Jedro

Toženca se na navideznost darilne pogodbe proti pošteni tretji osebi ne moreta sklicevati, zato bi moralo sodišče utemeljenost zahtevka po paulijanski tožbi presojati po pravilih, ki veljajo za neodplačen in ne odplačen posel. Ali je bilo pri tem spoštovano načelo enakovrednosti dajatev, zato ni bistveno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 8. 5. 2013 dopustilo spremembo tožbe na redni številki 27 zoper prvega toženca M. M. in drugo toženko M. M. (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba, ki so jo dne 25. 3. 2008 sklenili F. R., kot darovalec in. toženca, kot obdarovanca, pravno neveljavna in brez pravnega učinka proti tožnikom R. J., M. in D., v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev denarnih terjatev tožnikov do F. R., navedenih v II. točki izreka, s pripadki, ter sta zato toženca dolžna dovoliti za poplačilo teh terjatev tožnikov napram dolžniku F. R. izvršbo na nepremičnine parc. št. 451 travnik v izmeri 1102 m2, parc. št. 452 njiva v izmeri 1605 m2 in travnik v izmeri 99 m2 in parc. št. 453 vinograd v izmeri 830 m2, vse h k.o. X ter zavrnilo zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je še odločilo, da so tožniki dolžni toženi strani povrniti pravdne stroške v višini 1.200,30 EUR, in sicer vsak od tožnikov 400,10 EUR, v 15-ih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, kršilo je pravilo postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožniki so prepričani, da dolžnik kupnine ni prejel in da med njim in tožencema ni bila nikoli sklenjena prodajna pogodba, saj bi se v primeru prejema tolikšnega denarnega zneska, pri dolžniku navzven to kje kazalo. Določila zapisa prodajne pogodbe in trditve tožencev in njunih prič se ne ujemajo. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka izpovedbe analizira in navaja, da takim nasprotujočim si izpovedbam in trditvam sodišče ne sme pokloniti vere. Poleg tega sta toženca izkazala le za 16.000,00 EUR denarnih sredstev, razlike do zatrjevane kupnine pa z ničemer. Sicer pa sodišče upravičenjem tožencev iz prodajne pogodbe ne sme nuditi sodnega varstva že iz razloga, ker prodajna pogodba ni nikoli postala veljavna, samo darilna pogodba je bila med dolžnikom in tožencema veljavno sklenjena in samo ta ima za tožnike pravne posledice. Tožniki izpodbijajo neodplačen posel, darilno pogodbo, in ne prodajne pogodbe. Iz zapisa darilne pogodbe izhaja, da je bil pravni posel neodplačen in sodišče mora utemeljenost tožbenega zahtevka tožnikov presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj dolžnika. Morebitna prodajna pogodba, ki je bila po prepričanju tožnikov spisana šele naknadno zaradi potreb tožencev v tem postopku, namreč nikoli ni postala veljavna, ker so bila predmet te pogodbe kmetijska zemljišča, prodaja pa ni bila izvedena po pravilih Zakona o kmetijskih zemljiščih. Ker ni veljavna, tudi morebitna izročitev kupnine dolžniku na podlagi te pogodbe, ne more imeti pravnih učinkov. Tudi če sta toženca dolžniku res plačala kakšno kupnino, njunemu pravnemu poslu z dolžnikom sodišče ne sme nuditi sodnega varstva pred upravičenji tožnikov, ker sta pri sklepanju vseh poslov ravnala nepošteno. Z darilno pogodbo sta izigravala kogentne določbe Zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči in predkupne upravičence, čeprav sta bila podučena, da je darilna pogodba nična. Ker je dolžnik zahteval, da se plačilo kupnine izvede v gotovini, sta lahko sklepala, da želi dolžnik denar skriti pred upniki, vedela sta, da je dolžnik že več let brezposeln in brez denarja in sta mu zavestno in namerno pomagala oškodovati upnike. Ker tožena stranka sama priznava, da je izpodbijana darilna pogodba nična, bi sodišče moralo ugoditi zahtevku tožnikov, saj v njem zahtevajo manj, le delno pravno neveljavnost v odnosu do tožnikov in le kolikor je potrebno za poplačilo njihovih terjatev. Prodajna pogodba namreč ni mogla konvalidirati. Tudi če je bila v resnici sklenjena prodajna pogodba in sta toženca dolžniku kupnino plačala, je bilo to pravno dejanje dolžnika v vsakem primeru storjeno v škodo tožnikov kot upnikov, saj oškodovanje upnikov, če zaradi pravnega dejanja dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, ni edina oblika oškodovanja upnikov, ki daje podlago za izpodbijanje po prvem odstavku 255. člena OZ. Iz zahtev dolžnika, da se prepis izpelje brez objave ponudbe in da se kupnina dolžniku plača v gotovini, sta lahko toženca sklepala, da nezaposleni dolžnik odtujitev nepremičnin in kupnino, če jo je res prejel, skriva pred upniki in sta mu s sklenitvijo navidezne darilne pogodbe evidentno zavestno in namerno pomagala, da je zatrjevano prejeto kupnino v gotovini lahko skril in s tem oškodoval upnike.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno navaja, da tožeča stranka izpodbija neodplačen pravni posel, to je darilno pogodbo, sklenjeno med tožencema in F. R., ker je bila na podlagi te dovoljena in izvedena vknjižba lastninske pravice na ime tožencev. Tudi, če je dejansko šlo med njimi za navidezno pogodbo, pa te navideznosti pogodbe proti tretji pošteni osebi v skladu s 3. odstavkom 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni mogoče uveljavljati. Pritožba ima zato prav, da bi moralo sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka tožnikov presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj in se toženca na zatrjevano prodajno pogodbo proti tožnikom ne moreta uspešno sklicevati.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je štelo, da sta toženca s F. R. sklenila odplačen pravni posel, pri katerem je bilo spoštovano načelo ekvivalentnosti, takšna pravna dejanja pa ne morejo biti predmet izpodbijanja, z ostalimi elementi se zato ni ukvarjalo. Glede na že zgoraj navedeno, ko bi moralo utemeljenost zahtevka presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj, je bilo že iz tega razloga potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izjasnjevanje o ostalih pritožbenih navedbah, zlasti glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s prejemom kupnine zato ni potrebno. Glede na to, da je torej potrebno potrebno upoštevati, da sta toženca s F. R. sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere je bila tudi vknjižena lastninska pravica v korist tožencev v zemljiško knjigo, je sodišče zahtevek zmotno zavrnilo iz razloga, da ni bila podana neekvivalentnost odplačnega pravnega posla. Ostalih predpostavk za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj sodišče prve stopnje zaradi prej navedenega zmotnega stališča ni ugotavljalo in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je potrebno ugotavljati obstoj vseh elementov za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, je sodišče druge stopnje odločilo, da samo ne bo dopolnjevalo postopka, ampak zadevo vrača v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj bi v nasprotnem primeru prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje, upoštevaje že navedeni 50. člen OZ, ponovno presodi, ali so podane objektivne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj na podlagi 255. člena OZ.

8. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.