Jedro

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica. Duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena morajo biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela. Šele tako huda kršitev je podlaga za odmero denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo v uvodu navedenega zneska odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ugotovilo je, da tožnikove duševne bolečine niso bile tako hude, da bi upravičevale denarno odškodnino. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje, ker je sprejelo vse dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, predvsem določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Sodiščema očita, da sta zmotno sklepali, da je pomen in intenziteta toženčeve kršitve tako majhna, da ne upravičuje civilnopravne satisfakcije, ne glede na njeno višino. Ravnanje toženca je v tožniku povzročilo duševno neravnovesje. Trajanje in intenziteta duševnih bolečin tožnika sta podani v taki meri, da upravičujeta denarno satisfakcijo. Revizija opozarja, da se upošteva tudi namen, za katerega se povračilo daje, pri čemer mora odškodnina ustrezati načelom, po katerih se obravnava človek in njegovi odnošaji v naši družbi, njegovo dostojanstvo. Odškodnina mora biti ukrep, ki odvrača storilca od posegov v zasebno sfero. Tožniku je zaradi udarca resnično nastala zgolj lahka trajajoča telesna bolečina. Duševne bolečine zaradi udarca, ki so zgolj posredno povezane s telesnimi bolečinami, pa so neprimerno večje: tožnik je zaradi omalovažujočega ravnanja toženca ter s tem jasno izraženega podcenjevanja njegove osebnosti ter zaradi načina, s katerim je toženec ponižal in osramotil tožnika, trpel hude duševne bolečine. Glede na okoliščine primera, saj se je dogodek pripetil v javnosti oziroma pred pravosodnimi organi, se je samo protipravno ravnanje toženca tožniku vtisnilo globoko v zavest - ter mu je proti njegovi volji, vsakič, ko se je spomnil nanj, vzbudilo duševne bolečine in občutek sramote. Tožnik čuti, da je zaradi protipravnega ravnanja toženca ponižan v očeh sodišča, državnega organa, kar mu vzbuja še večjo sramoto kot sicer, zaradi česar trpi njegovo dostojanstvo in njegove predstave o lastni vrednosti in pomembnosti. S tem so izpolnjeni vsi elementi, potrebni za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitev pravic osebnosti. Revizija naprej obširno razlaga stališče, splošno priznano v pravni teoriji: odškodnina mora biti ukrep, ki odvrača storilca od posegov v osebno sfero. Opozarja, da tožnik nima prav nobene resnične garancije, da toženec ne bo ponovno kršil njegovih pravic, oziroma pogojna kazen ne predstavlja takega ukrepa za varstvo individualne osebnostne pravice toženika, kot to predstavlja denarna odškodnina. Toženca je treba zaradi njegovega ravnanja udariti po žepu, da se bo v prihodnje resnično izogibal protipravnim posegom v sfero tožnika kot drugih oseb. Zahtevana odškodnina je vsekakor nizka in okoliščinam primerna ter se v njej v nobenem pogledu ne skriva kakršenkoli maščevalni ukrep zoper toženca niti civilnopravna kazen; gre zgolj za primerno odškodnino, ki pa v sebi skriva tudi ukrep, s katerim se bo tožnik počutil relativno varnega pred novimi protipravnimi posegi s strani toženca.

Pooblaščenec tožeče stranke predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, zavarovana že v Ustavi Republike Slovenije, skladno z določili ZOR pa je med drugim mogoče dosoditi tudi denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve dobrega imena in časti. Pravdno sodišče je glede obstoja dejanja, s katerim so oškodovancu prizadejane duševne bolečine z razžalitvijo, vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Če oškodovanec zahteva denarno odškodnino zaradi tovrstnih duševnih bolečin, je pri odmeri odškodnine odločilna intenzivnost in dolžina trajanja bolečin. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve ugleda (dobrega imena) in časti se prizna samo izjemoma in to takrat, kadar je ta kršitev izjemno težka, tako da je pri oškodovancu upravičeno mogla povzročiti in je dejansko povzročila posebej intenzivno duševno bolečino. Denarno odškodnino zaradi kršitve časti in ugleda je treba omejiti samo na take "izjemno močne napade", ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerah okolja povzročijo jasno manifestirano kršitev časti in ugleda človekove osebnosti. Denarna odškodnina v takem primeru predstavlja neko satisfakcijo, odmeno za pretrpljene duševne bolečine. Nikakor to ni kazen za povzročitelja škode (duševnih bolečin), pač pa le zadoščenje oškodovancu.

Opisana izhodišča so temeljna pravila, na podlagi katerih sodišče glede na konkretne okoliščine primera presodi, ali je zahtevek za plačilo denarne odškodnine utemeljen ali ne. Njihovo upoštevanje predstavlja torej pravilno uporabo materialnega prava za presojo utemeljenosti denarne odškodnine za zatrjevane duševne bolečine.

Zmotno je namreč stališče revizije, da naj bi pravna teorija zagovarjala stališče, da mora biti odškodnina ukrep, ki bo odvrnil storilca od posegov v osebno sfero. Kriteriji za dosojo odškodnine so določeni v drugem odstavku 200. člena ZOR: pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ki ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Namen odškodnine je ublažiti trpljenje oškodovanca zaradi prizadejanih (duševnih) bolečin s tem, da si bo s prisojenim denarnim zneskom pridobil določeno zadovoljstvo. Odškodnina nima specialno preventivnega namena, to je eden izmed namenov kaznovalne politike.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik ob dogodku zelo močno pretresen, čutil je močne notranje bolečine, ni bil sposoben delati. Takšno stranje prizadetosti in užaljenosti je trajalo en dan, čustveno prizadetost pa čuti še danes. Tožnik ni potreboval nobene zdravniške pomoči, njegovo prizadetost so čutili le v družini. Posebnega odziva sosedov na dogodek tožnik ni čutil; sam je ocenil, da zaradi dogodka ni zgubil na ugledu v okolju, kjer živi. Opisane ugotovitve predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijskega preizkusa in je revizijsko sodišče na njih vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Teh ugotovitev torej revizija ne more izpodbiti in so vse tiste trditve in deli obrazložitve revizije, ki nasprotujejo citiranim ugotovitvam, nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče na njih ne odgovarja.

Vse dejanske ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno ocenili. Pritrditi je presoji, da intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri tožniku nista dosegla tiste stopnje, ki bi utemeljevala odmero denarne satisfakcije.

Revizijske trditve, da tožnik še vedno trpi duševne bolečine, kadar ima opraviti s sodno vejo oblasti, nimajo opore v dejanskih ugotovitvah postopka. Sploh pa velja ponovno opozoriti vlagatelja revizije, da bi moral ustrezno trditveno podlago (skupaj z dokaznimi predlogi) sodišču ponuditi do konca glavne obravnave, ne pa šele v revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti še preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in so drugačni revizijski očitni neutemeljeni. Revizijsko sodišče je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).