Jedro

Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje.

Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se IV. točka izreka glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine v plačilo do plačila od 1. 11. 2010 dalje, v roku 8 dni od izdaje odmerne odločbe.

Zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in plačati sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino, ki tečejo od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje v roku 8 dni, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 352,50 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 122,80 EUR pritožbenih in 338,00 EUR revizijskih stroškov v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 7. 11. 2011 in z dne 5. 1. 2011. Odločilo je, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine ter tožniku povrne njegove stroške postopka. Zahtevek, da je toženka dolžna tožniku odmeriti in plačati sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec, od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009, pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika s sodbo opr. št. Psp 157/2013 z dne 29. 8. 2013 zavrnilo, pritožbi toženke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe. Revizijsko sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 248/2014 z dne 12. 5. 2014 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). V ostalem (glede odločitve o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in o stroških postopka) je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (II. točka izreka) ter odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

Glede na odločitev revizijskega sodišča pritožbeno sodišče v tem postopku presoja pritožbo tožnika zoper IV in V točko izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. XII Ps 3081/2011 z dne 11. 2. 2013. Pritožnik se v svoji pritožbi ne strinja s stališčem, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine šele od veljavnosti socialnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki je pričel veljati s 1. 11. 2010. Pritožba nadalje navaja, da v vseh socialnih sporazumih, ki so jih sklenile države, ki so nastale na ozemlju bivše SFRJ, je predpisano, da za zaposlene osebe veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na območju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja. Sporazumi se uporabljajo za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh držav pogodbenih. V prehodnih in končnih določbah socialnih sporazumov je predpisano, da dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice do 7. 10. 1991 priznal po pravnih predpisih nekdanje SFRJ z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznala. Enako je tudi določeno (za ugotavljanje pravic do dajatev po sporazumu), da se upoštevajo tudi zavarovalne dobe, ki so bile dopolnjene na podlagi pravnih predpisov držav pogodbenic pred uveljavitvijo tega sporazuma. Bistveno je tudi določilo, da socialni sporazumi veljajo tudi za primer zavarovanj, ki so nastopili preden je začel veljati sporazum. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik dopolnil delovno dobo (tudi na območju Republike Srbije) v času obstoja skupne države SFRJ se ta pokojninska doba mora upoštevati na podlagi prehodnih in dokončnih določb 35. člena socialnega sporazuma, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, kar pomeni, da se ta sporazum uporablja tudi za zavarovalne primere, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo, ob upoštevanju natančnih pogojev iz tretjega in petega odstavka istega člena. V tej zadevi torej ni pravno odločilno dejstvo, kdaj je sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo pričel veljati, temveč se pravice na podlagi zavarovalne dobe, pridobljene do 7. 10. 1991, morajo priznati ne glede na to, kdaj je sporazum pričel veljati. Tožniku bi bilo tako potrebno priznati pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine za delovno dobo, dopolnjeno na območju Republike Slovenije, ne le od 1. 11. 2010, temveč od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009 dalje. Prav tako so po mnenju pritožbe izpolnjeni materialnopravni pogoji iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, da se tožniku priznajo in izplačajo zakonske zamudne obresti kot odškodnina, saj je tožena stranka neutemeljeno zavrnila zahtevo tožnika za priznanje in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine in je šele sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Razlaga, da naj bi bil zahtevek preuranjen, je v nasprotju z določbami materialnega prava. Posledično je nesprejemljiva odločitev glede delne zavrnitve plačila stroškov postopka, saj je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni izpolnjen materialnopravni pogoj iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 glede priznanja odškodnine v višini zakonsko zamudnih obresti in v delu, ko je v posledici navedenega tožniku priznalo le sorazmerni del stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Prvostopni organ toženke je dne 28. 9. 2009 je prijel vlogo, ki jo je posredoval bosanski nosilec zavarovanja, iz katere izhaja, da tožnik zahteva starostno pokojnino, na podlagi izpolnjene pokojninske dobe v Srbiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Italiji, Avstriji in v Sloveniji. Iz potrdila bosanskega nosilca zavarovanja izhaja, da tožnik niti v BIH niti v Republiki Srbski nima nobene delovne oziroma pokojninske dobe. Tožnik je državljan BIH, rojen 1. 11. 1943. Iz upravnega spisa je razvidno, da ima pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Srbiji v obsegu 5 let, 10 mesecev, 26 dni, na Hrvaškem v obsegu 5 let, 4 mesece, 9 dni, v Avstriji 1 leto in 4 mesece, v Italiji 2 leti, 11 mesecev in 11 dni, v Makedoniji 1 mesec in 20 dni ter v Republiki Sloveniji 4 leta, 9 mesecev in 20 dni. Toženka je z odločbo z dne 5. 1. 2011 odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kar je potrdila z dokončno odločbo z dne 7. 11. 2011. Menila je, da je možno v danem primeru sešteti zgolj slovensko in hrvaško zavarovalno dobo, ki skupaj znašata 10 let, 1 mesec in 29 dni in da ni mogoče upoštevati zavarovanja, dopolnjena v tretjih državah, to je v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji. Tožnik je sicer dopolnil starost 65 let, vendar ni izpolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

V predmetni zadevi pritožbeno sodišče obravnava zgolj še pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopenjskega sodišča v točki IV izreka, ki se nanaša na to, da tožnik zahteva, da mu toženka odmeri in plača sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino, ki tečejo od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine od 1. 1. 2009 dalje in glede stroškov postopka, kjer je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik uspel v višini 75 % in ne v celoti.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede datuma od kdaj dalje tožniku gre sorazmerna dajatev odločilnega pomena sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (BRSSZ, Ur. l. RS, št. 30/2010, MP št. 5/2010), ki je začel veljati s 1. 11. 2010, ko je postopek pri toženki še tekel in še pred izdajo tako prvostopne kot drugostopne odločbe in bi morala tožena stranka to dejstvo upoštevati. V danem primeru je pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ, Ur. l. RS, št. 37/2008-MP št. 10/2008). Po citiranem sporazumu se seštevajo zavarovalne dobe tudi v primeru, kot je tožnikov, ko gre za državljana ene države pogodbenice (BIH), ki v tej državi sicer nikoli ni bil zavarovan. Zavarovan pa je v drugi državi pogodbenici, v Sloveniji in tako izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej državi pogodbenici ter v tretjih državah, s katerimi ima ta država sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju. Republika Slovenija ima sklenjen sporazum tudi z Republiko Srbijo, ta pa je začel veljati, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, s 1. 11. 2010. Šele z upoštevanjem 5 let, 10 mesecev in 26 dni pokojninske dobe, ki jo je tožnik pridobil v Republiki Sloveniji, tožnik izpolnjuje pogoje, določene v tretjem odstavku 36. člena ZPIZ-1, ki določa, da pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let (moški), če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Brez upoštevanja zavarovalne dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji tožnik nima 15 let zavarovalne dobe. Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji pa se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek, v katerem ta zahteva odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada iz prej navedenih razlogov od 1. 11. 2010 dalje.

Pritožbeno sodišče šteje, da tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Odločitev sodišča je tako v bistvu nadomestila odločitev, ki jo je v predsodnem postopku sprejel prvostopenjski oziroma drugostopenjski organ toženca. Če bi bila odločitev toženca že ob izdaji prvostopenjske odločbe pravilna in zakonita, bi bil tožnik že ob izvršljivosti prvostopenjske odločbe dalje upravičen do izplačila spornih zneskov sorazmernega dela starostne pokojnine. Ker je bila taka odločitev sprejeta šele v sodnem postopku, tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je do izdaje neustrezne odločbe pri tožencu prišlo zaradi njegovega ravnanja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi, saj je nedvomno izpolnjen dejanski stan po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Tako je pritožbeno sodišče tožniku ugodilo glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti glede zapadlih dajatev sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in sicer v skupni višini 352,50 EUR, pri tem pa glede na zavrnilni del štelo, da je tožnik le deloma uspel v pravdi ter ocenilo, da je njegov uspeh 75 % ter tako stroški znašajo 264,37 EUR. Glede na uspeh tožnika pritožbeno sodišče šteje, v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški ter je tako odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 352,50 EUR.

Tožnik je v pritožbi deloma uspel. Pritožbeno sodišče šteje, da je uspeh tožnika polovičen (uspel je glede stroškov postopka in da mu gre odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti od neizplačane pokojninske dajatve od 1. 11. 2010 dalje, ni pa uspel v delu, ki se nanaša na to, da tožniku pripada pokojninska dajatev že od 1. 1. 2009 dalje in da mu gredo od tega datuma tudi zakonske zamudne obresti kot odškodnina). V skladu z drugim odstavkom 154. člena pritožbeno sodišče šteje, da je uspeh tožnika 50 % in mu je tako na priglašene stroške (225,60 EUR za nagrado za pritožbeni postopek in 20,00 EUR za izdatke za stranko) priznalo 122,80 EUR pritožbenih stroškov. Glede na uspeh tožnika v reviziji je toženka dolžna tožniku povrniti tudi 338,00 EUR revizijskih stroškov (318,00 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR izdatkov za stranko), saj je tožnik v reviziji uspel. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in sodno prakso v skladu s 154. členom ZPP na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Na podlagi do sedaj navedenega, je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika deloma ugodilo, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP njegovo pritožbo kot neutemeljeno deloma zavrnilo, kakor je razvidno iz izreka pritožbene sodbe.