15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 742/2004 z dne 20. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 208/98 z dne 4. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Celju zavrnilo pritožbo pritožnika (v pravdi toženca) zoper sklep Okrajnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen kot neutemeljen njegov predlog za obnovo postopka. V predlogu je uveljavljal krivo izpoved tožnice v pravnomočno končanem pravdnem postopku, v katerem je tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Obe sodišči sta kot bistveno za zavrnitev predloga za obnovo šteli to, da morebitna kriva izpoved nasprotne stranke v pravdnem postopku ni bila pravno pomembna za izid pravde. Višje sodišče je poudarilo, da je sporno parcelo priposestvoval že oče tožnice in da tožnici tudi dokazana slaba vera glede lastništva parcele ne bi mogla škoditi, ker so se pogoji za priposestvovanje stekli že pri njenem pravnem predniku, sama pa je postala lastnica na podlagi dedovanja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi najprej povzema potek pravdnega postopka, v nadaljevanju pa poudarja, da je sodišče prve stopnje o predlogu za obnovo odločalo trikrat; v prvih dveh primerih je predlog zavrglo, v tretjem pa zavrnilo. Pritožnik navaja, da je Višje sodišče v obnovitvenem postopku izdalo tri sklepe, pri čemer sta prva dva pravilna, tretji pa ni in tudi ne vsebuje razlogov, zakaj je drugačen od prvih dveh sklepov. Pritožnik navaja stališča pravne teorije o učinkih sklepa, s katerim se dovoli obnova postopka, in trdi, da je za odločitev v pravdi bilo bistveno, kdo je avtor sporne izjave. Kršena naj bi bila pritožnikova lastninska pravica iz 33. člena Ustave, prav tako pa "pravica do zakonitega in korektnega sojenja". Pritožnik se tudi v celoti sklicuje na navedbe iz svoje pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti poslane Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

B.

3.V zvezi s pritožnikovim predlogom, naj Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva tudi njegove navedbe v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je treba pojasniti, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. S sklicevanjem na trditve, ki jih je pritožnik uveljavljal v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

4.Ustavno sodišče tudi ni instanca rednemu sodstvu, zato v postopku ustavne pritožbe zoper posamične akte ne more presojati njihove pravilnosti oziroma zakonitosti samih po sebi. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) presoja v postopku ustavne pritožbe le, ali so bile z izpodbijanim aktom pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnik napačno razume pomen ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, ko trdi, da mu je ta ustavna pravica kršena že "s procesnimi in materialno pravnimi kršitvami izpodbijanega sklepa". Ta kršitev bi bila podana le, če bi izpodbijani sodni odločbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Takega stališča pa v izpodbijanih sklepih ni.

6.Kolikor je očitek pritožnika, da mu je bila kršena "pravica do zakonitega in korektnega sojenja", razumeti kot smiselno zatrjevanje kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ta očitek ni utemeljen. Do kršitve te ustavne pravice ni moglo priti samo zato, ker je sodišče druge stopnje najprej dvakrat ugodilo (drugič le delno) pritožbama pritožnika zoper prvostopenjski odločitvi o zavrženju predloga za obnovo postopka, s tretjim (z ustavno pritožbo izpodbijanim) sklepom pa je zavrnilo pritožbo zoper odločitev prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo. Da bi z ustavno pritožbo uspel, bi pritožnik moral izkazati, da je Višje sodišče, ko je tretjič presojalo prvostopenjski sklep o predlogu za obnovo postopka, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger