obrazložilo že pritožbeno sodišče, ki je vlagatelju revizije tudi odgovorilo, da je razmerje med staro denarno enoto (dinarji) in novo denarno enoto SLT (sedaj SIT) uredil Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Uradni list RS št. 17/91-I - ki je v 8. členu določil, da se šteje, da so zneski, navedeni v sodnih aktih, vodenih do uveljavitve Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, navedeni v denarni enoti Republike Slovenije (tedaj v SLT oziroma sedaj SIT).

Z revizijskimi trditvami, da je tožeča stranka vozila v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in da je zato, ker na glavi ni imela čelade, obseg poškodb večji, pa tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da tožeča stranka ni kršila nobenega cestnoprometnega predpisa, zaradi dejstva, da ni nosila čelade, ki v času škodnega dogodka še ni bila predpisana, pa obseg škode ni bil prav nič večji, saj tožnica, ki se je poškodovala kot voznica kolesa z motorjem, po tistem delu glave, ki je sicer zavarovan s čelado, sploh ni bila poškodovana.

Neutemeljena pa je (tudi le pavšalna in neobrazložena) graja uporabe materialnega prava. Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, zlasti pa stopnje bolečin za negmotno škodo, je odločitev nižjih sodišč povsem v skladu z določbo 200. člena ZOR in tedaj materialnopravno pravilna. Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).