Jedro

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, da tožnika izpodbijata dejanje tožene stranke in je v tem smislu dovolj konkretiziran, saj se nanaša na konkretni osebi in na konkretna dejanja, to je na zahtevo tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju. Tožbeni zahtevek ni uperjen zoper abstraktni pravni akt, ampak zoper konkretizirano dejanje tožene stranke.

Tožnika utemeljujeta težko popravljivo škodo s tem, ko navajata, da so učenci, ki se šolajo na daljavo – s čimer smiselno navajata, da sodita mednje – izolirani, izobražujejo se brez sodelovanja ali prisotnosti učitelja. Snov se jim ne podaja, izdelki se ne pregledujejo niti se ne sme izvajati ocenjevanja znanja. Menita, da je prepoved izobraževanja in dopuščanje posegov v telo že samo po sebi take narave, da predstavlja nenadomestljivo škodo. Po mnenju sodišča tožnika z zgoraj navedenimi trditvami težko popravljive škode nista izkazala, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, v konkretnem primeru je to izpolnjevanje pogoja PCT. Torej se škodi lahko izogneta in zato ta škoda ni nepopravljiva.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe si sodišče pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnika vlagata tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V tožbi med drugim navajata, da obiskujeta Osnovno šolo A. Na podlagi zapovedi tožene stranke, ki tožnikoma brez rednega testiranja ne dovoli obiskovanja šole, sta se tožnika prisiljena podrediti testiranju ali pa se ne smeta izobraževati v prostorih šole. Na podlagi Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok), sklepa Ministrstva za izobraževanje in šport (v nadaljevanju sklep MIZŠ) in njegovega navodila je za tožnika nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja. Navajata, da se o teh dejanjih ne izdajajo odločbe oziroma sklepi o izobraževanju na daljavo. Nimata nobene možnosti sodnega varstva. Za varstvo svojih pravic nimata na razpolago nobenega pravnega sredstva, tožena stranka pa jima brez izdaje vsake odločbe neposredno prepoveduje, da bi obiskovala šolo. Gre za neposredno upravno oblastveno dejanje. Odlok, sklep MIZŠ, navodila MIZŠ ter prepoved tožene stranke neposredno posegajo v njun pravni položaj in nimata zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. V nadaljevanju obsežneje pojasnjujeta, zakaj obveznost testiranja nima dokazanega učinka na širjenje oziroma obvladovanje epidemije. Menita, da Odlok, sklep MIZŠ in navodila MIZŠ nasprotujejo več določilom Ustave RS (v nadaljevanju URS). V tožbenem zahtevku predlagata, naj sodišče ugotovi, da je zahteva tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju tožnikov nezakonita in da posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena URS ter da naj sodišče toženi stranki prepove pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Hkrati s tožbo tožnika predlagata tudi izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata, naj sodišče odredi toženi stranki, da jima je dolžna dopustiti obiskovanje šole brez pogojevanja izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi začasno odredbo.

3. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je navedeno, da se izobraževanje za učence brez soglasja ne izvaja in to ne v šoli in ne na daljavo. Učenci so izolirani ali pa se jim posreduje naloge, ki jih lahko sami brez sodelovanja ali prisotnosti učiteljev opravljajo v spletnih učilnicah. Snov se učencem ne podaja, izdelki se ne pregledujejo niti se ne sme izvajati ocenjevanje znanja. Šola za svoje ravnanje nima nikakršne pravne podlage. Gre za obliko diskriminacije z namenom prisile k testiranju in cepljenju. Ker postopki pred sodiščem trajajo daljši čas, bosta tožnika povsem onemogočena pri izobraževanju v šoli ali pa se bosta morala v nedogled podrejati obveznemu testiranju, za katerega je sicer potrebno podpisati soglasje. V primeru izdaje začasne odredbe škodljivih posledic ne bo, saj sta tožnika popolnoma zdrava. Dopuščanje ponavljajočih posegov v telo tožnikov oziroma prepoved izobraževanja že samo po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe in posledično predloga za izdajo začasne odredbe. Obsežneje pojasnjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odloka, sklepa MIZŠ ter Navodila Okrožnice MIZŠ in dodatnih pojasnil ni mogoče opredeliti kot posamični akt. Odlok se nanaša na nedoločen krog oseb. Tudi Upravno sodišče RS je v zadevi I U 1823/2020 zaključilo, da odlokov vlade ni mogoče šteti za posamične akte in predmetno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 61/2021. Tožnika nista določno navedla, kakšno dejanje je bilo storjeno, kje in kdaj je bilo storjeno. Prav tako ne gre za akt organa, izdanega v obliki predpisa v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. Podrejeno tožena stranka predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnika nista z ničemer izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Morebitno zadržanje izvajanja Odloka bi povzročilo situacijo, ko bi tožnika lahko obiskovala šolo brez izpolnjevanja pogojev PCT, medtem ko bi večina učencev in zaposlenih morala še vedno izvajati 3 x tedensko samotestiranje. Tožena stranka je dolžna zagotoviti tako učencem kot zaposlenim varno učno oziroma delovno okolje. Odločitev, ali se bo otrok v šoli samotestiral ali ne, je svobodna odločitev starša. Kdor se odloči, da otrok ne bo samotestiral, mora sprejeti posledice, ki temu sledijo. Tudi učencem, ki se izobražujejo na daljavo, je zagotovljeno, da jih poučuje strokovno usposobljen kader.

K točki I izreka:

5. Sodišče najprej pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je to predlagala tožena stranka. Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, da tožnika izpodbijata dejanje tožene stranke in je v tem smislu dovolj konkretiziran, saj se nanaša na konkretni osebi in na konkretna dejanja, to je na zahtevo tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju. Tožbeni zahtevek ni uperjen zoper abstraktni pravni akt, ampak zoper konkretizirano dejanje tožene stranke.

6. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

7. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega ostavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Tožnika utemeljujeta težko popravljivo škodo s tem, ko navajata, da so učenci, ki se šolajo na daljavo – s čimer smiselno navajata, da sodita mednje – izolirani, izobražujejo se brez sodelovanja ali prisotnosti učitelja. Snov se jim ne podaja, izdelki se ne pregledujejo niti se ne sme izvajati ocenjevanja znanja. Menita, da je prepoved izobraževanja in dopuščanje posegov v telo že samo po sebi take narave, da predstavlja nenadomestljivo škodo.

10. Po mnenju sodišča tožnika z zgoraj navedenimi trditvami težko popravljive škode nista izkazala, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, v konkretnem primeru je to izpolnjevanje pogoja PCT. Torej se škodi lahko izogneta in zato ta škoda ni nepopravljiva. Tožnika pa v zahtevi za izdajo začasne odredbe nista izkazala, da bi jima upoštevanje pogoja testiranja lahko povzročilo škodo. Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na strani tistega, ki začasno odredbo zahteva. Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe je potrebno ne samo zatrjevati, ampak tudi ponuditi oziroma predložiti konkretne dokaze za škodo, ki naj bi grozila tožniku in ki naj bi bila težko popravljiva, torej konkreten dokaz za to, da bi prav tožnikoma 3 x tedensko testiranje povzročilo škodo. Tožnika tako težko popravljive škode nista izkazala.

11. Sodišče še pripominja, da ker niso podani pogoji za izdajo začsane odredbe po 32. členu ZUS-1, tudi ni izdalo začasne odredbe po uradni dolžnosti, kot mu to omogoča tretji odstavek 66. člena ZUS-1. V tem primeru se prav tako lahko izda začasno odredbo le, če bi bila izkazana težko popravljiva škoda. Nadalje sodišče še pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi tudi ne more odločiti brez odlašanja, ker je presodilo, da pravna problematika, na katero tožnika opozarjata v tožbi, ni tako preprosta, da bi bilo možno o zadevi takoj odločiti. V tožbi se med drugim zatrjuje tudi to, da je Odlok v nasprotju z več določili URS. Tudi Upravno sodišče RS je zavezano k temu, da se opredeli do trditve, da je podzakonski akt v nasprotju z URS. V pravnem smislu torej zadeva ni tako enostavna, da bi jo bilo mogoče rešiti brez odlašanja, z izvrševanjem izpodbijanih dejanj pa tožnikoma ne nastaja težko popravljiva škoda, kot je bilo že pojasnjeno.

K točki II izreka:

12. Vsi stroški, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora in o tem, kdo bo nosil stroške tega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče zavrnilo, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.