Jedro

Smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Celju ZSV 603/2018 z dne 16. 11. 2020 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca A. A. zaradi prekrškov po petem odstavku 37. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Velenje je storilcu A. A. izdala plačilni nalog št. 0000114822409 z dne 1. 12. 2016 zaradi storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), za kar mu je bila izrečena globa v skupnem znesku 1.037,29 EUR. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 603/2018 z dne 16. 11. 2020 v postopku odločanja o storilčevi zahtevi za sodno varstvo navedeni plačilni nalog glede izrečenih sankcij spremenilo tako, da je storilcu za vse prekrške izreklo opomine, v ostalem pa plačilni nalog ohranilo nespremenjen. Storilcu je naložilo plačilo stroškov postopka, razen sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z izdanim plačilnim nalogom vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 3. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi navaja, da je pregon za prekrške pred pravnomočnostjo sodbe absolutno zastaral. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi.

3. Z zahtevo sta bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) seznanjena storilec in njegova zagovornica, ki se o njej nista izjavila.

4. Vrhovno sodišče je pred odločanjem o zahtevi ob smiselni uporabi tretjega odstavka 423. člena ZKP od Policijske postaje Velenje pridobilo podatek o točnem datumu odprave izpodbijane sodbe naslovnikom. Prekrškovni organ je predložil izpis kuvert s poštnim žigom, ki izkazuje datum odpreme sodbe na dan 3. 12. 2020. Sporočil je tudi, da je storilec A. A. dne 29. 7. 2021 umrl. B-I.

5. Vrhovno sodišče je moralo v predmetni zadevi najprej presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevi, upoštevaje, da je storilec prekrškov po podatkih spisa dne 29. 7. 2021 umrl. Ugotovilo je, da smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

6. Prvi argument za takšno odločitev izhaja iz določb ZP-1, ki procesne situacije, ko storilec prekrška umre po pravnomočno zaključenem postopku o prekršku, posebej ne ureja in tej okoliščini ne pripisuje nobenih pravnih učinkov.1 Enako praznino vsebuje ZKP, kjer je sodna praksa že razjasnila, da obdolženčeva smrt ne preprečuje vsebinske obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.2 Nadaljnji argument za vsebinsko odločanje je povezan z naravo tega izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno preizkusu zakonitosti izpodbijanih odločb. V prekrškovnih zadevah lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo državni tožilec, ki je edini upravičeni vlagatelj tega pravnega sredstva (drugi odstavek 169. člena ZP-1). Eden izmed kriterijev za odločanje o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti je tudi potreba po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma pomen za razvoj prava preko sodne prakse (tretji odstavek 169. člena ZP-1), kar vse govori v prid razlagi, da lahko Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča tudi po smrti storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, ter še toliko bolj v primerih, ko je smrt storilca nastopila po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, kot v predmetni zadevi.

B-II.

7. Vložnica s sklicevanjem na določbo šestega odstavka 42. člena ZP-1 uveljavlja, da je pregon za prekrške (absolutno) zastaral še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je Okrajno sodišče v Celju odločilo o zahtevi za sodno varstvo zoper izdan plačilni nalog.

8. Za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti so ključna naslednja procesno relevantna dejstva: - dne 1. 12. 2016 je bil storilcu izdan plačilni nalog št. 0000114822409 zaradi prekrškov, storjenih istega dne, - Okrajno sodišče v Celju je o zahtevi za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog vložila storilčeva zagovornica, odločalo dvakrat, - postopek o prekršku je bil končan s sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 606/2018 z dne 16. 11. 2020, - vložnica trdi, da je prekrškovni organ navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju naslovnikom (storilcu in njegovi zagovornici) odpravil dne 2. 12. 2020, medtem ko iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba odpravljena dne 3. 12. 2020. 9. Pravnomočnost odločb v postopku o prekršku ureja 199. člen ZP-1. Ta med drugim določa, da pravnomočnost odločbe organa za odločanje o prekršku v primeru, če je bilo zoper njo vloženo pravno sredstvo, nastopi z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva (drugi odstavek 199. člena ZP-1).3

10. Zastaranje pregona je urejeno z določbo 24. člena ZP-1. V njej so predpisani relativni zastaralni roki za pregon, ki so odvisni od teže prekrška, absolutni zastaralni rok za pregon, ki je neodvisen od teže prekrška, ter pravila o zadržanju in pretrganju zastaranja. V predmetni zadevi se storilcu očitajo prekrški, za katere je po prvem odstavku 42. člena ZP-1 predpisan splošni relativni zastaralni rok za pregon, ki je dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zadržanje zastaranja je določeno v petem odstavku 42. člena ZP-1, medtem ko šesti odstavek 42. člena ZP-1 ureja pretrganje zastaranja in hkrati določa, da postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (t.i. absolutni zastaralni rok).

11. Predstavljena časovnica procesno relevantnih dejstev konkretne zadeve in citirana pravna podlaga pritrjujeta stališču vrhovne državne tožilke, da je od storitve prekrškov dne 1. 12. 2016 do pravnomočnosti sodbe okrajnega sodišča, ki je nastopila z dnem odprave sodbe naslovnikom (po vložničinih trditvah dne 2. 12. 2020 oziroma po podatkih spisa dne 3. 12. 2020), minilo več kot štiri leta. Absolutni zastaralni rok iz šestega odstavka 42. člena ZP-1 se je iztekel dne 1. 12. 2020, kar je pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil prekrškovni postopek zoper storilca končan.

12. Vložnica skozi svoja izvajanja ne omenja splošno znanega dejstva, da je bila v Republiki Sloveniji med tekom zastaralnih rokov razglašena epidemija virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere je bil med drugim sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju: ZZUSUDJZ)4 z začetkom veljavnosti dne 29. 3. 2020. Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predpisal zadržanje teka rokov v vseh nenujnih sodnih zadevah, zato je moralo Vrhovno sodišče pred odločitvijo o zahtevi presoditi, ali navedena dopolnilna norma k določbi 42. člena ZP-1 vpliva na tek absolutnega zastaralnega roka za pregon prekrškov.

13. Dosedanja praksa Vrhovnega sodišča se o tem vprašanju še ni izrekla. V sodbi IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021 je bilo ugotovljeno, da uveljavitev ZZUSUDJZ za odločitev v konkretni zadevi ni relevantna, saj je absolutno zastaranje prekrška nastopilo sedem dni pred zadržanjem teka rokov po tem zakonu. Ostale odločitve Vrhovnega sodišča (zlasti precedenčna sodba I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021) sodijo na področje kazenskega prava, ki od uveljavitve KZ-1 ne pozna več razlikovanja med t.i. relativnimi in absolutnimi roki za zastaranje pregona,5 zato sprejeta stališča ne morejo biti merodajna za odločitev v predmetni zadevi, kjer je Vrhovno sodišče soočeno z bistveno drugačno naravo zastaralnih rokov, ki veljajo v prekrškovnem pravu.

14. Osrednje vprašanje v predmetni zadevi je torej, ali zadržanje teka rokov v vseh nenujnih sodnih zadevah po drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ vpliva tudi na tek absolutnega zastaralnega roka za pregon prekrškov. Vrhovno sodišče je presodilo, da je odgovor nikalen.

15. Sprejeta odločitev izhaja iz narave rokov za zastaranje pregona v postopku o prekršku, ki se, kot že omenjeno, delijo na relativne in absolutne roke. Relativni zastaralni roki so v zakonsko določenih primerih podaljšljivi, saj nikoli ni mogoče z gotovostjo predvideti, ali in kdaj bodo nastopile okoliščine, ki bodo vplivale na njihov tek.6 Absolutni zastaralni rok je kvalitativno drugačen, saj njegov potek povzroči, da postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč (šesti odstavek 42. člena ZP-1).

16. Teorija prekrškovnega prava ponuja dve nasprotujoči si razlagi o teku absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1 v razmerju do zadržanja zastaranja (peti odstavek 42.člena ZP-1).7 Prvo stališče izhaja iz nomotehnike določila 42. člena ZP-1, v katerem je absolutni zastaralni rok predpisan v istem odstavku kot pretrganje zastaranja, s čimer naj bi zakonodajalec sporočal, da prihaja absolutno zastaranje pregona v poštev samo pri pretrganju (ne pa tudi pri zadržanju) zastaranja. Drugo stališče izhaja iz smisla in namena instituta zastaranja ter stremi k razlagi, da s potekom absolutnega zastaralnega roka postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, tj. ne glede na morebitno pretrganje ali zadržanje zastaranja.

17. Drugo stališče, po katerem na tek absolutnega zastaralnega roka ne vplivata niti pretrganje niti zadržanje zastaranja, je splošno sprejeto. Zagovarja ga ne le avtorica najnovejšega komentarja 42. člena ZP-1,8 temveč na njem temelji tudi dosedanja (ustavno)sodna praksa. Ustavno sodišče je v eni izmed svojih odločb denimo zapisalo, da s potekom absolutnega zastaralnega roka »brezpogojno nastopi posledica zastaranja, ki se kaže (tudi) v tem, da ni več mogoče začeti oziroma nadaljevati pregona za prekršek.«9 Tudi Vrhovno sodišče je že mnogokrat utemeljilo, da »postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.«10

18. Uveljavljena interpretacija absolutnega zastaralnega roka ima oporo v jezikovni razlagi šestega odstavka 42. člena ZP-1, ki določa, da postopek o prekršku »v nobenem primeru ni več mogoč« po preteku dvakratnika časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje postopka o prekršku. Da je bil tak tudi namen zakonodajalca, v okviru teleološke razlage potrjuje tudi pripravljalno gradivo k sprejemu ZP-1, ki v obrazložitvi zakonodajnega predloga neposredno sporoča, da absolutno zastaranje nastopi v štirih letih od storitve prekrška.11

19. Razumevanje zastaralnih rokov iz 42. člena ZP-1, kot je uveljavljeno v literaturi in sodni praksi, je Vrhovno sodišče vodilo k zaključku, da potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa nadalje pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1. 20. Vložnica po obrazloženem v predmetni zadevi utemeljeno uveljavlja kršitev zakona iz 6. točke 156. člena ZP-1, saj se je absolutni zastaralni rok za pregon prekrškov iz šestega odstavka 42. člena ZP-1, ki je tekel od storitve prekrškov dne 1. 12. 2016, iztekel pred pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Celju, s katero je bilo odločeno o zagovorničini zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 199. člena ZP-1), kar je okoliščina, ki izključuje konkretni postopek o prekrških.

C.

21. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je pregon za prekrške iz petega odstavka 37. člena ZPrCP, sedmega odstavka 110. člena ZPrCP in drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 absolutno zastaral, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom ZKP spremenilo tako, da je postopek o prekrških zoper storilca A. A. ustavilo.

22. Ker je bil postopek ustavljen, stroški bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Zakonske določbe se nanašajo samo na primere, ko storilec prekrška umre med postopkom o prekršku (prim. določilo 6. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1). 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 27735/2016 z dne 15. 4. 2021. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-762/03-22 z dne 7. 4. 2005, tč. 10. obrazložitve. 4 Uradni list RS št. 36/20 in naslednji. 5 KZ-1 je uvedel enovite zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj, ki so predpisani v 90. členu KZ-1 in veljajo, če v tem zakoniku ni določeno drugače (prvi stavek 90. člena KZ-1). Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona sta urejena z določbo 91. člena KZ-1, medtem ko KZ-1 absolutnega roka za zastaranje kazenskega pregona ne pozna več. 6 Odločba Ustavnega sodišča U-I-479/18-14, Up-469/15-33 z dne 24. 10. 2019, tč. 10 obrazložitve. 7 L. Selinšek: Komentar k 42. členu ZP-1, v: Zakon o prekrških s komentarjem (ur. H. Jenull, P. Čas, N. Orel), GV Založba, Ljubljana 2018, str. 218. 8 Prav tam. 9 Citirano po odločbi Ustavnega sodišča U-I-479/18-14, Up-469/15-33 z dne 24. 10. 2019, tč. 10 obrazložitve. 10 Sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 4/2016 z dne 16. 2. 2016, IV Ips 34/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 55/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 93/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 98/2011 z dne 26. 1. 2012, IV Ips 84/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 26/2011 z dne 31. 3. 2011, IV Ips 139/2010 z dne 21. 9. 2010, IV Ips 118/2010 z dne 9. 9. 2010 in IV Ips 119/2010 z dne 15. 7. 2010. 11 Predlog Zakona o prekrških (ZP-1), Poročevalec DZ, št. 39, 17. 4. 2002, str. 52.