Jedro

Ker je zaradi varstva upnika v zakonu in po navedenih pogodbah določen kot edini pogoj za dopustnost predčasne vrnitve posojila le vnaprejšnja notifikacija dolžnika, je tožnik z določitvijo dodatnega pogoja posojilojemalki - nakupa delnic - prekoračil meje svojih pooblastil, zato ima njegovo ravnanje kot vodstvenega bančnega uslužbenca vse bistvene elemente kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 244. člena KZ RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek F. G. na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 4.12.1995 in sklepa komisije za pritožbe z dne 14.2.1996 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti iz 18. točke 83. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (uporabe delovnih sredstev delodajalca v osebno korist ali v korist tretjih oseb), 19. točke istega člena (razpolaganje s sredstvi, ki so zaupana v upravljanje delavcem brez ustreznega sklepa oziroma v nasprotju s sklepom pristojnega organa) in 32. točke 83. člena (obstoj utemeljenega suma, da je delavec v zvezi s svojim delom storil ali opustil dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja, gospodarskega prestopka ali prekrška) zakonito izrečen najstrožji ukrep. Ugotovilo je, da ima tožnikovo ravnanje, ko je pogojeval komitentki tožene stranke predčasno vrnitev posojila z nakupom (lastnih) delnic, vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja. Izvedba naročila za nakup vrednostnih papirjev, zapisana na obrazcu banke in opremljena z žigom banke, pa ni bila opravljena na način in po postopku, določenem z zakonom o trgu vrednostnih papirjev in podzakonskimi predpisi, zato vsebuje elemente hujše kršitve delovne obveznosti iz 18. in 19. točke 83. člena omenjene kolektivne pogodbe dejavnosti. V posledici zavrnitve glavnega tožbenega zahtevka je bil zavrnjen tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi z 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77 in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP-77). V obrazložitvi revizije očita sodišču (prve) stopnje, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni oziroma v nasprotju s tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče je, potrditvah revizije, tudi prekoračilo zahtevek, saj se v razlogih navaja, kar tožena stranka ni ugotavljala. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija v dejstvu, da je bila zoper tožnika s sodbo Okrožnega sodišča pod opr. št. K 15/97-27 z dne 6.10.1999 zavrnjena obtožba zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 244/I KZ RS, kar potrjuje njegovo zatrjevanje, da je žrtev montiranega procesa. Reviziji prilaga vlogo tožene stranke z dne 23.12.1996, iz katere naj bi jasno izhajalo, da je tožnik prvotno naročilo za prodajo delnic poslal pristojnemu organu tožene stranke, zato so zaključki sodišča, da je kršil določbe pravilnika o vodenju knjige naročil za trgovanje z vrednostnimi papirji (7. člen) in splošne pogoje poslovanja sektorja vrednostnih papirjev za delo s strankami (19. člen), pravno zmotni. Zmotna je tudi dokazna presoja sodišča, da je tožnik pogojeval nakup svojih delnic in delnic svoje žene za odobritev predčasnega odplačila kredita T. I., ampak je slednja tožniku za vrednost navedenih delnic prodala dva čistilca. Ker je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, saj je direktor tožene stranke za celotno dejanje izvedel že najmanj 1.8.1995, je sodišče zmotno uporabilo določbo 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi po uradni dolžnosti. Po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77 je absolutna kršitev določb postopka pomanjkanje ali nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih. Samo v takšnih primerih izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru pa sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in njena obrazložitev ne nasprotuje izreku, niti ni nasprotja o tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in zapisnikov. Če revizija ne sprejema ugotovljenih dejstev in jih ne šteje za odločilna, s tem uveljavlja drugačno dokazno presojo kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. To pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP-77 v revizijskem postopku prepovedan.

Tudi tožnikovo sklicevanje na zatrjevano okoliščino, da je svoje in ženine delnice prodal I. za nakup dveh čistilnih aparatov, pomeni po svoji vsebini izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano, saj po 3. odstavku 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S predložitvijo novih dokazov v revizijskem postopku (vlogo tožene stranke z dne 23.12.1996 s prilogami) prav tako poskuša revizija izpodbiti v rednem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Po določbi 387. člena ZPP-77 se smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi, vendar samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi katerih se lahko vloži revizija. Ker je nedopustno v reviziji navajati nova dejstva, kar poskuša revident s predložitvijo novih listin - in s tem dokazati pravilnost svojega ravnanja iz 18. člena Splošnih pogojev poslovanja - jih revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz 387. člena ZPP-77 ni smelo upoštevati.

Po ugotovitvah revizijskega sodišča zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP-77 v postopku niso bile storjene, zato tožeča stranka z uveljavljanjem tega revizijskega razloga ne more uspeti.

Pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne drugostopne sodbe mora revizijsko sodišče upoštevati dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Ob bistveni ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnik dopustil T. I., da lahko vrne posojilo pred rokom, ki ji je bil s posojilno pogodbo tožene stranke določen za vrnitev (predčasna vrnitev posojila - 565. člen ZOR), vendar mora zato kupiti delnice banke, je materialnopravno pravilna njuna presoja, da so v njegovem ravnanju podani znaki hujše disciplinske kršitve iz 31. točke 83. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 3/94) - opredeljene kot dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja - v obravnavanem primeru zlorabe položaja.

V 8. členu kreditnih pogodb z dne 15.4.1994, sklenjenih med banko in T. I., je vsebovano določilo 565. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR), po katerem lahko posojilojemalec vrne posojilo tudi pred rokom, ki je določen za vrnitev, vendar mora posojilodajalca vnaprej obvestiti o svoji nameri in mu povrniti škodo. Ta določba je umestna, saj niti upnika niti dolžnika ni mogoče prisiliti, da bi opravil izpolnitev ali sprejel izpolnitev ob drugem času, kot je določena obveznost v pogodbi. Ker je, zaradi varstva upnika - tožene stranke - v zakonu in po navedenih pogodbah določen kot edini pogoj za dopustnost predčasne vrnitve posojila le vnaprejšnja notifikacija dolžnika, je tožnik z določitvijo dodatnega pogoja posojilojemalki - nakupa delnic - prekoračil meje svojih pooblastil, zato ima njegovo ravnanje kot vodstvenega bančnega uslužbenca vse bistvene elemente kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 244. člena KZ RS.

Položaja pa ni izrabil samo s tem, da je mimo zakonitih predpisov zahteval od komitentke izpolnitev dodatnega pogoja, temveč zlasti s tem, ker ji je, po ugotovitvah obeh sodišč, v nasprotju s predpisanim načinom in postopkom, prodal lastne in ženine delnice. Ne glede na to, kakšna škoda je nastala toženi stranki, je tožnik storil očitano mu hujšo kršitev delovne obveznosti iz 32. točke 83. člena omenjene kolektivne pogodbe dejavnosti. Položaj odgovorne osebe je namreč izrabil že s tem, da so ga k ugotovljeni transakciji vodili njegovi osebni interesi - ne pa interesi banke, da je s prodajo delnic BTC, v njegovi lasti in v lasti žene - po višji ceni, kot so bile njihove cene ponudbe in povpraševanja na dan 10.3.1995, pridobil še dodatno plačilo razlike v ceni, in ne samo dejansko ceno brez plačila provizij. Ker so delnice BTC kotirale na borzi, bi morale biti vse transakcije s temi vrednostnimi papirji skladno z določili 84. člena in nadaljnjih Zakona o trgu vrednostnih prapirjev (Uradni list RS, št. 6/94 - ZTVP) in borznimi pravili izvedene preko borze (na borznem sestanku ali preko borznih udeležencev). Ker pa tožnik, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, prodaje svojih delnic ni opravil preko organiziranega trga v okviru borznega sistema, čeprav je posel začel kot pooblaščena oseba banke (na obrazcu banke, opremljenim z njenim žigom), je storil v steku tudi očitani hujši kršitvi delovnih obveznosti iz 18. in 19. točke 83. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic.

Sklicevanje revizije na sodbo Okrožnega sodišča pod opr. št. K 151/97-27 z dne 6.10.1999, s katero je bila zavrnjena obtožba zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ RS, ki naj bi pripeljalo do drugačne odločitve revizijskega sodišča, ne more biti uspešno.

Kazenski postopek in disciplinski postopek sta dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Dejanje, s katerim je storjena kršitev delovne obveznosti, ima lahko tudi znake kaznivega dejanja - kar pa ne pomeni, da odločitev o disciplinski odgovornosti pomeni tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Tudi če kazensko sodišče kasneje ugotovi, da dejanje ni imelo znakov kaznivega dejanja, to na pravnomočno odločitev v disciplinskem postopku ne vpliva.

Ob pravilni presoji obeh sodišč, da ima tožnikova hujša kršitev delovne obveznosti iz 32. točke 83. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji znake kaznivega dejanja zlorabe položaja, je za vprašanje zastaranja v obravnavani zadevi uporabiti določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in ne prvega odstavka, na katerega se smiselno sklicuje revizija. Po tej določbi zastara začetek disciplinskega postopka za kršitev delovne obveznosti, ki ima značilnosti kaznivega dejanja, po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca. S to zakonsko normo je bila določena izjema od pravila, vsebovanega v prvem odstavku, s katero je za zastaranje začetka disciplinskega postopka za kršitev delovnih obveznosti poleg subjektivnega roka določen tudi objektivni rok. Zato je pričetek za zastaranje uvedbe takih disciplinskih kršitev vezan na okoliščino, kdaj je organ pristojen za uvedbo disciplinskega postopka seznanjen z ravnanjem, ki ima formalne in materialne znake disciplinske kršitve pravne norme.

V obravnavanem primeru, ko je po ugotovitvah obeh sodišč, pooblaščena oseba za uvedbo disciplinskega postopka dne 16.10.1995 izvedela za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti tožnika in dne 14.11.1995 zahtevala začetek disciplinskega postopka zoper njega, je bil, po presoji revizijskega sodišča, postopek uveden v okviru zastaralnega roka in 2. odstavka 67. člena ZTPDR in izveden (dokončna odločba z dne 14.2.1996) v skladu s tretjim odstavkom istega določila.

Tudi uveljavljani revizijski razlog iz 3. odstavka 385. člena ZPP-77 ni podan. Predvsem je poudariti, da je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker je pritožbeno sodišče odločalo skladno določilu 368. člena ZPP-77, ko je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo, ni moglo prekoračiti tožbenega zahtevka, saj sodbe sodišča prve stopnje ni spremenilo. Sicer pa je pravno zmotno stališče revizije, da bi (drugačni) razlogi v izpodbijani sodbi lahko pomenili prekoračitev tožbenega zahtevka. Zahtevek v procesnem pomenu je zahteva naslovljena na sodišče, da izda sodbo določene vsebine. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke (3. člen ZPP-77 v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) ni utemeljen, ga je zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Hkrati je sklenilo, da stranki sami trpita stroške revizijskega postopka, tožeča stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, toženkin odgovor na revizijo je zgolj povzetek njenih dotedanjih navedb v postopku, zato vloga ni potrebna.

Določbe ZPP-77, ZTPDR in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).