Jedro

Od sprejema ZGO-1B dalje je mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Ker gre za izjemo od pogojev, ki jih prostorski akti sicer določajo za novogradnje, je potrebna stroga razlaga obeh pogojev, zato odstopanja niso dopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. *26 in 31 k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi priložene projektne dokumentacije ugotovil, da želi tožnica obstoječi objekt, ki je sestavljen iz stanovanjskega dela in pomožnega objekta – garaže, nadomestiti z novim dvostanovanjskim objektom v enakih tlorisnih dimenzijah. Glede na opredelitev nadomestne gradnje v 123. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1B) je upravni organ v ponovljenem postopku po sodbi sodišča I U 421/2011 z dne 8. 12. 2011 presodil, da načrtovana gradnja ne izpolnjuje pogojev za nadomestno gradnjo.

Na podlagi predložene projektne dokumentacije, navedb bivše lastnice in popisa zgradbe v Ljubljani iz leta 1949 je ugotovil, da se z nameravano gradnjo spremeni namembnost obstoječe garaže, velikost objekta v podstrešju in oblika strešine ter višina slemena, tožnica pa naj tudi ne bi dokazala, da je obstoječa stavba dvostanovanjska, tako kot je načrtovana po novem, zaradi česar gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati. Poleg tega prvostopenjski organ ugotavlja še, da gradbišče (ureditev gradbišča) sega tudi na zemljišči s parc. št. *27 in 30, obe k.o. …, za kateri investitorka ne izkazuje pravice graditi, kot to določa 56. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih glede velikosti ugotovil, da je gabarit nadomestnega objekta presežen v delu mansarde na mestu, kjer ima obstoječi objekt garažo, kar pomeni, da predlagana nadomestna gradnja po velikosti presega obstoječi objekt, poleg tega se na mestu garaže po projektnih rešitvah uredijo bivalni prostori, kar pomeni, da se oblika obstoječega dela objekta (garaže) bistveno spremeni in da tudi iz tega razloga pogoji iz 123. člena ZGO-1 niso izpolnjeni. Poleg tega po presoji pritožbenega organa tožnica z dokazili, ki jih je predložila, ni izkazala, da bi bil objekt v osnovi projektiran kot dvostanovanjski oziroma da bi bil kot tak izveden do konca leta 1967. Dokazi, ki jih je predložila, naj ne bi dokazovali namembnosti objekta, temveč le način uporabe objekta, ta pa glede na stališče sodišča v sodbi I U 421/2011 ni pravno odločilen. Nobeno od predloženih dokazil naj tudi ne bi dokazovalo, da se je objekt dogradil v letih od 1949 do 1967 na mestu gospodarskih pritiklin, po izjavi prejšnje lastnice pa je objekt star najmanj 200 let in se do danes ni spreminjal. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da upravni organ svojega stališča, da je bila namembnost obstoječega objekta enostanovanjska, ponovno ni obrazložil v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni navedel razlogov za svojo odločitev, niti ni navedel, zakaj nekaterim dokazom daje večjo dokazno moč. Meni, da bi moral organ upoštevati, da obstaja listinski dokaz, in sicer popis zgradbe iz leta 1949 iz Zgodovinskega arhiva, iz katerega izhaja, da je imel objekt leta 1949 tlorisno velikost stanovanjskega dela cca 70 m2, dodatnih 21 m2 pa je predstavljal pomožni prostor, in da obstaja ortofoto posnetek na dan 31. 12. 1967, iz katerega izhaja, da je imel objekt enako tlorisno velikost kot danes. Edini logični zaključek naj bi bil, da je bil objekt med letoma 1949 in 1967 povečan na velikost cca 160 m2, ki jo ima še danes. Navaja, da dokazov o tem, kdaj je bil povečan in projektiran kot dvostanovanjski, ni, vendar bi bilo na to mogoče sklepati na podlagi izjave bivše lastnice in posrednih dokazov, do katerih pa se upravni organ ni opredelil: dejstva, da je šlo za dolg objekt v dveh delih, ločeno z debelo steno brez prehoda; da se elementi gradnje obeh enot (delov) razlikujejo; da je ena enota nižja od druge enote in tako konstrukcijsko odstopa; da ima vsaka enota ločen (samostojen) vhod; da iz vpogleda v kanalizacijo obstoječega objekta izhajata dva ločena kanalizacijska jaška; da ima vsaka enota svoj (ločen) dimnik. Do dejstva, da objekt sestavljata dve ločeni enoti, naj se upravni organ ne bi opredelil, niti tega ni ugotovil. Nasprotuje razlogovanju organa druge stopnje glede pravno relevantnega stanja na dan 31. 12. 1967, saj meni, da lahko le dejanska uporaba objekta kaže na pravno relevantno stanje. Sodišču predlaga, naj po izvedenih dokazih izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je v obravnavanem primeru predlagana nadomestna gradnja stanovanjske stavbe. Nadomestno gradnjo ureja 123. člen ZGO-1B, ki v prvem odstavku določa, da nadomestna gradnja pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Sodišče je že v sodbi I U 421/2011 pojasnilo, da je od sprejema ZGO-1B dalje mogoče graditi nadomestne objekte le tako, da se stari objekt odstrani in na njegovem mestu zgradi nov, ta pa mora izpolnjevati še dva nadaljnja pogoja: njegova velikost in namembnost morata biti enaka kot pri odstranjenem objektu. Ker gre za izjemo od pogojev, ki jih prostorski akti sicer določajo za novogradnje, je potrebna stroga razlaga obeh pogojev, zato odstopanja niso dopustna.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku primerjal dimenzije obstoječega objekta in prizidane garaže ter podatke o predvideni novi gradnji. Ugotovil je, da naj bi se na mestu, kjer danes stoji garaža, nad katero je izvedena enokapnica, višine 6,39 m, izvedli stanovanjski prostori, ter da naj bi se neizkoriščeno podstrešje nadzidalo ter nad tem delom izvedla simetrična dvokapnica z višino slemena 7,00 m. To pomeni, da je bilo ugotovljeno, da se na mestu garaže uredijo bivalni prostori in da se oblika obstoječega dela objekta (v delu sedanje garaže) bistveno spremeni.

Tožnica tako ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenega za presojo izpolnjevanja obravnavanega pogoja za nadomestno gradnjo, v tožbi ne izpodbija z navedbo drugih pravno pomembnih okoliščin, zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje tega dejanskega stanja, ki je po mnenju sodišča pomembno za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Dejansko stanje, ki ga tožnica v tožbi navaja, pa se nanaša na utemeljevanje, da je obstoječi objekt vsaj od konca leta 1967 dalje dvostanovanjski in ne enostanovanjski. Te navedbe oz. to dejansko stanje pa se nanaša le na izpolnjevanje enega pogoja, tj. pogoja namembnosti, pa še to le z vidika vprašanja, ali je obstoječi objekt eno ali dvostanovanjski.

Upravni organ je v ponovljenem postopku na podlagi navedenih nespornih dejstev, izrecno zavzel stališče, da objekt, ki ga želi tožnica zgraditi, ne izpolnjuje pogojev za nadomestno gradnjo iz 123. člena ZGO-1B zaradi odstopanja od velikosti in oblike objekta ter njegove namembnosti v delu garaže. Tudi upravni organ druge stopnje je pritrdil tej ugotovitvi in stališču da že zato pogoji za nadomestno gradnjo iz 123. člena ZGO-1B niso izpolnjeni. To pomeni, da upravnemu organu tokrat niti ne bi bilo treba posebej ugotavljati še namembnosti objekta z vidika vprašanja, ali je obstoječa stavba eno ali dvostanovanjska. Zato se tudi sodišču ni treba spuščati v presojo utemeljenosti očitka o kršitvah dokaznega postopka glede vprašanja, ali je bil objekt leta 1967 dvostanovanjski ali enostanovanjski, in očitka o neobrazloženosti stališča, da to ni izkazano.

Ker je po navedenem odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo pravilna in zakonita že zato, ker načrtovani objekt obstoječega presega po velikosti in namembnosti objekta v delu garaže, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.