Jedro

V sporih zaradi avtorske pravice se v primerih, ko predlog za izdajo začasne odredbe ni bil predhodno vročen nasprotni stranki, začasna odredba izda zgolj izjemoma. Predlagajoča stranka mora vselej izkazati za verjetno, da bi ji kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo nastanek težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper svoj sklep opr. št. P 1351/2010-I z dne 21. 5. 2010 in nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v zvezi z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi v znesku 288,24 EUR, v roku 15 dni od vročitve sklepa, po preteku tega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke v zvezi z začasno odredbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje; podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je bil sklep o začasni odredbi izdan brez poprejšnjega obvestila in brez zagotovitve možnosti toženke izjaviti se o predlogu, ne da bi sploh presojalo, ali je za to izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 170. člena ZASP. Zmoten pa je tudi zato, ker toženka ni uspela za verjetno izkazati pogoja iz prvega odstavka, zlasti pa pogoja iz drugega odstavka 170. člena ZASP, katerega normo je treba zaradi specialnosti v razmerju do ZIZ uporabiti. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, z obrazložitvijo, ki ne izpolnjuje argumentativnih kriterijev razumnosti, izčrpnosti in prepričljivosti, ki so del pravice do poštenega sojenja, zaradi česar toženka ne ve, ali se je sodišče sploh seznanilo z njenimi odločilnimi ugovornimi argumenti in ali jih je tudi obravnavalo ter s pristransko predstavitvijo dejanske vsebine tožbe v zadevi P 1440/2010, na katero se v razlogih sklicuje, pa je absolutno bistveno kršilo določbo pravdnega postopka. Tožeča stranka ni zatrjevala težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode v smislu tretjega odstavka 170. člena ZASP, ki naj bi ji nastala v zvezi z odlašanjem z izdajo začasne odredbe, kot to zahteva citirana zakonska določba, temveč je takšno škodo le na splošno zatrjevala. Tudi ni predlagala izdaje začasne odredbe brez obvestila in zaslišanje toženke. To dokazuje tako njena navedba o pravni podlagi, ki naj jo sodišče uporabi za odločanje o predlogu, saj se sklicuje zgolj na določbe ZIZ, kot tudi dokazna sredstva, ki jih je predlagala, ko se sklicuje na svoje navedbe v tožbi, kot tudi na tam predlagane dokaze, med katerimi je tudi dokaz z zaslišanjem obeh pravdnih strank. V skladu z razpravnim načelom zato takšna začasna odredba ni mogla biti predmet presoje. Ker je sodišče izdalo začasno odredbo brez poprejšnjega obvestila in zaslišanja, je poleg kršitve razpravnega načela postopka zmotno in nepopolno uporabilo tudi določbo 170. člena ZASP. Sodišče tudi ni presojalo kumulativno določenega pogoja iz tretjega odstavka 170. člena ZASP. To izkazujejo razlogi sklepa na strani 11. do 12., kjer se sodišče opredeljuje zgolj in izključno le do „obeh pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ“, določil in pogojev ZASP pa niti ne omeni, še manj kakorkoli presoja. Sodišče je sicer to napako skušalo sanirati z obrazložitvijo, da ni res, da tega pogoja ni presojalo, saj zanj velja enaka obrazložitev, kot za pogoj nujnosti izdaje začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode po drugem odstavku 170. člena ZASP. Vendar tudi tu sodišče greši, saj če bi bilo to res, bi bila citirana zakonska odločba odveč, pogoj, ki ga postavlja, pa brez pomena, saj bi bil avtomatično izpolnjen vsakič, ko bi bil izpolnjen pogoj „težko nadomestljive škode“ iz drugega odstavka citiranega člena. Tega pa zakonodajalec ob sprejemanju novele ZASP – C zanesljivo ni imel v mislih, saj je bilo, kot izhaja iz pojasnil k predlogu novele, glavni razlog za postrožitev tedaj obstoječih pogojev izdaje začasnih odredb v avtorskih zadevah in za dodajanje novih pogojev prav dejstvo, da „je bila prejšnja, zelo liberalna ureditev, v praksi deležna vrste kritik“. Smisel posebnega pogoja je lahko le v tem, da ta pogoj obstoji poleg ostalih pogojev iz 170. člena in jih predvsem zaradi aprioristične in absolutne nekontradiktornosti, ki v takšnem primeru zadane toženo stranko, še dodatno zaostruje. Temu v prid govori tudi zakonodajalčev dostavek, da „naj bi začasno odredbo sodišče izdalo le, če jo terjajo zelo utemeljeni razlogi“. Sodišče torej ni presojalo ali je s takojšnjo ex parte izdajo začasne odredbe izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 170. člena ZASP ali ne, in da tega tudi ni moglo storiti že s presojo pogojev po drugem odstavku 170. člena. Zato je izdana začasna odredba v nasprotju z določbami 170. člena ZASP. Sodišče začasne odredbe, ki je vsebinsko identična tožbenemu zahtevku (t.i. uredbena oziroma regulacijska začasna odredba), tudi ne sme izdajati širokogrudno in vsepovprek, ampak izrazito restriktivno in le izjemoma ter pojme, kot je „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“, razlagati skrajno omejevalno, upoštevaje pri tem stroge zakonske pogoje in ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke. Pritožnica se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, med drugim tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Skladno z argumentacijskim učinkom citirane ustavne odločbe bi moralo sodišče pred izdajo sporne začasne odredbe precej skrbneje in pazljiveje, zlasti bolj restriktivno, presoditi, ali gre res za izjemen primer, ki upravičuje izdajo predlagane začasne odredbe in obstoj težko nadomestljive škode, ki naj bi nastala tožnici, ocenjevati strogo in omejujoče. Moralo bi upoštevati položaj toženke ter med njenim in tožničinim interesom poiskati ustrezno sorazmerje oziroma presoditi bi moralo ali predlagana začasna odredba, četudi je morda nujna za preprečitev nenadomestljive ali težko nadomestljive škode tožnici, ne bo morda povzročila takšne škode toženki. Sodišče pa je zgolj slepo sledilo tožničinim trditvam, toženkine ugovorne argumente pa je bodisi spregledalo ali jih ni obravnavalo ali pa jih je odpravilo z razlogi, ki kažejo, da strogi test reverzibilnosti, ki je nujni pogoj za izdajo sporne začasne odredbe, ni bil opravljen. Tožnica tudi ni zatrjevala lastne škode, pač pa škodo tretjega (svojega novega založnika), tisto pa, kar je zatrjevala kot škodo, ne ustreza strogim kriterijem pravnega standarda težko nadomestljive škode. Navedla je, da njen novi založnik ne bo imel interesa izdati njenih učbenikov in delovnih zvezkov za 5. in 6. razred ter celo za 7. razred, če ne doseže umika iz prodaje in prepovedi nadaljnje prodaje učnega gradiva toženke in dodala, da ji bo posledično nastala nenadomestljiva škoda zaradi izgubljene možnosti prodaje njenih del in izgube avtorskega honorarja. To pa ne drži, saj bi bila tožnica, če bi se toženkini učbeniki in delovni zvezki še naprej nemoteno prodajali – prodajali pa bi se, saj so bili veljavno potrjeni za uporabo pri pouku in tudi prodajni kanali so bili že dodobra ustaljeni – nujno upravičena bodisi do avtorskega honorarja od njihove prodaje (ob predpostavki, da se v pravdi na koncu izkaže, da so založniške pogodbe, ki so jedro spora s toženko, veljavne) bodisi do nadomestila za uporabo njenih avtorskih del brez veljavne pravne podlage z opcijo civilne kazni (ob predpostavki, da se v pravdi na koncu izkaže, da založniške pogodbe, ki so jedro spora s toženko, niso veljavne). Tožnici torej ne bi nastala nikakršna škoda, saj bi ji pripadal bodisi honorar po založniških pogodbah, bodisi nadomestilo, če založniške pogodbe ne bi bile veljavne, zanesljivo pa ji ne bi nastala takšna škoda, ki je od toženke že v tej ali pa v posebni pravdi ne bi mogla iztožiti. Ne gre za ireverzibilno, nenadomestljivo škodo, takšne narave pa ni niti škoda, ki bi ob nadaljnji prodaji utegnila nastati njenemu novemu založniku; pogoj iz 2. točke drugega odstavka 170. člena ZASP torej prav tako ni podan. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s položajem toženke in vprašanjem reverzibilnosti posledic začasne odredbe. To potrjujejo že sami razlogi sklepa, v katerih so brez kakršnegakoli logističnega sklepa zgolj povzete tožničine navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, še posebej pa to potrjuje zapis v prvem odstavku točka 8. izpodbijanega sklepa. Sodišče pojasni, da „tožeči stranki sploh ni bilo treba dokazovati, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala toženki“. Sodišče se torej pomena tehtanja interesov in posledic izdane začasne odredbe za obe pravdni stranki, zlasti še za toženko, sploh ni zavedalo, kaj šele presojalo. To izhaja tudi iz vsebine drugega in tretjega odstavka sklepa, kjer sodišče naniza nekaj razlogov, pri katerih bodisi odkrito prejudicira končno odločitev v pravdi (npr. kljub temu, da se dokazni postopek v pravdi sploh še ni začel, sodišče zapiše, da je tožnica veljavno odstopila od založniških pogodb, zaradi česar so ji avtorske pravice pripadle nazaj, toženka pa, da kljub prepovedi sodišča še naprej protipravno krši njene avtorske pravice), kar je samo po sebi nedopustno, bodisi povsem zanemari toženkine ugovorne in druge navedbe ter dokaze in pravno pomembna dejstva v zvezi s prodajo učnega gradiva toženke sprevrača, kakor da toženki z začasno odredbo ne bi nastala nikakršna škoda, pri tem pa ji naloži še dokazni standard težko nadomestljive škode, ki da ga ni uspela dokazati. Toženka ima zaradi izdane začasne odredbe blokirane zaloge učnega gradiva, katerih vrednost je po cenah iz leta 2009 znašala 64.291,85 EUR (navadna materialna škoda), k čemur je dodati še izgubljeni dobiček, ki bi ga toženka ustvarila s prodajo učbenika „S. 6“. Ne drži zaključek sodišča, da ker so bili konec leta 2009 razprodani vsi izvodi tega učbenika, toženka v zvezi z učbenikom za 6. razred zaradi začasne odredbe ne more trpeti škode; toženka ima namreč po sporni založniški pogodbi za ta učbenik pravico do njegovega ponatisa, torej bi ga na novo reproduciranega povsem lahko prodajala. Ker ga je v letih 2006 do 2008 prodajala v povprečju v 1686 letnih izvodih, bi s tem že v letu 2010, prav tako pa tudi v letu 2011, lahko ustvarila vsakič po 26.739,96 EUR, skupaj pa 53.479,92 EUR prihodkov, kar zmanjšano za tožničin 14 % avtorski honorar, predstavlja izgubljeni dobiček tožeče stranke v teh dveh letih v višini skoraj 46.000,00 EUR. K temu je treba dodati še težko ocenljivo nematerialno škodo in poslovno škodo, ki jo toženka od izdaje začasne odredbe naprej trpi, ker kljub temu, da so njeni učbeniki potrjeni in vključeni v vsakoletni katalog znanja, s čimer jo je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje dejansko in formalno zavezal, da mora to učno gradivo dati na razpolago učencem in učiteljem, ki bi ga želeli uporabljati, te obveznosti ne more izvršiti. Posledično toženka v očeh institucije vzgoje in izobraževanja ter v očeh drugih uporabnikov (učiteljev, ki izbirajo učbenike za nakup prek državnih učbeniških skladov) izgublja na ugledu, ki si ga je zgradila z zglednim več kot poldrugo desetletje trajajočim založniškim delovanjem na področju znanosti, vzgoje in izobraževanja. Zaradi začasne odredbe je poslej stigmatizirana kot nezanesljiv založnik, za katerega ni gotovo, ali bo nameravani, promovirani in v uradnem katalogu objavljeni učbenik sploh izdal oziroma ponatisnil, kar se nujno odraža v zmanjšanem interesu za nakup vseh njenih drugih vzgojno izobraževalnih edicij, s katerimi nastopa na trgu učbenikov in drugega učnega gradiva ter hkrati povzroča, da toženka bistveno težje privablja k sodelovanju nove avtorje. To dodatno škodo opredeljuje v višini 50.000,00 EUR. Ker tožnica ni zatrjevala lastne škode in ker tisto, kar je zatrjevala kot škodo, ne ustreza strogim kriterijem pravnega standarda težko nadomestljive škode, toženka pa zaradi začasne odredbe trpi in bo še trpela hudo težko materialno in nematerialno škodo, je jasno, da med pravdnima strankama ni sorazmerja v teži neugodnih posledic izdaje oziroma neizdaje izpodbijane začasne odredbe. Posledice, ki utegnejo nastati toženki, če začasna odredba ne bo odpravljena, dejansko ustrezajo pravnemu standardu težko nadomestljive oziroma ireverzibilne škode. Splošno znano je, da ima učbenik in njegovo spremljevalno gradivo omejen rok trajanja. Predvsem zaradi spreminjanja učnih načrtov, pa tudi, ker splošni družbeni razvoj to terja, saj se vsebina učbenikov na vsakih nekaj let spreminja. Tako se bodo že v šolskem letu 2011/2012 začeli uvajati v letu 2011 posodobljeni učni načrti, zaradi česar bodo trenutno potrjeni učbeniki v času najkasneje leta ali dveh po naravi stvari morali biti spremenjeni, to pa bo imelo za posledico, da veljavnost potrditve obstoječih učbenikov v prihodnje skorajda ne bo več podaljšana. Toženka tako z iztekom veljavnosti potrditve njenih učbenikov, le-teh, ki jih ima na zalogi, kasneje ne bo mogla več prodajati oziroma jih odprodati. Gradivo bo zastarelo, z iztekom veljavnosti potrditve in zelo verjetno nepotrditvijo za v bodoče pa bo izgubilo tudi svoje temeljno poslanstvo, to je zmožnost za uporabo pri pouku. Za toženko ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, ker nepotrjenega in zastarelega učnega gradiva sploh ne bi bilo mogoče uporabljati oziroma prodajati. O nedenarnem zahtevku iz tožbe pa v teh dveh letih, kolikor bodo toženkini učbeniki največ še potrjeni, v predmetni zadevi še ne bo pravnomočno meritorno odločeno. Pritožbi prilaga izpis 1. in 2. strani posodobljenega učnega načrta za osnovnošolski predmet matematika, ki velja tudi za 5. in 6. razred, to pritožbeno novoto pa pritožnica opravičuje s tem, da je bil učni načrt v tej spremenjeni posodobljeni obliki sprejet in uveljavljen šele februarja leta 2011 in se zato nanj ni mogla sklicevati v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe. To izhaja iz 2. strani učnega načrta in sicer iz letnice izdaje 2011, vsebine ZIP-kataložnega zapisa in teksta pod njim. Sodišče je tudi nekritično sledilo utemeljitvi tožnice za izdajo začasne odredbe s potrebnostjo njenega zavarovalnega učinka. Tožnica nevarnosti ni konkretizirala ali kakorkoli dokazovala. Ni navedla niti enega samega razloga, zakaj bi bilo kadarkoli v prihodnosti zoper toženko nemogoče ali težko izvršiti zahtevani nedenarni odstranitveni ali prepovedni zahtevek, pač pa je to predpostavko utemeljevala zgolj s sklepom, da toženka nima več materialnih avtorskih pravic na njenih učbenikih in da zato teh učbenikov ne bi smela več prodajati, pa to še vedno počne. To za izdajo začasne odredbe ne zadošča. S čim toženka preprečuje ali bi lahko preprečevala oziroma otežuje ali bi lahko oteževala izvršitev njenega bodisi odstranitvenega bodisi prepovednega zahtevka (ali obeh), pa tožnica ni navedla, niti tega sodišče ni presojalo. Izpodbijani sklep pa je problematičen tudi iz izključno procesnega vidika. Toženka je namreč v ugovoru pa tudi še kasneje v svojih pisnih in ustnih procesnih dejanjih, v katerih je pred izdajo sklepa o ugovoru obravnavala ex parte izdano začasno odredbo, navedla celo vrsto pravno odločilnih dejstev in predlagala za te navedbe vrsto dokazov ter podala konkretna pravna naziranja, s katerimi je problematizirala in izpodbijala izdajo začasne odredbe. Vse to je ostalo neobravnavano in neupoštevano. Toženka je npr. trdila, da sporne založniške pogodbe niso mogle biti razvezane, ker ni podano po tožnici zatrjevano dolgotrajno in zaporedno neizpolnjevanje teh pogodb, pa ker je avtorski honorar, ki ga ni v celoti plačala tožnici, neznaten, pa ker ne držijo očitki o nezadostni promociji, pa ker njena kršitev nepošiljanja obvestil o prodaji tožnici vsak mesec zaradi sezonske narave prodaje učbenikov in drugega učnega gradiva ni tolikšnega pomena, da bi mogla privesti do odstopa od za daljši čas trajanja sklenjenih, pa ker niso izpolnjeni pogoji za preklic materialnih avtorskih pravic po 83. členu ZASP itn. Prav tako se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi s tožničino nenadomestljivo škodo, ki ni mogla nastati, pa do pomena pogajanj z AAS za zadevo, medtem ko je vse ostale toženkine ugovorne in druge pravno pomembne trditve, dokaze in pravna naziranja odpravilo z neargumentiranim parafraziranim povzemanjem tožničinih navedb iz predloga in odgovora na ugovor ali celo z golim sklicevanjem nanje. To pa nikakor ni sprejemljivo pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, saj gre za postopek v zvezi s pravnim sredstvom, ki zaradi identitete vsebine tožbenih zahtevkov z vsebino začasne odredbe v dodatni meri prejudicira končno odločitev v pravdi. Sklicuje se na ustavne odločbe in sicer US Up-195/00 z dne 15. 11. 2001, sklep US Up-189/02 z dne 1. 5. 2002 in odločbo US Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge. Obrazložitev sodne odločbe mora biti zato taka, da tudi stranka, katere zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, oziroma da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Biti mora možna presoja o razumnosti sprejete odločitve, zato ne zadošča, da so v prvostopenjski sodbi zgolj povzete trditve strank, navedena dejstva, izvedeni dokazi in uporabljena pravna pravila, kot bi morda izhajalo iz besedila četrtega odstavka 324. člena ZPP. Morajo biti navedena dejstva, ki so bila odločilna za presojo ter argumentirano stališče o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne in o tem, katero pravno pravilo je treba uporabiti pri odločanju. Obrazložitev mora vključevati argumentirano stališče sodišča o navedbah strank, o postopku, ki se tiče bodisi dejanske podlage zahtevka, bodisi njegove materialnopravne podlage, bodisi procesnih predpostavk za odločanje v zadevi. Sodišče pa je zgolj prepisalo tožničine trditve, povzelo njene dokazne predloge in navedlo vsebino sicer napačnih pravnih norm, ki jih je uporabilo, ter jim dodalo dostavek, da „v celoti sprejema razloge..., kakor jih je opredelila tožeča stranka“ oziroma „kakor to izhaja iz trditev tožeče stranke“. Kakšnega argumentiranega sodniškega logističnega sklepanja pri tem ni. Enako je sodišče postopalo tudi v izpodbijanem sklepu. Tudi tam je v točki 6. in 7. zgolj „ostalo pri razlogih..., kakor jih je tožeča stranka opredelila v tč. … v predlogu za izdajo začasne odredbe in tč. … odgovoru na ugovor zoper sklep o začasni odredbi“. Standarda obrazloženosti pa ne dosegajo niti nadaljnji štirje stavki (tč. 8. - 9., str. 13 -14) obrazložitve izpodbijanega sklepa. V njih se sodišče toženkinih zgoraj predstavljenih za zadevo bistvenih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag ne dotakne niti toliko, da bi mogla toženka ugotoviti, ali se je z njimi sploh seznanilo in se do njih opredelilo. Zato je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, obenem pa je tisto, kar naj bi bilo o odločilnih dejstvih v tožbi v zadevi P 1440/2010 z dne 25. 5. 2010, v razlogih sklepa predstavilo v nasprotju s tistim, kar je v tej listini dejansko navedeno. Tako sodišče zaključek, da toženki s prepovedjo prodaje del iz didaktičnega kompleta „S. 5“ in „S. 6“ zaradi izdanega sklepa o začasni odredbi ne bo nastala huda in zelo težko nadomestljiva škoda, zgradi na ugotovitvah, da je učbenik za 6. razred razprodan in da toženka tako ali tako sama zatrjuje, da je prodaja del, katerih avtorica je tožnica, zelo slaba in da pričakuje nadaljnji upad prodaje. Slednja ugotovitev pa je plod pristranskega povzemanja vsebine tožbe, prav tako pa je večkrat zmotna. Izkazana je zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe o slabi prodaji učnega gradiva iz toženkine tožbe se namreč ne nanašajo na obe učni gradivi (torej tako za 5. kot za 6. razred), pač pa le na učno gradivo iz didaktičnega kompleta za 5. razred, medtem ko iz drugih navedb pod isto točko tožbe nasprotno izhaja, da je prodaja učbenika in drugega učnega gradiva iz kompleta „S. 6“ dobra in da ni razlogov, da bi bila v prihodnje kaj slabša. To pomeni, da toženka nikakor ni pričakovala in ne pričakuje zelo slabe, skoraj nične prodaje celotnega spornega učnega gradiva, kot neresnično zapiše sodišče, ampak najmanj enako prodajo učnega gradiva iz kompleta „S. 6“ in le nekoliko manjšo prodajo učnega gradiva iz kompleta „S. 5“. Sodišče pa je toženkina v tožbi opredeljena pričakovanja nadaljnjega upadanja prodaje predstavilo še tako, kot da naj bi se prodaja vsega spornega gradiva po toženkinih trditvah zmanjševala v nedogled in to kljub temu, da toženka v tožbi na več mestih ta pričakovanja izrecno omeji na zgolj 4 leta, in sicer največ do leta 2011. Sodišče je torej nedopustno raztegnilo dejstvo slabe prodaje učnega gradiva za 5. razred tudi na učno gradivo za 6. razred in pričakovanje upadanja prodaje na enak način razširilo še na gradivo za 6. razred, k čemur je dodalo tudi predrugačeno podaljšano časovno dimenzijo upadanja te prodaje. Zato je zagrešena omenjenega procesna kršitev kot tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na očitano procesno kršitev, ki jo pritožnica vidi v tem, da naj bi sodišče prve stopnje tako v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, kot tudi v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi, predvsem oziroma zgolj povzemalo trditve tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in se zgolj sklicevalo na predložene dokaze, po drugi strani pa se ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi z predpostavkami za izdajo začasne odredbe oziroma je vse toženkine ugovorne in druge pravno pomembne trditve, dokaze in pravna naziranja odpravilo z neargumentiranim parafraziranjem in povzemanjem tožničinih navedb iz predloga in odgovora na ugovor ali celo z golim sklicevanjem nanje. Sodišče prve stopnje je res oba sklepa utemeljilo predvsem s sklicevanjem na utemeljenost tožničinih trditev in izkazanost predlaganih dokazov. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da sodišče prve stopnje kot utemeljene sprejema tožničine trditve tako o verjetni izkazanosti same terjatve iz tožbenih zahtevkov, kot tudi o verjetnem obstoju drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Razlogi sodišča prve stopnje so tako res zelo skromni in neizvirni, vendar pa še dosegajo potreben standard zadostne jasnosti oziroma obrazloženosti, pri čemer je tudi mogoč preizkus o tem, ali se je sodišče prve stopnje seznanilo z ugovornimi navedbami tožene stranke v zadostni meri. Zato nista izkazani očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje sodišče prve stopnje res očitno pomotno navede, da naj bi tožena stranka zatrjevala, da je prodaja del, katerih avtorica je tožnica, zelo slaba in da „pričakuje nadaljnji upad prodaje, v nasprotju s trditvami v tožbi v zadevi P 1440/2010, iz katerih namreč izhaja, da se te trditve nanašajo zgolj na učno gradivo iz didaktičnega kompleta za 5. razred, ne pa tudi za 6. razred, kot je mogoče razbrati iz argumentacije prvostopnega sodišča. Vendar pa okoliščina slabe prodaje zgolj učbeniškega kompleta za 5. razred ne pa tudi za 6. razred ne predstavlja ovire za izdajo predlagane začasne odredbe, kot bo razvidno še iz nadaljevanja te pritožbene odločbe. Zato ta nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa sicer ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje med listino ter povzetkom listine v razlogih sklepa, temveč za protislovnost med povzemanjem tožbenih trditev in samimi tožbenimi trditvami tožene stranke v omenjeni pravdi, tako predstavlja zgolj dejansko pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki na samo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Pritožbeno sodišče nadalje tudi pritrjuje pritožbenemu očitku, da niso izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe brez vročitve predloga pred njeno izdajo toženi stranki. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na končno pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, glede na to, da se je tožena stranka v nadaljevanju postopka lahko seznanila s samo vsebino predloga kot seveda tudi s sklepom o izdani začasni odredbi ter vložila tudi ustrezno pravno sredstvo zoper izdani sklep. Na ta način je bila v konkretnem primeru sanirana omenjena procesna napaka. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožbenemu stališču, da se začasna odredba v sporih zaradi avtorske pravice, ne da bi bil predlog za izdajo začasne odredbe predhodno vročen nasprotni stranki, izda zgolj izjemoma. Ne drži sicer, da bi morala sama stranka predlagati izdajo začasne odredbe brez vročanja nasprotni stranki, saj tako stroga zahteva vendarle ne izhaja iz določbe tretjega odstavka 170. člena ZASP. Nedvomno pa mora v skladu s to določbo predlagajoča stranka vselej izkazati za verjetno, da bi ji kakršnokoli odlašanje z izdajo začasne odredbe povzročilo nastanek težko nadomestljive škode. Težko nadomestljivost oziroma nenadomestljivost škode mora izkazati v zvezi z odlašanjem z izdajo začasne odredbe, kot to pravilno pojasnjuje pritožnica. Tovrstnih trditev pa, kot izhaja iz vsebine predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ni navajala. Pritožbeno sodišče pa sicer, kot smiselno enako že sodišče prve stopnje, nastanek takšne škode tudi za primer odlašanja z izdajo začasne odredbe ugotavlja iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te pritožbene odločbe. Tudi zato ni storjena očitana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi omenjeno določbo ZASP.

Pritožnica prvega razloga za izdajo začasne odredbe – to je verjetnost obstoja tožbenega zahtevka – substancirano niti ne izpodbija. Obstoj verjetnosti – to je nižji dokazni standard, ko več okoliščin govori za to, da obstoji tožbeni zahtevek kot proti takšnemu zaključku, je izkazan - kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje - na podlagi samih trditev tožeče stranke kot tudi predloženih listinskih dokazov. Kot izhaja iz procesnega gradiva pa tožena stranka ne zatrjuje, da naj bi v celoti poravnala svoje obveznosti do tožeče stranke, temveč poskuša zgolj minimalizirati neizpolnjevanje svojih obveznosti oziroma jih opravičuje z okoliščinami na strani tožeče stranke, ki pa že na prvi pogled ne morejo predstavljati takšnih razlogov, ki bi lahko predstavljali podlago za zaključek, da tožeča stranka ni imela razloga za odstop od sklenjenih založniških pogodb. Celo nasprotno, v 10. točki na četrti strani tretje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 7. 2011 in na drugi strani zapisnika z naroka z dne 14. 7. 2011 je celo mogoče razbrati, da tožena stranka sama zatrjuje ex lege prenehanje ene od spornih pogodb, ker tožeči stranki ni bil izplačan honorar. Že na podlagi teh toženkinih trditev je lahko mogoče ugotoviti njeno delno pritrjevanje trditvam tožeče stranke, da je kršila izključne avtorske pravice tožeče stranke oziroma da ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je tudi po njenem stališču vsaj glede ene od pogodb mogoče trditi, da so avtorske pravice tožeče stranke prenesene nazaj na tožečo stranko. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje tistim razlogom sodišča prve stopnje, ki ugotavljajo obstoj prvega pogoja za izdajo začasne odredbe določene v prvem odstavku 170. člena ZASP.

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka kot verjetno izkazala tudi nadaljnjo predpostavko za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 170. člena ZASP in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka namreč ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe kot tudi ob izdaji sklepa o začasni odredbi oziroma ob izdaji izpodbijanega sklepa, še vedno prodajala izvode njenih del. Tako celo kljub prepovedi sodišča še naprej krši materialne avtorske pravice tožeče stranke. Zato ni mogoče trditi, da ne obstaja nevarnost kasnejše nemožnosti uveljavitve tožbenega zahtevka, to je prepovedi reproduciranja in distribuiranja del, katerih avtorica je tožeča stranka, ki je verjetno izkazala, da še vedno oziroma ponovno razpolaga z ustreznimi materialnimi avtorskimi pravicami. Namen izdane začasne odredbe pa je prav v tem, da se takoj prepove takšno ravnanje tožene stranke, ki bi izničilo vsebino tožničine pravice. Takšno izničenje oziroma izvotlenje izključne materialne avtorske pravice tožeče stranke bi se izkazovalo v prodanih izvodih, s katerimi razpolaga tožena stranka. Prav tiskanje in ponatiskovanje (reproduciranje) in prodaja (distribuiranje) izvodov učbenikov ter priročnikov pa je imanentni del materialne avtorske pravice tožeče stranke, ki bi jo na njen račun izčrpala tožena stranka, če ne bi bila takoj – torej še pred vročitvijo predloga toženi stranki izdana začasna odredba. Avtorska pravica je z ustavo ter zakonom zagotovljena človekova pravica, (2) ki terja ustrezno sodno varstvo v primeru njene kršitve. Zato se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na ustavno sodno prakso, iz katere res izhaja, da je treba restriktivno (omejevalno) pristopati k odločanju o začasnih odredbah v tovrstnih sporih (v pritožbi navajane odločbe Ustavnega sodišča RS). Še posebej to velja za primere, ko se predlagana začasna odredba vsebinsko prekriva z vsebino samega tožbenega zahtevka (t.i. ureditvene oz. regulacijske odredbe). Vendar pa si je po drugi strani težko predstavljati drugačno začasno sodno varstvo, ki bi lahko še onemogočilo kršitve materialnih avtorskih pravic posameznikom, torej takšno sodno varstvo, ki ne bi bilo vsebinsko identično s samim tožbenim zahtevkom. Pravico je mogoče ohranjati zgolj tako, da se onemogoči njeno uresničevanje tistemu, ki ni oziroma ni več njen imetnik oziroma upravičenec.

Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala tudi lastne škode, ki bi ji nastala z neizdajo začasne odredbe. Tako ni zatrjevala le škode tretjih oseb (novega založnika kot tudi učiteljev in učencev), temveč tudi tisto, ki bi ji nastala zaradi samega posega v njene znova pridobljene materialne avtorske pravice, izkazane na podlagi protipravnega distribuiranja in reproduciranja njenih avtorskih del. Ob povedanem pa je pravno nepomembno tudi pritožbeno navajanje, da niso izkazane tožničine trditve, da toženkino nadaljnje tiskanje in prodajanje onemogoča tožnici pridobitev potrebnih soglasij pristojnih organov za izdajo novih učbenikov tudi za višje razrede osnovne šole. Pravno odločilno je, da je nastanek težko nadomestljive škode kot verjeten izkazan že na podlagi zatrjevanih toženkinih ravnanj, ki ni poravnala svojih pogodbenih obveznosti v celoti, s čimer je verjetno izkazana izguba oziroma (vsaj delna) izčrpanost prenesenih materialnih avtorskih pravic in posledično izkazan poseg v tožničine znova pridobljene pravice. Zato bi z neizdajo predlagane začasne odredbe tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki nastala nenadomestljiva in celo ne zgolj težko nadomestljiva škoda, če bi sodišče dopustilo, da tožena stranka še naprej prodaja primerke tožničinega avtorskega dela, glede katerega je tožnica kot verjetno izkazala, da je glede njih ponovno pridobila materialne avtorske pravice.(3) Zato je treba dati prednost pred načelom ireverzibilnosti tožničini opisani pravici oziroma njenemu interesu, da ji ne nastane omenjena škoda. S tem pa je izkazan tudi nadaljnji alternativni pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi še nadaljnji pogoj, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe tožeči stranki nastala večja škoda, kot pa bi nastala toženi stranki v primeru izdaje začasne odredbe.

Nadalje so neutemeljene tudi obširne pritožbene utemeljitve oziroma navedbe, da morda v bližnji prihodnosti učbeniški gradivi ne bosta več prodajljivi predvsem zaradi spremembe učnega programa oziroma nemožnosti novih potrditev spornega učbeniškega gradiva pri pristojnih državnih organih. Tožena stranka teh svojih trditev ni z ničemer dokazno podkrepila in tako ostajajo zgolj na hipotetični ravni. Tako se izkaže, da na eni strani obstaja gotovost, da bi s prodajo primerkov spornih del tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda, po drugi strani pa je nevarnost, da tožena stranka ob prepovedi prodaje utrpi prav tako težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo zgolj verjetna oziroma hipotetična.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP). Z izpodbijanim sklepom je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (kot verjetno izkazano), pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, prav tako pa niso izkazane bistvene kršitve, očitane v pritožbi, kot tudi ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP.

(1) Glej o tem več v teoriji v dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem“, GV Ljubljana 1997, stran 88. (2) Glej o tem več v teoriji v dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič: „Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem“, GV Ljubljana 1997, stran 88. (3) Glej Ibid, stran 396;“...Gre za izjemo od načela obojestranskega zaslišanja in načela kontradiktornosti (člen ZPP)...Tudi v avtorskem pravu je ta izjema zelo utemeljena, saj pogosto kasneje (po obvestilu in zaslišanju kršilca) zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči...Zato je treba takega kršilca presenetiti....“.