Jedro

Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, je neutemeljen zahtevek za vračilo s to pogodbo prenesenih nepremičnin v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pri presoji odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe pa se ne upošteva zgolj finančna podpora, temveč tudi vsakodnevna nega in oskrba pokojnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da v zapuščino po očetu spadajo določene nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju med pokojnim očetom in peto toženko ter ugotovitev, da mu pripada nujni delež v višini ene dvanajstine navedenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Zatrjuje, da je pokojni oče peti toženki nepremičnine podaril, zaradi česar ima tožnik pravico do vrnitve darila v višini nujnega deleža. Sodišče prve stopnje naj bi enostransko sledilo izpovedim tožencev in neutemeljeno zavrnilo tožnikovo izpoved. Poleg tega naj bi neupravičeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge (za zaslišanje četrtega toženca, za zaslišanje priče in za postavitev izvedenca). Glede četrtega toženca navaja, da bi moralo sodišče dejstvo, da pravilno vabljena stranka ni prišla na zaslišanje, upoštevati v prid tožnika. V zvezi s pričo trdi, da bi izpovedala o premoženjskih stanjih vpletenih, s čimer bi dokazal, da pokojni oče preživljanja ni potreboval. Tudi določitev izvedenca naj bi bila potrebna, ker bi ta ugotovil, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju po naravi darilna pogodba, saj stroški preživljanja niti približno niso dosegli vrednosti nepremičnin. Nazadnje opozarja še na zmotno stališče nižjih sodišč, da sorazmernost vzajemnih terjatev pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju zaradi njene aleatorne narave ni pomembna.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3 in Uradni list RS, št. 45/2008, ZPP-D, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista zagrešili zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno vabljeni četrti toženec se vabilu na zaslišanje ni odzval in je sodišče prve stopnje po drugem odstavku 258. člena ZPP kot stranke zaslišalo le tožnika in ostale tožence. Ne drži tožnikova trditev, da bi moralo sodišče izostanek četrtega toženca šteti v korist tožnika, saj je moralo sodišče po drugem odstavku 262. člena ZPP glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima to, da četrti toženec ni prišel na zaslišanje. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejansko stanje z zaslišanjem ostalih tožencev in priče dovolj razjasnjeno, pri tem pa tožnik niti v pritožbi niti v reviziji ni pojasnil, o katerem dejstvu bi izpovedal četrti toženec. Tudi zavrnitev dokazov za zaslišanje priče in za postavitev izvedenca ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Nižji sodišči sta pravilno pojasnili, da vprašanje premoženjskih položajev pokojnega očeta, tožnika in pete toženke pri presoji odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe ni pomembno. Ta ugotovitev je pravilna tudi zato, ker toženka nase ni prevzela le finančne podpore, temveč tudi breme vsakodnevne nege in oskrbe pokojnega očeta (ki je bil pred smrtjo tri leta nepokreten in v celoti odvisen od tuje pomoči, v glavnem pete toženke) ter njegove žene (za katero peta toženka skrbi še danes). Prav tako sta pravilno obrazložili ugotovitev, da dokaz z izvedencem socialno ekonomske stroke ni bil potreben. Zadostovala je zgolj ocena o vzajemnosti in enakovrednosti dajatev pogodbenih strank, ki jo je sodišče opravilo na podlagi zaslišanja tožencev in priče, natančna računska primerjava medsebojnih dajatev pa ni potrebna. Ker dejstva, zaradi dokazovanja katerih je tožnik predlagal navedene dokaze, za odločitev v tej zadevi niso pomembna, je sodišče po 287. členu ZPP predlagana dokazna predloga pravilno zavrnilo.

Z neobrazloženo trditvijo, da je sodišče prve stopnje enostransko sledilo izpovedim tožencev in neutemeljeno zavrnilo tožnikovo izpoved, tožnik ne more utemeljiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor pa tožnik s to trditvijo izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, mu revizijsko sodišče odgovarja, da po tretjem odstavku 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Nazadnje ni utemeljen očitek o zmotnem stališču nižjih sodišč, da sorazmernost vzajemnih terjatev pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni pomembna. Takšnega stališča v obrazložitvah sodb ni mogoče zaslediti. Sodišče prve stopnje je izpeljalo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo obveznosti obeh strank in odplačno oziroma neodplačno naravo sklenjene pogodbe. Ker je ugotovilo, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna (117. do 122. člen Zakona o dedovanju, Uradni list RS, št. 15/76 in nasl., v nadaljevanju ZD, ki se uporablja glede na čas sklenitve pogodbe in 1060. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 – OZ-UPB1 ter četrti odstavek 28. in 29. člen ZD).

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.