Jedro

Pri presoji pravilnosti uporabe določbe 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1, na kateri temelji odločba organa prve stopnje, je treba upoštevati tudi prehodne določbe ZGO-1 (1. odstavek 202. člena).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 1.8.2003, odpravi ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.8.2003, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 11.4.2003. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožeči stranki prepovedal z dnem 1.12.2003 uporabo proizvodnih objektov (hlevi 1, 2, 3), stoječih na zemljišču s parc. št... k.o.... Za navedene objekte je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 23.8.1976. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in njeni ugotovitvi, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe organa prve stopnje. Iz odločbe tožene stranke in iz odločbe organa prve stopnje je razvidno, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi inšpekcijskega pregleda na kraju samem, ki je bil opravljen dne 11.2.2003, zapisnik tega pregleda pa se nahaja med upravnimi spisi, ki jih je sodišču predložila tožena stranka. Iz zapisnika je razvidno dejansko stanje, na katerega sta upravna organa oprla svojo odločitev. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je svoj ukrep izdal na podlagi 150. člena ZGO-1. Glede na to, da tako ZGO kot ZGO-1 določata, da je treba za objekt, preden se ga spusti v obratovanje, pridobiti uporabno dovoljenje, se po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava ter navajati, da ji ni bilo znano, kdaj in zakaj bi morala pridobiti uporabno dovoljenje. Tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, da bi pridobila uporabno dovoljenje, obratovanje brez uporabnega dovoljenja pa je že zadosten razlog za izrek inšpekcijskega ukrepa, s katerim se prepove uporaba objekta. Neupoštevno za odločitev v tej zadevi je sklicevanje tožeče stranke na odločbo Upravne enote Kočevje z dne 27.9.2002, na podlagi katere naj bi opravljala obširno sanacijo predmetnih objektov. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bilo s to odločbo izdano dovoljenje za določene posege v prostor, to pa z izpodbijano odločbo oziroma z ukrepom inšpektorja ni v nobeni povezavi. Tožena stranka je odgovorila na vse za odločitev pomembne pritožbene ugovore, kršitev pa ni podana, če ni odgovorila na pritožbeni ugovor, ki na samo odločitev ne vpliva. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva tožbeni ugovor, da je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno že pred 27 leti in da so objekti v uporabi že vrsto let, saj s potekom časa ne zastara dolžnost investitorja oziroma lastnika objekta, da pridobi uporabno dovoljenje, kot to zmotno meni tožeča stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navaja, da je inšpekcijski ukrep po svoji vsebini sankcija, slednje pa ni brez dispozicije. Razlogov za odgovor na vprašanje, kdaj bi morala pridobiti uporabno dovoljenje in na kateri pravni podlagi, ne navajata niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje. Farma obratuje že od leta 1977, tožeča stranka pa upravlja s to farmo od marca 2002. Tožena stranka in sodišče prve stopnje se sklicujeta na ZGO in ZGO-1, vendar pa ne razlogujeta, zakaj in kako so bile te določbe uporabljene. To ni le absolutna procesna kršitev, temveč tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki se uporablja neposredno (15. člen Ustave Republike Slovenije). Od začetka obratovanja farme je tožeča stranka vsaj peta lastnica oziroma upravljalka te farme. V dokumentaciji, ki jo je nasledila od pravnih prednikov, ni uporabnega dovoljenja za predmetno farmo, kar pa ne pomeni, da takšno dovoljenje ni bilo izdano. V pravni državi ni mogoče utemeljevati pravne odločitve hkrati na derogiranem in tudi na pozitivnem predpisu. To je kršitev načela zakonitosti 158. člena in 122. člena Ustave Republike Slovenije. Gradbeno dovoljenje za sporne objekte je bilo izdano v letu 1976, kar je vsekakor pred uveljavitvijo ZGO. Izpodbijana sodba pa navaja, da je tožena stranka odločila na podlagi določb 150. člena ZGO-1. To pomeni, da sta tako tožena stranka kot tudi upravno sodišče kršila določbo člena 202/1 ZGO-1. Ker je bilo gradbeno dovoljenje za predmetne objekte izdano v letu 1976, sta odločbi organa prve stopnje in tožene stranke izdani ob kršitvi materialnega prava (člen 150/1-3 ZGO-1), prav tako pa tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Med strankami ni sporno, da je bilo za objekte, ki so predmet presoje v tem upravnem sporu, izdano gradbeno dovoljenje z dne 23.8.1976. Sporno pa je v konkretni zadevi, ali je gradbeni inšpektor imel veljavno pravno podlago za ukrepanje v določbi 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1. Po tej določbi gradbeni inšpektor z odločbo prepove uporabo objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja. Res je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo za sporne objekte izdano uporabno dovoljenje, kar je pogoj za njihovo obratovanje. Toda, pri presoji pravilnosti uporabe določbe 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1, na kateri temelji odločba organa prve stopnje, katere zakonitost se presoja v tem upravnem sporu, je treba upoštevati tudi prehodne določbe ZGO-1 in ne le citirano določbo tega zakona. ZGO-1 namreč v določbi 1. odstavka 202. člena določa, da se inšpekcijski ukrep iz 3. točke 1. odstavka 150. člena tega zakona z dnem uveljavitve tega zakona uporablja za objekte, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po določbah tega zakona, ali na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo, izdanega na podlagi ZGO. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi gradbeno dovoljenje za sporne objekte izdano v letu 1976, torej v času veljavnosti Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in drugi) iz leta 1973, ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in drugi) pa je začel veljati v letu 1984, po presoji pritožbenega sodišča gradbeni inšpektor glede na določbo 1. odstavka 202. člena ZGO-1 ni imel veljavne pravne podlage za uporabo inšpekcijskega ukrepa iz 3. točke 1. odstavka 150. člena ZGO-1 za sporne objekte. Prav na to utemeljeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabo določb ZGO-1. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.