Jedro

Tožnica ne more v upravnem postopku uveljavljati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki bi sicer šle njenemu možu, ker gre za strogo osebne pravice. Ta status bi lahko uveljavljal le tožničin mož osebno, če bi ob uveljavitvi ZZVN še živel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 270/99-10 z dne 15.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.8.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote K. z dne 11.12.1997. Upravna enota K. je z navedenim sklepom na podlagi 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavrgla tožničino zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po njenem pokojnem zakoncu An.P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožničin mož A.P. dne 18.2.1943 prisilno izgnan in se je dne 5.8.1945 vrnil v domovino. Umrl pa je dne 2.4.1985 v K. Pokojni zakonec tožnice torej ni izgubil življenja, umrl, ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je pogoj za uveljavljanje varstva družinskega člana iz 1. odstavka 7. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Po tej zakonski določbi se varstvo zagotavlja istemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih kot po predpisih o vojnih invalidih. Ker so pravice, ki jih je uveljavljala po navedenih predpisih, šle le vdovam in preživljancem v času od 6.3.1941 do 15.5.1945 umrlih žrtev vojnega nasilja, tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic iz ZZVN, ki je veljal v času odločanja.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da njen pokojni mož izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ker obstajajo materialni dokazi, da je bil pogrešan v nemški vojski. Zato predlaga zaslišanje dveh prič. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu pokojnemu možu prizna status žrtve vojnega nasilja, ker je bil mobiliziran in pogrešan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more v upravnem postopku uveljavljati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki bi sicer šle njenemu možu, ker gre za strogo osebne pravice. Ta status bi lahko uveljavljal le tožničin mož osebno, če bi ob uveljavitvi ZZVN še živel. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pojasnilom tožene stranke, ki je tožničino vlogo obravnavala z vidika novele ZZVN-D, da tožnica tudi kot družinski član po možu ne izpolnjuje pogojev za priznanje tega statusa, ker njen mož ni izgubil življenja, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je pogoj iz 1. odstavka spremenjenega 7. člena ZZVN, saj se je po vojni vrnil v domovino in umrl v K. šele leta 1985. Tožnica niti v pritožbi nasprotnega ne zatrjuje. Zato njeni pritožbeni ugovori (da je bil mož pogrešan med vojno) ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.