Jedro

Če na računu pokojnika ni več denarja, mora izvajalec plačilnih sredstev namesto vračila sredstev posredovati Zavodu podatke o osebi, ki je denar dvignila (njegovo ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko). Ni pa tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi povrniti dela pokojnine, katero je tožeča stranka neutemeljeno nakazala na račun pokojnega komitenta tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 139,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2014 dalje do plačila zavrne, in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh plačati 228,46 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti. 56,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je v tem sporu majhne vrednosti prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in se postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka preveč izplačana sredstva (po smrti komitenta tožene stranke) tožeči stranki vrniti, ker zakon določa, da ima prednost do izplačila Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka, izpodbijala jo je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločbi je očitala, da je v obrazložitvi dobesedno povzela obrazložitev iz sodbe VSL II Cpg 1492/2015, čeprav v tistem primeru ni bilo enakega dejanskega stanja, kot v predmetni zadevi. V obravnavani zadevi si tožena stranka ni zadržala s strani tožeče stranke neopravičeno nakazanih sredstev (v vtoževani višini) zaradi kritja nastalega negativnega stanja na pokojnikovem osebnem računu, kot zmotno navaja sodišče v obrazložitvi sodbe, ampak je pooblaščenec pokojnega Stanislava Pompeta dne 31.3.2014 dvignil gotovino v višini 1.000,00 EUR in s tem povzročil negativno stanje na računu. Gre za primer iz tretjega odstavka 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2), ko mora izvajalec plačilnega prometa namesto vračila sredstev posredovati podatke o osebi, ki je opravila dvig, kar je tožena stranka tudi storila. Zato so dediči pokojnika za navedeni znesek obogateni in edino oni so dolžni tožeči stranki vrniti prejeta sredstva. Prvostopenjskemu sodišču je pritožba očitala tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker je odločilo brez naroka, češ da nobena od strank naroka ni predlagala, čeprav je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem dveh prič, kar se lahko opravi le na naroku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ni sicer utemeljena pritožbena trditev o kršitvi postopka, ker sodišče naroka za glavno obravnavo ni izvedlo, saj si pritožnik napačno tolmači, da bi že predlagano zaslišanje prič morali šteti za predlog za izvedbo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP. O tem, da mora biti izvedba naroka izrecno zahtevana s strani strank, se je sodna praksa že večkrat izrekla (1), takšno stališče pa ima oporo tudi v pravni teoriji (2).

5. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo, in sicer, da je tožeča stranka izplačala na račun komitenta tožene stranke Stanislava Pompeta 1.051,15 EUR, od katerih je bilo preplačila zaradi smrti zavarovanca (dne 27.3.2014) 129,60 EUR in 9,62 EUR, to je toliko sredstev, kolikor jih tožeča stranka v tem postopku vtožuje. Nadalje je ugotovilo, da je pooblaščenec pokojnika dne 31.3.2014 dvignil gotovino v višini 1.000,00 EUR in s tem povzročil negativno stanje na transakcijskem računu pokojnika (v višini 443,11 EUR).

6. Vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) (3), ki ureja povrnitev preplačil v primeru smrti upravičenca. V prvem odstavku navedene določbe, na katerega se je prvostopenjsko sodišče tudi sklicevalo, je določeno, da ima ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, Zavod prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih sredstev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali drugih dajatev, ki so bila v dobro imetnika osebnega računa nakazana po njegovi smrti. Vendar pa je v navedeni določbi urejena tudi pravna situacija, če na računu pokojnika ni več denarja. V tretjem odstavku 195. člena ZPIZ-2 je določeno, da mora v takšnem primeru izvajalec plačilnih sredstev namesto vračila sredstev posredovati Zavodu podatke o osebi, ki je denar dvignila (njegovo ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko).

7. Tožena stranka je bila torej v obravnavanem primeru, ko na računu ni bilo več denarnih sredstev (ker jih je pooblaščenec v celoti dvignil in tudi povzročil negativno stanje na računu), dolžna tožeči stranki posredovati le podatke o osebi pooblaščenca, ki je denar dvignil. Ni pa dolžna tožeči stranki tudi povrniti dela pokojnine, katero je tožeča stranka neutemeljeno nakazala na račun pokojnega Stanislava Pompeta. Prvostopenjsko sodišče je namreč napačno tolmačilo zgoraj povzeto vsebino prvega odstavka 195. člena ZPIZ-2, da naj bi bila zapovedana obveznost izvajalca plačilnih storitev, da povrne znesek (preveč izplačane) pokojnine izplačevalcu pokojnin, saj ta določba ureja le prednostno pravico Zavoda, to je njegovo pravico, da se prednostno (pred drugimi terjatvami in torej tudi pred izvajalcem plačilnih storitev) poplača iz preveč izplačane pokojnine. Utemeljena je torej tudi pritožbena trditev, da je sodišče nekritično povzelo v svojo obrazložitev vsebino odločbe VSL II Cpg 1492/2015, kjer je bila obravnavana situacija s povsem drugačnim dejanskim stanjem, ko si je izvajalec plačilnega prometa s spornim nakazilom pokojnine pokril negativno stanje na osebnem računu pokojnice.

8. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je zahtevek tožeče stranke na vrnitev preveč izplačanega dela pokojnine v višini 139,22 EUR s pripadki zavrnilo.

9. Zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odmero pravdnih stroškov v prvostopenjskem postopku in je glede na uspeh tožene stranke v pravdi odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna plačati v 8-ih dneh 228,46 EUR stroškov pravdnega postopka, ki predstavljajo izdatke tožene stranke za zastopanje, in sicer za sestavo odgovora na tožbo in sestavo prve pripravljalne vloge (po tarifni št. 19/1) in pavšalni znesek za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife, vse povečano za 22 % DDV. Toženi stranki pa ni priznalo izdatkov za posvet s stranko, saj v konkretnem primeru ni šlo za samostojno storitev, ampak je bila zajeta že v izdelanem odgovoru na tožbo.

10. Pritožbeno sodišče je glede na uspeh tožene stranke v pritožbi odločilo tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti na 56,00 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke tožene stranke za sodno takso za pritožbo (54,00 EUR) in izdatke za fotokopiranje v višini 2,00 EUR. Izdatkov za poštne storitve toženi stranki ni priznalo, ker njihove višine ni določno navedla, iz potrdila Pošte Slovenije pa znesek poštne storitve tudi ne izhaja.

Op. št. 1: Glej npr. sklep VS RS III Ips 171/2009. Op. št. 2: Npr. Galič, Prve izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, Pravni letopis 2009, str. 73. Op. št. 3: ki je bila v enakem besedilu v veljavi tudi v letu 2014