Jedro

Kršiteljičina zagovornica zgolj trdi, da bi bilo postopek bolj ekonomično izvesti v kraju, kjer ima sama sedež, ali v kraju, kjer kršiteljica prebiva, to je v Ljubljani, vendar teh trditev z ničemer ne obrazloži. Namen in kraj javnega shoda (javni shod je potekal pred mariborsko sodno palačo), na katerem je bila udeležena tudi kršiteljica, pa v obravnavanem primeru ne moreta predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. V tej zadevi teče postopek o prekršku zoper kršiteljico zaradi njenega ravnanja v nasprotju z določbami ZEPI in ne zaradi izražanja njenega stališča do sodne veje oblasti.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Maribor I je s plačilnim nalogom 106097059 dne 2. 11. 2013 kršiteljico H. K. spoznal za odgovorno za storitev prekrška po 7. točki prvega odstavka 48. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (Uradni list RS, št. 35/2008, v nadaljevanju ZEPI), za katerega ji je izrekel globo 400,00 EUR. Zoper plačilni nalog je kršiteljičina zagovornica vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri uvodoma predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo okrajno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru.

2. Zagovornica predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljuje s tem, da bi bilo postopek z zahtevo za sodno varstvo bolj ekonomično izpeljati pred okrajnim sodiščem, na območju katerega ima zagovornica svoj sedež ali na območju katerega ima kršiteljica prebivališče. Ob tem zagovornica še zatrjuje, da je bil protikorupcijski marš, ki se ga je udeležila kršiteljica, naperjen tudi proti sodišču kot tretji veji oblasti. Omenjeni javni shod je potekal pred mariborsko sodno palačo, zato zagovornica zatrjuje, da je podan dvom o popolni objektivnosti tega sodišča pri sojenju udeleženki shoda.

3. Po drugem odstavku 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. ZP-1 ureja krajevno pristojnost sodišča v členih od 77 do 80 in kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica. KZ-1 torej glede kraja dejanja uveljavlja tako imenovano ubikvitetno teorijo. Glede na navedeno je potrebno za kraj storitve prekrška šteti tako kraj, kjer je storilec delal (storitveni prekrški) ali bi moral delati (opustitveni prekrški), kot tudi kraj nastanka prepovedane posledice.

4. Za obstoj kaznivega dejanja se zahteva nastanek prepovedane posledice v obliki poškodbe (poškodbena kazniva dejanja) ali ogrozitve kazenskopravno zavarovane dobrine (ogrozitvena kazniva dejanja), izjemo pa predstavljata kazniv poskus kaznivega dejanja in kaznivo pripravljalno dejanje, kadar sta inkriminirana. Za prekrške pa je za razliko od kaznivih dejanj značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme. Če za obstoj prekrška zadošča gola kršitev norme, ki od naslovnika zahteva določeno ravnanje ali mu prepoveduje na določen način ravnati, potem pojmovno ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice, saj ta kot element prekrška sploh ni predpisana. V takih primerih je za določitev kraja storitve prekrška potrebno uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

5. Iz kratkega opisa prekrška, ki ga je sestavil prekrškovni organ, je razvidno, da naj bi kršiteljica kot udeleženka javnega shoda, ki je potekal na Sodni ulici v Mariboru, v roki držala in vihtela ognjemetni izdelek, tako imenovano bengalsko baklo, ter ga po približno 10 sekundah odvrgla na tla. Ob tem naj kršiteljica ne bi upoštevala navodil proizvajalca ognjemetnega izdelka, po katerih mora uporabnik omenjeni izdelek položiti pokončno na tla, z iztegnjeno roko prižgati vžigalno vrvico na skrajnem koncu in se takoj umakniti na razdaljo vsaj osem metrov.

6. Glede na tak opis očitanega prekrška je mogoče zaključiti, da je kraj storitve prekrška Maribor. Kršiteljičina zagovornica zgolj trdi, da bi bilo postopek bolj ekonomično izvesti v kraju, kjer ima sama sedež, ali v kraju, kjer kršiteljica prebiva, to je v Ljubljani, vendar teh trditev z ničemer ne obrazloži. Namen in kraj javnega shoda, na katerem je bila udeležena tudi kršiteljica, pa v obravnavanem primeru ne moreta predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. V tej zadevi teče postopek o prekršku zoper kršiteljico zaradi njenega ravnanja v nasprotju z določbami ZEPI in ne zaradi izražanja njenega stališča do sodne veje oblasti.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo kot neutemeljen.