Jedro

Za opredelitev položaja intervenienta je tako ključna zatrjevana dejanska podlaga, s katero utemeljuje svoj položaj v pravdi.

Pritožnik se je ob priglasitvi intervencije dne 19.12.2003 sicer skliceval na določbo 1.odstavka 199. člena ZPP in sebe označeval kot stranskega intervenienta. Ob zatrjevanju dejanskega stanu, na katerem utemeljuje svoj položaj intervenienta, pa je navajal povsem enak učinek pravde na položaj intervenienta kot v kasnejši vlogi z dne

13.2.2004, to je neposredno učinkovanje pravde na samega intervenienta. Intervenient je namreč zatrjeval, da bo ob uspehu tožeče stranke vtoževani znesek vplačan v stečajno maso intervenienta. Takšen dejanski stan torej ne pomeni intervencijskega efekta za intervenienta v razmerju do tožeče stranke, temveč pomeni zatrjevanje učinkovanja pravde neposredno na intervenienta. Za enak tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka ima v materialnem pravu podlago tudi intervenient (1. odstavek 125. člena ZPPSL). Ob sklicevanju intervenienta na takšne učinke sodbe bi mu sodišče moralo priznati položaj sosporniškega intervenienta že ob priglasitvi intervencije 19.12.2003.

Izrek

1.Pritožbi zoper sklep z dne 14.7.2004 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v točki I. potrdi.

2.Pritožbi zoper sklep z dne 16.4.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 14.7.2004 je prvostopno sodišče zavrglo predlog stranskega intervenienta M.I. d.o.o. - v stečaju za vrnitev v prejšnje stanje (točka I. izreka) ter hkrati zavrglo pritožbo stranskega intervenienta zoper sklep prvostopnega sodišča z dne

16.4.2004, s katerim je prvostopno sodišče tožbo zavrglo (točka II.

izreka).

Zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 14.7.2004 je pravočasno vložil pritožbo intervenient M.I. d.o.o. - v stečaju, v pritožbi opredeljen kot drugotožeča stranka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev pritožbenega sodišča so odločilna naslednja iz spisa razvidna procesna dejanja strank in sodišča v dosedanjem teku postopka:

- tožeča stranka je dne 10.12.2003 zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika M.I. d.o.o., Ljubljana in plačila 1.000.000,00 SIT na podlagi 2. odstavka 130. člena ZPPSL; - 19.12.2003 je na strani tožeče stranke priglasila stransko intervencijo družba M.I. d.o.o. - v stečaju (v nadaljevanju intervenient);

- 9.2.2004 je sodišče tožečo stranko s sklepom pozvalo na odpravo pomanjkljivosti v tožbi s pravilno označbo imena in sedeža tožene stranke;

- 13.2.2004 je intervenient s pisno vlogo (v spis sicer popisano šele

3.9.2004 - list. št. 26) sebe opredelil kot sosporniškega intervenienta oziroma drugotožečo stranko; - 16.4.2004 je prvostopno sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe zaradi neodprave pomanjkljivosti s strani tožeče stranke.

Glede na različen položaj, ki ga ima v pravdi stranski intervenient od sosporniškega intervenienta je tako odločilno vprašanje v kakšnem položaju in od katerega trenutka je v procesnem razmerju družba M.I. d.o.o. - v stečaju v tem postopku.

Stranska intervencija pomeni udeležbo v pravdi na strani ene od pravdnih strank osebe, ki ima izkazan pravni interes, da stranka, kateri se pridruži, v pravdi zmaga. (Glej Jože Juhant: Civilno procesno pravo FLRJ str. 316-320). Učinek pravde na stranskega intervenienta je v intervencijskem efektu, ki je v tem, da se intervenient v razmerju do stranke, kateri se je pridružila v postopku, ne more sklicevati na slabo pravdanje. Sicer pa se pravnomočnost sodbe ne razteza na stranskega intervenienta. Zato intervenient deluje v tuji pravdi in v tem procesnem razmerju ni sospornik in tudi ne stranka. Drugačen položaj pa je v primeru tako imenovane sosporniške intervencije, v kateri se pravni učinek sodbe razteza tudi na intevenienta, zato ima intervenient položaj enotnega sospornika (1. odstavek 202. člena ZPP). Gre torej za drugačno dejansko podlago za uveljavljanje intervencije. Medtem ko pri stranski intervenciji izid pravde neposredno ne vpliva na položaj intervenienta, pa ima pri sosporniški intervenciji enak učinek kot če bi bil intervenient opredeljen kot stranka v postopku že ob sami vložitvi tožbe. Za položaj intervenienta pa je pomembno tudi, da mora intervenient sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo (1. odstavek 201. člena ZPP). To velja tako za stranskega kot za sosporniškega intervenienta. O dopustitvi intervencije odloča sodišče s sklepom, ki ima deklaratorni učinek, to pomeni, da na položaj intervenienta učinkuje šele pravnomočnost sklepa, s katerim se intervencija zavrne (2. odstavek 200. člena ZPP). Do tedaj oziroma v primeru dopustitve intervencije pa mora sodišče intervenientu dopustiti udeležbo v postopku in opravljanje pravdnih dejanj.

Za opredelitev položaja intervenienta je tako ključna zatrjevana dejanska podlaga, s katero utemeljuje svoj položaj v pravdi.

Pritožnik se je ob priglasitvi intervencije dne 19.12.2003 sicer skliceval na določbo 1.odstavka 199. člena ZPP in sebe označeval kot stranskega intervenienta. Ob zatrjevanju dejanskega stanu, na katerem utemeljuje svoj položaj intervenienta, pa je navajal povsem enak učinek pravde na položaj intervenienta kot v kasnejši vlogi z dne

13.2.2004, to je neposredno učinkovanje pravde na samega intervenienta. Intervenient je namreč zatrjeval, da bo ob uspehu tožeče stranke vtoževani znesek vplačan v stečajno maso intervenienta. Takšen dejanski stan torej ne pomeni intervencijskega efekta za intervenienta v razmerju do tožeče stranke, temveč pomeni zatrjevanje učinkovanja pravde neposredno na intervenienta. Za enak tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka ima v materialnem pravu podlago tudi intervenient (1. odstavek 125. člena ZPPSL). Ob sklicevanju intervenienta na takšne učinke sodbe bi mu sodišče moralo priznati položaj sosporniškega intervenienta že ob priglasitvi intervencije 19.12.2003, ne glede na njegovo sklicevanje na položaj stranskega intervenienta po 1. odstavku 199. člena ZPP (glej tudi obrazložitev sklepa III Ips 19/2003).

Pritožba zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 14.7.2004 ni utemeljena v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga intervenienta za vrnitev v prejšnje stanje. Predpostavka za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zamuda naroka ali roka za opravo kakšnega pravnega dejanja, ki ga je stranka zamudila iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116. člena ZPP). Pritožnik se v pritožbi sklicuje, da mu rok za popravo tožbe še ni iztekel zaradi napake sodišča, ker mu kot sosporniku ni bil vročen poziv na popravo tožbe. Na takšni podlagi bi bila sicer pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, vendar zgolj s tem ne bi bila izkazana večja pravna korist pritožnika, kar bi narekovalo pritožbenemu sodišču spreminjanje odločitve prvostopnega sodišča. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Glede na že obrazložene razloge o položaju pritožnika v postopku ob priglasitvi intervencije 19.12.2003 pa je utemeljena pritožba zoper tisti del izreka sklepa z dne 14.7.2004, s katerim je prvostopno sodišče zavrglo pritožbo zoper sklep z dne 16.4.2004. Ob upoštevanju položaja pritožnika kot sosporniškega intervenienta bi prvostopno sodišče sklep o zavrženju tožbe moralo vročati tudi intervenientu. Ta vročitev v spisu ni izkazana, zato je pritožbo intervenienta, vloženo dne 28.6.2004 potrebno upoštevati kot pravočasno, v posledici česar je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju pritožbe razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

S tem pa so podane predpostavke za obravnavanje pritožbe pritožnika zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 16.4.2004, s katerim je prvostopno sodišče zavrglo tožbo. Pritožba utemeljeno opozarja na bistvene kršitve postopka prvostopnega sodišča, ker poziva na popravo tožbe sodišče ni vročalo poleg tožeči stranki tudi intervenientu s položajem sospornika. V primeru sosporniške intervencije je položaj intervenienta izenačen s položajem stranke, kateri se je pridružil, tako da veljata za enotno pravdno stranko. Za enotne sospornike pa velja načelo najugodnejšega dejanja, zato bi prvostopno sodišče poziv na spremembo tožbe glede na naravo priglašene intervencije moralo vročiti tudi intervenientu s položajem stranke. Načelo najugodnejšega dejanja pa tudi pomeni, da bi sodišče lahko zavrglo tožbo šele v primeru, da nobeden od sospornikov v naloženem roku pomanjkljivosti ne bi odpravil. Dokler naloženi rok za popravo tožbe ne izteče vsem sospornikom, tako ni podane podlage za zavrženje tožbe. Tako se izkaže, da je navedena kršitev postopka vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa z dne 16.4.2004, s čimer je podan razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Na podlagi odločitve pritožbenega sodišča bo zadeva tako pred prvostopnim sodiščem vrnjena v fazo predhodnega preizkusa tožbe, v okviru katerega bo prvostopno sodišče moralo upoštevati, da je pritožnik z vlogo z dne 28.6.2004 pomanjkljivost tožbe, na katero je opozorilo prvostopno sodišče s sklepom z dne 9.2.2004, odpravil.