3. 10. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 3. oktobra 2024

odločilo:

V tretjem odstavku 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se razveljavijo besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti".

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti dela tretjega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glasi: "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". Pojasnjuje, da mora odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju državno tožilstvo), in sicer v sporu majhne vrednosti, v katerem državno tožilstvo vlaga ZVZ zoper odločitev sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlagatelj obširno povzema vsebino ZVZ. Navaja, da se ZVZ lahko vloži tudi v sporu majhne vrednosti. Predlagatelj ocenjuje, da je konkretna ZVZ dovoljena, ker odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava prek sodne prakse, ki presega pomen konkretne zadeve, in se Vrhovno sodišče o njem še ni izreklo.[1]

2.Predlagatelj v nadaljevanju zahteve za oceno ustavnosti pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju presoja sodišča druge stopnje o nepravočasnosti toženčeve priglasitve stroškov postopka na prvi stopnji v sporu majhne vrednosti nezakonita, pa tudi protiustavna. Upoštevaje, da naj bi bila ZVZ utemeljena, predlagatelj ugotavlja, da bi v tem primeru zaradi izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP moralo poseči v izpodbijano sodno odločbo in jo razveljaviti, čeprav je bila ZVZ vložena po merilu rešitve pomembnega pravnega vprašanja. V konkretnem primeru naj namreč revizija na podlagi osmega odstavka 458. člena ZPP ne bi bila dovoljena. Za take primere pa naj bi tretji odstavek 391. člena ZPP določal izjemo od načelnega pravila o ugotovitvenem učinku utemeljene ZVZ. Predlagatelj meni, da je pravilo, ki za primere, ko zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti, omogoča poseganje predlagatelja v to sodno odločbo na podlagi utemeljene ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP, v neskladju z Ustavo.

3.Predlagatelj poudarja, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP izredno pravno sredstvo, ki ga lahko državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Z vložitvijo ZVZ naj bi državno tožilstvo zasledovalo javni interes za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek sodne prakse. Predlagatelj se sklicuje na stališča teorije, da je izpodbijana ureditev protiustavna.[2] To, da lahko pravno sredstvo v rokah državnega tožilca poseže v pravnomočno rešeno civilno zadevo, naj bi bilo sistemsko zgrešeno in v nasprotju z ustavnimi jamstvi in temeljnim načelom postopka. Po mnenju predlagatelja v prid te teze govorita dva razloga: (1) na podlagi pravnega sredstva, ki ni v rokah strank, se poseže v pravnomočno zaključeno zadevo strank, pri čemer ne gre za varstvo javnega interesa pri preprečevanju nedopustnih razpolaganj v primeru materialnih procesnih dispozicij strank, in (2) neenakopravnost strank.

4.Predlagatelj se najprej osredini na primere, ko je ZVZ vložena mimo volje strank ali celo v nasprotju z njihovo voljo. Navaja, da je tedaj kršeno načelo dispozitivnosti in spoštovanja avtonomije strank. Le od volje strank bi moralo biti odvisno, ali bodo ukrepale z namenom varstva svojih pravic. Odločanje za opravo procesnih dejanj o tem, kateri odvetnik bo za stranko ta dejanja opravil, in o tem, ali bo stranka sprejela stroškovno tveganje, povezano s pravnim sredstvom, naj bi spadalo v okvir splošne človekove svobode ravnanja. Možnost poseganja v pravnomočno odločitev v pravdnem postopku (ko ne gre za položaj iz tretjega odstavka 3. člena ZPP) naj bi bila v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

5.Predlagatelj meni, da je tretji odstavek 391. člena ZPP protiustaven celo, če je ZVZ vložena na pobudo stranke. Če lahko pravno sredstvo pripelje do spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe, naj bi to bila po vsebini zadeva stranke. Po mnenju predlagatelja je nedopustno, da bi vlogo "filtra" glede vprašanja, katere zadeve stranke bodo predložene sodišču, opravil organ, ki ni sodišče. Med zadevo stranke in sodiščem naj ne bi smelo biti posrednika, ki ni del sodne oblasti in ki bi odločal o tem, katere zadeve stranke bodo predložene sodišču. Predlagatelj zato meni, da je pravno sredstvo državnega tožilca (ne glede na to, ali je vloženo mimo volje strank ali na pobudo stranke) ustavno sprejemljivo le, če ga ni mogoče šteti za "zadevo stranke", torej le, če ima sodba Vrhovnega sodišča, izdana na podlagi tega pravnega sredstva, zgolj ugotovitveni učinek. V vsakem primeru naj bi bila izpodbijana določba ZPP v neskladju s 23. in 35. členom Ustave.

6.Predlagatelj poudarja, da bo namen ZVZ, ki je v zagotavljanju javnega interesa (razvoja sodne prakse in zagotavljanja enotnosti sodne prakse), polno in učinkovito dosežen že z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki ima ugotovitveni učinek. S posegom v pravnomočno zadevo pa naj bi se varovala individualna korist stranke postopka. To naj bi bila stvar samo strank samih. Če dostopa do Vrhovnega sodišča za stranke v neki kategoriji zadev ni, potem naj bi moralo zanje obveljati spoštovanje pravnomočne sodne odločbe. Pri ZVZ, vloženi zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja, naj bi bil dopusten le ugotovitveni učinek odločitve Vrhovnega sodišča, tisti, ki je usmerjen v prihodnost, v korist za pravni red v celoti, ki ga pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

7.Predlagatelj trdi, da je tretji odstavek 391. člena ZPP v neskladju tudi z 22. členom Ustave, ki naj bi jamčil enakost pred zakonom. Stranke, katerih pravno stališče je enako stališču državnega tožilstva, naj bi bile v bistveno boljšem položaju v smislu verjetnosti, da bodo njihove pobude za vložitev ZVZ uspešne, v primerjavi s strankami, ki zastopajo drugačna pravna stališča od državnega tožilstva. Sporna pravna vprašanja in pričakovana javna korist od odločitve Vrhovnega sodišča pa naj bi bili v obeh primerih enaki.

8.Predlagatelj predlaga, da Ustavno sodišče v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavi del, ki se glasi: "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti".

9.Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

B. – I.

Upravičenost predlagatelja za vložitev zahteve in obseg presoje Ustavnega sodišča

10.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.[3]

11.Predlagatelj je zahtevi za oceno ustavnosti priložil pravnomočni sklep o prekinitvi postopka odločanja o vloženi ZVZ državnega tožilstva do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti dela tretjega odstavka 391. člena ZPP, ki se glasi: "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o ZVZ zoper stroškovno odločitev, vsebovano v sodbi druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. ZVZ je torej vložena zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje.[4] Gre za ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP.[5] Predlagatelj obširno utemeljuje, da gre za dovoljeno ZVZ, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in ki je tudi po vsebini utemeljena. Ker naj v konkretni zadevi, ki je spor majhne vrednosti, revizija zaradi osmega odstavka 458. člena ZPP[6] ne bi bila dovoljena, naj bi moral predlagatelj prav na podlagi izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP ne le ugotoviti kršitve zakona in Ustave, pač pa izpodbijano pravnomočno sodno odločbo tudi razveljaviti. Predlagatelj to, da mu izpodbijana določba ZPP nalaga odstop od splošnega pravila o zgolj ugotovitvenem učinku ZVZ, šteje za protiustavno.

12.Glede na zgoraj navedeno Ustavno sodišče soglaša s predlagateljem, da mora uporabiti tretji odstavek 391. člena ZPP v izpodbijanem delu, in ugotavlja, da predlagatelj brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more zavarovati (po lastni presoji) ogroženih človekovih pravic strank. V položaju, v kakršnem je predlagatelj, mu namreč tretji odstavek 391. člena ZPP brezpogojno prepoveduje, če je v okviru svojih zakonskih pristojnosti ocenil, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP[7] dovoljena in utemeljena, da bi se omejil zgolj na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegal v izpodbijano pravnomočno sodno odločbo. Tako je predlagatelj izkazal, da mora uporabiti tretji odstavek 391. člena ZPP, ki ga ni mogoče razložiti v skladu z njegovimi tezami o vsebini jamstev 22., 23. in 35. člena Ustave.

13.Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti tretjega odstavka 391. člena ZPP, kolikor zahteva od njega, da na podlagi utemeljene ZVZ, vložene in dovoljene[8] po merilu pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse,poseže v pravnomočno sodno odločbo (torej jo razveljavi ali spremeni),[9] ker gre za zadevo, v kateri zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti. To izhaja iz same zahteve in tudi ustreza dejstvom t. i. "sprožilnega primera", v zvezi s katerim je bila zahteva vložena. Ustavno sodišče je zaradi medsebojne povezanosti problematike na podlagi 30. člena ZUstS opravilo presojo skladnosti z Ustavo tretjega odstavka 391. člena ZPP v njegovem celotnem izpodbijanem obsegu, čeprav ga mora Vrhovno sodišče uporabiti le v delu, ki se nanaša na primere, ko je ZVZ vložena v skladu z voljo stranke, kateri je v korist. Državni zbor je imel možnost odgovoriti na zahtevo za oceno ustavnosti in nasprotovati taki (širši) presoji, vendar tega ni storil.

B. – II.

ZVZ v pravdnem postopku

14.Prvi odstavek 385. člena ZPP določa, da lahko državno tožilstvo[10] zoper pravnomočno sodno odločbo v treh mesecih[11] vloži ZVZ, o kateri odloča Vrhovno sodišče (386. člen ZPP). ZVZ, ki je predmet te odločbe, državno tožilstvo po tretjem odstavku 385. člena ZPP vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej mora biti od vsebinske odločitve Vrhovnega sodišča o njej mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako bo zlasti v primerih, ko gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ko gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali ko gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Kot je bilo že navedeno, je ZVZ dopustna le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, o čemer odloča Vrhovno sodišče.

15.Državno tožilstvo lahko vloži ZVZ zaradi v prvem odstavku 387. člena ZPP naštetih bistvenih kršitev pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

16.Člen 391 ZPP v prvih dveh odstavkih določa, da se pri odločanju o ZVZ sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi, in navede določbe ZPP o revizijskem postopku, ki se smiselno uporabljajo v postopku z ZVZ. Izpodbijani tretji odstavek 391. člena ZPP se glasi: "Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti." Kot je bilo že opisano v 13. točki obrazložitve te odločbe, je pojem "poseganje v pravnomočno sodno odločbo" treba razlagati tako, da se z njim označuje pooblastilo Vrhovnega sodišča, da pravnomočno sodno odločbo razveljavi[12] ali spremeni.

17.O ZVZ odloča Vrhovno sodišče. Kot je Ustavno sodišče navedlo že v 13. točki obrazložitve odločbe št. U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 7/23), 127. člen Ustave določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Kot najvišji organ sodne oblasti ima položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pri tem pa skrbi tudi za varovanje človekovih pravic.[13] Ustavno sodišče je v navedeni odločbi še pojasnilo, da ustvarjanje sodniškega prava z vsemi uveljavljenimi metodami razlage krepi položaj sodne veje oblasti v razmerju do zakonodajne veje,[14] da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso z razvijanjem prava prek sodne prakse, poenotenjem neenotne sodne prakse in preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od oblikovanih precedensov[15] ter da je naloga Vrhovnega sodišča, da avtoritativno reši sporna vprašanja in razhajanja v pravnih mnenjih, da zagotavlja nadaljnji razvoj prava in da nižjim sodiščem zagotavlja jasna vodila v obliki ustaljene sodne prakse.[16] Le Vrhovno sodišče lahko zagotovi učinkovito usmerjanje delovanja in razvoja celotnega sistema delovanja sodstva.[17] To njegovo nalogo poudarja tudi prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20 – ZS), ki določa, da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-409/19, Up-1455/19 povzelo še stališče primerjalne teorije, da pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških odločitev, s tem pa posredno – z varstvom javnega interesa – tudi individualne interese posameznikov. Po drugi strani pa pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega postopka, uresničuje tudi povsem individualni interes stranke, osredotočene na razrešitev konkretnega spora. Od ureditve pravnega sredstva je odvisno, ali bo kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri.[18]

18.ZVZ v civilnem pravdnem postopku je izredno pravno sredstvo izključno državnega tožilstva, ki je del pravosodja in samostojen državni organ,[19] medtem ko so državni tožilci funkcionarji v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, ki pri tem državnem organu opravljajo državnotožilsko službo.[20] Sedanja ureditev ZVZ (s pretežno ugotovitvenim učinkom tega izrednega pravnega sredstva) je bila dokončno vzpostavljena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – v nadaljevanju ZPP-E). Predlagatelj ZPP-E pojasnjuje, da je treba po eni strani razširiti možnost vložitve ZVZ (prej, z izjemo nedopustnih procesnih razpolaganj, le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ni moglo dopustiti revizije). Po drugi strani pa naj bi prav zato, ker naj bi bila ZVZ praviloma vložena v interesu poenotenja sodne prakse ali rešitve pomembnega pravnega vprašanja zaradi zasledovanja javnega interesa, sodne odločbe Vrhovnega sodišča na podlagi ZVZ imele le ugotovitveni učinek, vendar to le v primeru, če je imela stranka možnost vložiti revizijo, pa je ni izkoristila.[21] Predlagatelj ZPP-E meni, da se dopolnjujoča (v razmerju do revizije) vloga ZVZ kaže v primerih, ko stranki nimata interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije, obstaja pa javni interes za odločanje Vrhovnega sodišča. Praksa naj bi kazala, da so v takih primerih pobudniki za vložitev ZVZ sodišča sama, zbornice, društva, državni organi in drugi zainteresirani. Takih pobud naj ne bi bilo veliko, odpirale pa naj bi pomembna pravna vprašanja.[22] Predlagatelj ZPP-E izpostavlja, sklicujoč se na literaturo,[23] da je v državah romanskega pravnega kroga (omeni Italijo in Nizozemsko) uveljavljeno izredno pravno sredstvo državnega tožilca ali podobnega organa, ki je podobno ZVZ, pri čemer naj bi bil njegov namen zagotoviti pravilno in predvsem enotno uporabo prava za naprej, tako da lahko vrhovna instanca le ugotovi kršitev zakona, ne more pa razveljaviti ali spremeniti izpodbijane sodbe.[24]

19.Iz doslej navedenega je mogoče ugotoviti, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP izredno pravno sredstvo, katerega zakonsko predvideni smoter oziroma namen je enak namenu revizije[25] v pravdnem postopku, o katerem se je Ustavno sodišče že podrobno izreklo. V prvi vrsti tudi za ZVZ velja, da njenega obstoja Ustava ne zahteva.[26] ZVZ, tako kot revizija, je sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom ter je nasploh osredinjena na varstvo javnega interesa. Takšna ureditev ZVZ (kot tudi revizije) utrjuje vlogo Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave, po katerem je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi.[27] Tako kot postopek odločanja o dopustitvi revizije tudi postopek odločanja Vrhovnega sodišča o ZVZ (najprej o dovoljenosti, nato o utemeljenosti) ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih.[28]

20.Literatura o aktualni zakonski ureditvi ZVZ navaja, da je bilo treba iz tega pravnega sredstva odstraniti elemente, ki so bili izraz represivnega modela pravdnega postopka sovjetskega tipa. Primerjava z ureditvami v državah romanskega pravnega kroga (na primer Francija, Italija, Nizozemska) naj bi pokazala na nujnost dvojega: (1) namen ZVZ ni nadzor nad delovanjem nižjih sodišč ali preverjanje – zaradi koristi strank v konkretnem postopku – pravilnosti odločitve, pač pa mora cilj tega pravnega sredstva presegati pomen konkretne zadeve in korist strank v tej konkretni zadevi; cilj je zagotavljanje objektivne koristi za pravni red v celoti, torej da se Vrhovno sodišče izreče o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za razvoj prava prek sodne prakse in za enotnost sodne prakse; (2) ker ne gre za pravno sredstvo strank v konkretni zadevi, saj je vložitev tega pravnega sredstva neodvisna od volje strank, je treba zagotoviti, da odločitev ne bo posegala v pravnomočno zaključeno zadevo; učinek je lahko le ugotovitveni. Za cilj, ki ga to pravno sredstvo želi doseči (učinek za naprej: usmerjevalna vloga Vrhovnega sodišča in s tem zagotavljanje predvidljivosti in pravne varnosti, prispevek k razvoju prava in enotnosti sodne prakse), naj bi bilo to povsem dovolj.[29] Možnost posega v konkretno odločitev v konkretni zadevi naj ne bi bila skladna z legitimnim namenom ZVZ, če naj se to pravno sredstvo v pravnem redu ohrani. Vse navedeno naj bi veljalo le za ZVZ, ki je vložena in dopustna po kriteriju rešitve pomembnega pravnega vprašanja, torej ZVZ, ki sledi cilju ustvarjanja precedensa.[30] Doktrina tudi navaja, da je ZVZ v javnem interesu že zato, ker gre za izredno pravno sredstvo v rokah državnega tožilstva; z njo naj bi državno tožilstvo skrbelo za enotno uporabo prava in enotno sodno prakso tako, da bi poskrbelo, da pred Vrhovno sodišče pridejo zadeve, glede katerih sodna praksa ni enotna, in tiste, ki so po objektivnih kriterijih pomembne za pravni red kot celoto. Smisel ZVZ naj ne bi bil nadzor nad pravilnostjo dela sodišč in prisilno poseganje v že pravnomočno urejena pravna razmerja. Ker naj bi bila ZVZ enako kot dopuščena revizija namenjena zagotavljanju objektivne koristi, naj bi bila merila zanjo enaka merilom za dopustitev revizije: izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.[31] Vrhovno sodišče navaja, da lahko kakovostne ZVZ pripomorejo k razvoju prava in poenotenju sodne prakse tudi na področjih, na katerih se ta cilj sicer lahko uresničuje z dopuščenimi revizijami, namen soobstoja obeh izrednih pravnih sredstev pa naj bi bil ravno v tem, da se zaradi obstoja javnega interesa z možnostjo vložitve ZVZ v zadevah z nerazrešenimi pomembnimi pravnimi vprašanji sanira pomanjkljiva aktivnost ali nezadostna kakovost predlogov strank za dopustitev revizije.[32]

21.Treba se je torej strinjati s predlagateljem, ki v zahtevi za oceno ustavnosti navaja, da je namen ZVZ v zagotavljanju javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja. Še več, za ZVZ je značilno, da v njenem bistvu – glede na to, da gre za pravno sredstvo državnega tožilstva – ni mogoče govoriti niti o takšnem in tolikšnem nujnem "zlivanju" objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank, do katerega pride po dopustitvi revizije, ko je jasno, da je zadeva temeljnega pomena in terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča.[33] Ni mogoče ignorirati temeljne razlike med revizijo, ki je svojemu zakonskemu namenu navkljub izredno pravno sredstvo stranke iz pravnomočno končanega pravdnega postopka, in ZVZ, ki je izredno pravno sredstvo pravnomočno končanemu pravdnemu postopku tujega, "eksternega", državnega organa (ko državno tožilstvo vlaga ZVZ, nikoli ne nastopa kot pooblaščenec ene od strank; niti, ko je stranka postopka Republika Slovenija). Kljub "javnointeresnemu" zakonskemu smotru revizije, ki ga mora upoštevati Vrhovno sodišče, je motiv in razlog stranke za njeno vložitev (in še prej za predlog za njeno dopustitev) praviloma varstvo njenih individualnih pravic in pravnih interesov. Državni tožilec, ki se odloča o vložitvi ZVZ, pa mora, nasprotno, delovati povsem nepristransko in sprejeti ustrezno odločitev zgolj na podlagi objektivne in nevtralne presoje o izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Upoštevati mora, da namen ZVZ ni preverjanje pravilnosti odločitve zaradi individualne koristi strank.[34] ZVZ je torej izredno pravno sredstvo, pri katerem je javni interes kvečjemu še bolj celostno uveljavljen kot pri reviziji. Zato se Ustavno sodišče ne strinja z razmišljanjem predlagatelja, da so glede možnosti, da se državni tožilec odloči za vložitev ZVZ, v bistveno boljšem položaju tiste stranke, katerih pravna stališča so enaka pravnim stališčem državnega tožilstva (ne glede na to, da gre lahko v vsakem primeru za objektivno pomembno zadevo, ki odpira pomembna pravna vprašanja). Za to trditev predlagatelja se zdi, da jemlje za izhodiščno predpostavko, da državni tožilec svojega pooblastila za vložitev ZVZ tipično ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Taka predpostavka je po mnenju Ustavnega sodišča nesprejemljiva. Za državnega tožilca velja enako kot za sodnika, ravnati mora izključno po pravu in svoji vesti, pri čemer mora svoja subjektivna stališča znati umakniti objektivno pravilni odločitvi. Predpostaviti kaj drugega pomeni predpostaviti, da državni tožilec krši svojo poklicno obveznost.

B. – III.

Presoja skladnosti s prvim odstavkom 23. člena Ustave

Splošno o jamstvih 23. člena Ustave

22.Predlagatelj med drugim zatrjuje neskladje izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP s človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče se je odločilo, da bo najprej opravilo presojo izpodbijane ureditve z vidika te ustavne določbe.

23.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo.[35] Gre torej za jamstvo sodne odločitve o pravicah in obveznostih posameznika.

24.Ker Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev, je obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje 23. člen Ustave, odvisen od ureditve tega postopka ter od namenov in ciljev zakonodajalca pri uvedbi sistema izrednih pravnih sredstev. V splošnem pa iz človekove pravice do sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno (izredno) pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi. Glede dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi Ustavno sodišče upošteva, da so v sistemu, ki poudarja objektivni pomen takega pravnega sredstva z vidika koristi za pravni red v celoti, ustavno dopustni strožji pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča. Čeprav ima torej človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave določen pomen tudi glede dostopa do Vrhovnega sodišča, pa ni mogoče šteti, da ima ta pravica, ko gre za dostop do Vrhovnega sodišča, enak pomen kot pred sodiščem prve in tudi druge stopnje. Tisto, kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno (torej tisto, kar tvori njeno jedro), se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje, zaradi pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave pa je pomembna tudi možnost dostopa do sodišča druge stopnje. Pravica do sodnega varstva ima tako glede dostopa do Vrhovnega sodišča omejen pomen – zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti (kar ostaja v prostem polju presoje zakonodajalca), nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo.

25.Čeprav se predlagatelj v zahtevi za oceno ustavnosti sklicuje na prvi odstavek 23. člena Ustave in je ta človekova pravica res upoštevna tudi za postopke pred Vrhovnim sodiščem, glede na razloge, s katerimi je izpodbijana ureditev, ki ureja pooblastilo in dolžnost Vrhovnega sodišča, da preseže zgolj ugotovitveni učinek ugoditve ZVZ, v tej zadevi dejansko ne gre za vprašanje omejitev oziroma pogojev za dostop do Vrhovnega sodišča v smislu možnosti pridobitve meritorne odločitve o izrednem pravnem sredstvu. Bistvo obravnavane zadeve je v ustavnopravnem ovrednotenju učinkov take meritorne odločitve Vrhovnega sodišča o izrednem pravnem sredstvu ZVZ na pravnomočno sodno odločbo. To pomeni, da bo pri presoji izpodbijanega tretjega odstavka 391. člena ZPP bistvena presoja Ustavnega sodišča, s katero je jamstva prvega odstavka 23. člena Ustave povezalo z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Ni namreč namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.

26.To na primer pomeni, da se pravica do sodnega varstva ne izčrpa, ko sodišče v posamezni zadevi izda meritorno, vsebinsko odločitev. Njen sestavni del je tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo. S tem da pravna ureditev upniku omogoča, da čim hitreje in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno, se uresniči pravica do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč je celo sestavni del uveljavljanja načel pravne države iz 2. člena Ustave. Pravica do izvršitve (praviloma) pravnomočne sodne odločbe pa že sama po sebi predpostavlja znatno mero stabilnosti, trajnosti in nespremenljivosti te pravnomočne sodne odločbe. Ustavno sodišče je v svoji ustaljeni presoji večkrat izpostavilo povezavo med človekovimi pravicami (tudi prvim odstavkom 23. člena Ustave) in nekaterimi ustavnimi načeli, zlasti tudi ustavnim načelom iz 158. člena Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave v izbrani ustavnosodni presoji

27.Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Del pravice do učinkovitega sodnega varstva – kar pomeni tudi sodno varstvo pred neutemeljenimi zahtevki – je tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Pobudnici, ki je menila, da iz Ustave izhaja zahteva po obnovitvenem razlogu napačne uporabe materialnega prava (še zlasti v zvezi z naknadno odločbo Ustavnega sodišča), je Ustavno sodišče pojasnilo, da je v sistemu pravnih vrednot pravnomočnost nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti, z njo pa so utrjeni tudi nezakoniti upravni akti. V drugi odločbi je to stališče ponovilo in dodalo, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V pravnomočno vsebino danega sodnega varstva sodišče sámo od sebe ne sme posegati. To lahko stori le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon. Pravnomočnost v pravna razmerja prinaša pravni mir in je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, ki je močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe. Človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je bila kršena z odločitvijo, s katero je sodišče naknadno, po pravnomočnosti sodbe, nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolžencev naložilo v plačilo subsidiarnemu tožilcu v nasprotju z že pravnomočno odločitvijo o stroških kazenskega postopka in tako v nasprotju z zahtevo po spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave.

28.Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12), 8. točka obrazložitve, izhaja, da ima doktrina o mejah pravnomočnosti ustavno podlago v prvem odstavku 23. člena Ustave oziroma so pravila o časovnih in objektivnih mejah pravnomočnosti sestavni del jamstev človekove pravice do sodnega varstva, ker opredeljujejo vsebino zahteve po spoštovanju pravnomočnosti in po učinkoviti prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe. Temeljni namen pravnomočnosti je po mnenju Ustavnega sodišča zagotavljanje pravne varnosti. V odločbi št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 14. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče navedlo, da je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka, razlagati omejevalno prav zato, ker se z izrednimi pravnimi sredstvi, tudi z obnovo postopka, posega v pravnomočne sodne odločbe. V odločbi št. U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 6/17), 16. in 17. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče navedlo, da so izredna pravna sredstva namenjena poseganju v pravnomočne sodne odločbe (njihovi spremembi, odpravi, razveljavitvi), kar narekuje posebno previdnost (zadržanost, restriktivnost) tako pri njihovem urejanju v predpisih kakor tudi pri presoji izpolnjenosti pogojev za njihovo vsebinsko presojo oziroma pogojev za njihov uspeh v posameznih primerih. Ustava ne zahteva vseh izrednih pravnih sredstev, ki so na voljo v pravnem redu. Kadar jih zakonodaja zagotavlja, pa Ustava dovoljuje ali celo zapoveduje njihovo omejujočo razlago.

29.Institut pravnomočnosti izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju (ne bis in idem), hkrati pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Skladno z vsebino načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave se v človekovi pravici iz prvega odstavka 23. člena Ustave tako zrcalita vsebina načela pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, in zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Ker gre za poseg v pravnomočna pravna razmerja, je treba biti pri urejanju izrednih pravnih sredstev in njihovi uporabi še posebej previden. Čeprav je zaradi varstva človekovih pravic treba v nekaterih primerih zagotoviti obstoj dovolj širokih in dostopnih možnosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi, je vsaj praviloma preprečitev časovno neomejenega poseganja v pravnomočna razmerja bistvena z vidika zagotavljanja pravne varnosti kot enega od načel iz 2. člena Ustave. Z določitvijo časovnih omejitev za poseg se namreč prepreči negotovost glede stabilnosti pravno urejenih razmerij, kar je pomembno z vidika zaupanja v pravni red.

Evropsko sodišče za človekove pravice o poseganju v pravnomočne sodne odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi

30.Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izkazuje v svoji ustaljeni presoji očitno odklonilen odnos do zelo širokih in enostavno dostopnih možnosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi. V več sodbah je poudarilo, da je za zavarovanje jamstev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) zelo pomembno spoštovanje enega ključnih elementov vladavine prava, to je načela pravne varnosti, ki med drugim zahteva, da se pravnomočne odločitve sodišč več ne postavljajo pod vprašaj. V prvi vrsti za ESČP niso sprejemljiva izredna pravna sredstva, s katerimi državni organi, kot so državni tožilci, ki niso bili stranke postopka, lahko časovno neomejeno izpodbijajo pravnomočne sodbe, ki so tako trajno izpostavljene tveganju razveljavitve. ESČP poudarja, da pravna varnost zahteva spoštovanje načela pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Iz tega načela izhaja, da nobena stranka ne more zahtevati preizkusa pravnomočne in zavezujoče sodbe samo zato, da bi bila znova slišana in da bi dosegla ponovno odločanje v zadevi. Pristojnosti višjih sodnih stopenj morajo ostati omejene na korekcijo sodnih napak in izjalovitev oziroma spačenj pravice (judicial errors and miscarriages of justice) in se z njimi ne bi smelo doseči celovitega ponovnega odločanja o zadevi (fresh determination of the case). Izredno pravno sredstvo ne bi smelo biti obravnavano kot še ena pritožbena stopnja (an appeal in disguise). Za poseganje v pravnomočne sodne odločbe bi morali obstajati tehtni in prisiljujoči razlogi. Pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih je treba zasledovati pravično ravnotežje med interesi pritožnika (subjekta, ki se zanaša na pravnomočno sodno odločbo) in potrebo po zagotovitvi pravilnosti delovanja pravosodja.

31.S temi, v prvi fazi razvoja sodne prakse še razmeroma splošnimi formulacijami je ESČP že podalo določene temeljne usmeritve za oceno sprejemljivosti izrednih pravnih sredstev oziroma postopkov na njihovi podlagi z vidika 6. člena EKČP. Poleg časovne omejenosti roka za vložitev izrednega pravnega sredstva je ključna tudi določena omejenost razlogov za poseg v pravnomočno sodbo. Postopek z izrednim pravnim sredstvom ne sme kar avtomatično, zaradi možnosti, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno ali materialno pravo zmotno uporabljeno, pripeljati do ponovljenega sojenja kot na prvi stopnji ali do ponovitve tipičnega pritožbenega preizkusa.

32.ESČP je svoja stališča glede sprejemljivosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe pozneje dodatno konkretiziralo. Iz na primer sodbe v zadevi Lenskaya proti Rusiji z dne 29. 1. 2009, 33. do 35. točka obrazložitve, ki povzema večje število predhodnih odločitev, je tako mogoče razbrati, da morajo sodišča, ki so pristojna za poseganje, torej razveljavitev ali spremembo (to quash or alter) pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, svoja pooblastila izvrševati v smeri sanacije temeljnih napak. Primeri takih temeljnih napak so npr. odločanje nepristojnega sodišča, bistvene kršitve pravil postopka, zloraba oblasti, očitne napake pri uporabi materialnega prava ali drugi pomembni razlogi, s katerimi se zasleduje interes pravičnosti. Bistveno je zasledovanje pravičnega ravnotežja med interesi posameznika in potrebo po zagotovitvi pravilnega delovanja pravosodja. Okoliščine, ki jih je treba pri tem upoštevati, so učinek ponovnega odprtja zadeve na pravni položaj posameznika in ali je sam dal za to pobudo; razlogi za poseg v pravnomočno sodbo; zakonitost postopka z izrednim pravnim sredstvom; pravna jamstva in varovalke, da oblasti ne bi zlorabile izrednega pravnega sredstva; druge pomembne okoliščine. Postopek z izrednim pravnim sredstvom mora biti pošten in strankam morajo biti zagotovljena procesna jamstva iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Država je lahko obsojena za kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z načelom pravne varnosti zaradi posega v pravnomočno sodbo na podlagi "navadnega" nestrinjanja prezidija Okrožnega sodišča z materialnopravno oceno sodišč (ni pa bila izkazana kakšna temeljna ali očitna napaka), tudi če je izredno pravno sredstvo medtem postalo časovno omejeno in ga je vložila stranka pravnomočno končanega postopka. V osnovi ni dopustno na podlagi izrednega pravnega sredstva generalnega tožilca de facto vzpostaviti še eno pritožbeno stopnjo, na kateri generalni tožilec zgolj dopolnjuje pomanjkljivo obrambo stranke postopka v postopku pred pravnomočnostjo.

33.ESČP je s sodbo v zadevi Lispuchová in Lispuch proti Slovaški z dne 15. 10. 2019, 41. do 44. točka obrazložitve, obsodilo Slovaško za kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ker ni našlo tehtnih in prisiljujočih razlogov za odstop od načela pravne varnosti in neizpodbojnosti pravnomočnih sodb na podlagi izrednega pravnega sredstva generalnega tožilca, ki mu je Vrhovno sodišče – v zapletenem civilnopravnem sporu – ugodilo. ESČP je ocenilo, da so bila sodišča soočena z navadnimi pravnimi vprašanji, ki zaradi specifičnosti zadeve niso imela večjega sistemskega značaja; glede na strokovno zahtevnost spora pa ni moglo biti govora o kakšnih temeljnih napakah ali izjalovitvah pravice, ki bi upravičile ponovno odprtje pravnomočno končanega postopka. Še posebej zato, ker ni bilo videti nobenih ovir, da ne bi stranke, ki so pravdo izgubile, same navedle argumentov, s katerimi je bil pozneje uspešen generalni tožilec (te stranke tudi niso izčrpale vseh dosegljivih pravnih sredstev). ESČP ne tolerira ravnanj držav, ki kažejo na to, da je prišlo v konkretnem primeru do neke vrste izkrivljenja prava oziroma očitno napačne in tudi zelo skope obrazložitve obstoja zakonskih pogojev za pravočasnost in utemeljenost izrednega pravnega sredstva (v tem primeru revizije zaradi novih dejstev in dokazov).

34.Ustavno sodišče mora ustaljeno presojo ESČP v zvezi z načelom pravne varnosti in varstvom stabilnosti in obstojnosti pravnomočnih sodnih odločb upoštevati pri razlagi pomena in obsega jamstev človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej peti odstavek 15. člena Ustave).

Ocena obstoja in dopustnosti posega v človekovo pravico do sodnega varstva

35.Ustavno sodišče se mora najprej opredeliti do vprašanja, ali posega v pravico do sodnega varstva tretji odstavek 391. člena ZPP, kolikor določa, da mora Vrhovno sodišče, če spozna, da je ZVZ, vložena po merilu pomembnega pravnega vprašanja, utemeljena, poseči v izpodbijano pravnomočno sodno odločbo, ker mu sporno pravilo prepoveduje izdajo zgolj ugotovitvene sodbe o kršitvi zakona (in/ali Ustave), ker gre za zadevo, v kateri revizije ni mogoče dopustiti.

36.Kot je Ustavno sodišče med drugim pojasnilo v odločbi št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09, 10. in 14. točka obrazložitve, razmejitev med primeri, ko gre za omejitev pravice (poseg v pravico) ali zgolj za določitev načina uresničevanja, (za ustavne procesne pravice) ni vedno enostavna. Upoštevati je treba intenzivnost učinka zakonske določbe na samo vsebino človekove pravice do sodnega varstva v smislu možnosti njenega učinkovitega uveljavljanja oziroma na njeno ustavno varovano jedro, pa tudi sistemsko umestitev sporne določbe in celovito presojo njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega predpisa in drugih predpisov.

37.Učinek izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP je treba opazovati z vidika njegovega učinka na pravnomočno sodno odločbo, zoper katero se ZVZ lahko vloži (prvi in drugi odstavek 385. člena ZPP). Pomembno je, da se ZVZ vlaga zoper pravnomočne sodne odločbe, izdane na prvi in drugi stopnji sojenja (peti in sedmi odstavek 385. člena ZPP). Človekova pravica do sodnega varstva ima poudarjen pomen prav pred sodiščema prve in druge stopnje; tisto, kar je za to pravico kot pravico do meritorne odločitve bistveno in tvori njeno jedro, se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo (glej 27. točko obrazložitve te odločbe), je v njegovi presoji ustaljeno stališče, da je zahteva po spoštovanju pravnomočnosti sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Po vsebini enako razlago 6. člena EKČP sprejema tudi ESČP. Ustavno sodišče presoja zakonsko ureditev, ki nalaga Vrhovnemu sodišču, da ob izpolnitvi predpisanih pogojev na podlagi vložene ZVZ pravnomočno sodbo ali sklep sodišča razveljavi ali spremeni. To pomeni, da izpodbijana pravnomočna odločitev več ne obstaja oziroma ne obstaja z vsebino, s kakršno je postala pravnomočna. Do tega pride na podlagi presoje o utemeljenosti izrednega pravnega sredstva državnega tožilstva, torej državnega organa, ki ni stranka pravdnega postopka in ne nastopa kot pooblaščenec stranke pravdnega postopka.

38.Izpodbijana ureditev, predvsem zaradi jakosti svojega učinka na tisto, kar je za to človekovo pravico bistveno, brez dvoma posega v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče mora v nadaljevanju oceniti, ali je takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, sprejme Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.

39.Državni zbor na zahtevo predlagatelja ni odgovoril in ni pojasnil, kakšen bi bil lahko ustavno dopusten cilj izpodbijanega posega v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP kot pravno sredstvo ima sama po sebi jasen cilj. Kot izhaja iz 19. do 21. točke obrazložitve te odločbe, je namen te vrste ZVZ kot izrednega pravnega sredstva v zagotavljanju javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja. To stališče je mogoče razbrati tako iz zakonodajnega gradiva kot iz sodne prakse rednih sodišč in tudi iz stališč teorije. Obenem je pri ZVZ javni interes še bolj celostno uveljavljen kot pri reviziji, saj državni tožilec, ki se odloča o vložitvi ZVZ, sprejme ustrezno odločitev zgolj na podlagi objektivne in nevtralne presoje o izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, medtem ko je za stranko, ki vlaga predlog za dopustitev revizije, in za samo revizijo motiv tega ravnanja vendarle praviloma varstvo individualnih pravic in interesov stranke.

40.Spomniti je treba, da Ustavno sodišče odloča o ustavnosti zakonske ureditve ZVZ, ki v primerih, ko zoper pravnomočno sodno odločbo ni mogoče dopustiti revizije, določa, da Vrhovno sodišče na podlagi utemeljene ZVZ spremeni ali razveljavi pravnomočno sodno odločbo.

41.Po mnenju Ustavnega sodišča cilj sporne omejitve človekove pravice do sodnega varstva (to je pooblastila Vrhovnega sodišča, da na podlagi vložene ZVZ poseže v pravnomočno sodno odločbo) ne more biti drugačen od cilja same ZVZ kot izrednega pravnega sredstva. Možnost (v nekaterih primerih) doseči razveljavitev ali spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe ali sklepa je navsezadnje integralni del instituta ZVZ, kot je oblikovan v slovenskem pravnem redu. Gre tudi za sodnemu odločanju nasploh inherentna pooblastila. Težko bi bilo sprejeti, da je cilj oziroma namen posameznega elementa tega pravnega instituta drugačen od cilja oziroma namena celote. Cilj izpodbijane ureditve je torej v zagotavljanju javnega interesa po uradni dolžnosti, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja. Presojani poseg v človekovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave zasleduje ustavno dopustni cilj in s tega vidika ni nedopusten.

42.Pooblastilo Vrhovnega sodišča, da ob ugotovitvi utemeljenosti ZVZ, vložene po merilu pomembnega pravnega vprašanja, spremeni ali razveljavi pravno nepravilno sodno odločbo, je tudi primerno sredstvo za dosego objektivnih koristi za pravni red, kot sta nadaljnji razvoj prava in zagotavljanje enotnosti sodne prakse po predstavah najvišjega rednega sodišča v državi. S posegom v izpodbijano sodno odločbo tako, da se zadeva vrne v odločanje nižjim sodiščem, oziroma tako, da izpodbijana sodna odločba obstane s spremenjeno vsebino, skladno s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča, je te koristi očitno mogoče doseči.

43.Vendar je navedene objektivne koristi za pravni red očitno mogoče doseči tudi brez posega v izpodbijano sodno odločbo, torej brez posega v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Za usmeritveno – pravotvorno funkcijo Vrhovnega sodišča z njenim značilnim pogledom "v prihodnost" so namreč odločilna pravna stališča Vrhovnega sodišča, ki so vsebovana in temeljito obrazložena (lahko tudi že) v njegovi ugotovitveni odločbi, ne pa njegovo morebitno pooblastilo za poseg v pravnomočno sodbo ali sklep.

44.Ker torej poseg v človekovo pravico do sodnega varstva ni nujen za dosego ustavno dopustnega cilja in je prekomeren, je tretji odstavek 391. člena ZPP v izpodbijanem delu v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavilo besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". Z učinkovanjem te odločbe bo tudi za utemeljene ZVZ, vložene pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zadevah, v katerih zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti, veljalo, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

C.

45.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Čeferin. Sodnik Čeferin je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Accetto pa pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

18Primerjaj M. Bobek, nav. delo, str. 40.

19Glej prvi odstavek 10. člena ZDT-1.

20Glej prvi odstavek 4. člena ZDT-1.

21Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, EVA: 2013-2030-0093, prva obravnava, str. 15 in 213. Predlagatelj je na drugem mestu navedel, da je državno tožilstvo (oddelek za civilne in upravne zadeve) v postopku priprave predloga zakona zastopalo stališče, da se ZVZ in dopuščena revizija medsebojno dopolnjujeta in da naj bi bila vloga državnega tožilca v civilnem postopku v pokrivanju položajev, ko stranke iz različnih razlogov nimajo interesa za izpodbijanje pravnomočnih odločitev nižjih sodišč, odločitev Vrhovnega sodišča pa bi bila v takem primeru potrebna ali celo nujna v javnem interesu. Obenem je državno tožilstvo podprlo (praviloma) ugotovitveni učinek odločb o ZVZ (str. 91).

22Prav tam, str. 213.

23A. Galič, Reforma pravnih sredstev v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6–7 (2002), str. 1574.

24Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, EVA: 2013-2030-0093, prva obravnava, str. 214.

25Upoštevati je treba, da je od ZPP-E naprej revizija vedno le še "dopuščena", in ni več revizije, ki bi bila dovoljena glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Starejše odločitve Ustavnega sodišča so še razpravljale o "dopuščeni reviziji", kar Ustavno sodišče pri njihovem citiranju kot nepotrebno izpušča.

26Ustavno sodišče je v 14. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-409/19, Up-1455/19 zapisalo, da Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev. Še prej je bilo sprejeto stališče, da nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije, in sme zato zakonodajalec v izhodišču prosto presoditi, ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli Vrhovnega sodišča (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22, 11. točka obrazložitve).

27Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 13. točka obrazložitve.

28Prav tam, 14. točka obrazložitve.

29A. Galič 2020, nav. delo, str. 11. Avtor je v nadaljevanju članka kritičen do izpodbijane ureditve prav zato, ker predstavljena (po njegovem mnenju) idealna zasnova instituta ZVZ ni bila do konca izpeljana, ker naj ne bi bilo v vseh primerih zagotovljeno, da ima odločitev o ZVZ kot pravnem sredstvu zunaj dispozicije strank (razen v primerih kršitve tretjega odstavka 3. člena ZPP v položaju materialnih procesnih dispozicij) lahko le ugotovitveni učinek in ne more poseči v pravnomočno zaključeno odločitev v sporu med strankama.

30Prav tam, str. 23.

31K. Iglič Stroligo, Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti v nepravdnem postopku, Zbornik 4. dnevi nepravdnega in izvršilnega prava, št. 4 (2021), str. 15–16.

32Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 68/2019 z dne 12. 6. 2020.

33Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 16. točka obrazložitve. Tedaj, tako Ustavno sodišče, ko bo Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o reviziji izvrševalo svojo v javni interes usmerjeno vlogo, bo obenem v znatnejši meri odločalo tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu strank, zaradi katerih je bilo sodno varstvo sploh sproženo.

34Primerjaj z N. Betetto, Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti v izvršilnem postopku, Zbornik 4. dnevi nepravdnega in izvršilnega prava, št. 4 (2021), str. 28–29.

35Odločba Ustavnega sodišča št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294).

36Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-409/19, Up-1455/19, 14. točka obrazložitve.

37Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 35).

38Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09, in OdlUS XVIII, 27).

39Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11), 13. točka obrazložitve.

40Odločba Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).

41Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72), 7. točka obrazložitve.

42Odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292), 8. in 9. točka obrazložitve.

43Sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 (OdlUS XII, 116), 3. točka obrazložitve, in odločba Ustavnega sodišča št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90), 10. točka obrazložitve. To stališče je konsistentno ponovljeno v številnih poznejših odločitvah Ustavnega sodišča. Glej med drugim odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 36/12), 10. točka obrazložitve.

44Sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02, 3. točka obrazložitve.

45Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004, 7. točka obrazložitve.

46Odločba Ustavnega sodišča št. Up-685/05, 10. in 12. točka obrazložitve.

47Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1454/10 z dne 14. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 53/12), 8. točka obrazložitve.

48Odločba Ustavnega sodišča št. Up-822/13 z dne 4. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 93/14, in OdlUS XX, 41), 11. točka obrazložitve.

49Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-893/16, U-I-194/16 z dne 20. 4. 2017, 16. točka obrazložitve.

50Odločba Ustavnega sodišča št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 19. in 20. točka obrazložitve

51Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-272/18 z dne 7. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 59/22), 44. točka obrazložitve.

52ESČP sicer praviloma uporablja izraz, ki ga je mogoče dobesedno prevesti kot "končen/dokončen" (final). Vendar je pomen tega izraza v presoji ESČP tak, da ga je v kontekstu slovenskega pravnega reda treba razumeti kot pravnomočnost. V njem se namreč odraža spoštovanje načela res iudicata in nedosegljivost rednih pravnih sredstev zaradi njihovega izčrpanja ali poteka roka za njihovo vložitev (glej sodbo ESČP v zadevi Nikitin proti Rusiji z dne 20. 7. 2004, 37. do 39. točka obrazložitve).

53Glej sodbi ESČP v zadevah Brumãrescu proti Romuniji z dne 28. 10. 1999 in Roşca proti Moldaviji z dne 22. 3. 2005.

54Sodba ESČP v zadevi Roşca proti Moldaviji, 25. točka obrazložitve.

55Sodba ESČP v zadevi Nikitin proti Rusiji, 59. točka obrazložitve.

56Šlo je za izredno pravno sredstvo v rokah visokih pravosodnih funkcionarjev kot vlagateljev, ki ga je bilo mogoče vložiti zaradi vseh kršitev materialnega prava in postopka, časovno omejeno (na eno leto) pa je bilo le, če je bilo vloženo proti oprostilni kazenski sodbi ali če se je z njim zahtevala strožja kazenska sankcija.

57Ni na primer sporno, če se pravnomočna sodna odločba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, da bi se zagotovila pravica do sodelovanja v postopku osebi, ki ni mogla sodelovati v njem, pa jo je ta pravnomočna sodna odločba neposredno zadevala. Prav tam.

58Sodba v zadevi Kot proti Rusiji z dne 18. 1. 2007, 29. točka obrazložitve.

59Sodba ESČP v zadevi Draft-Ova A.S. proti Slovaški z dne 9. 6. 2015, 83. in 84. točka obrazložitve. Verjetno ni nepomembno, da je ESČP vzelo na znanje, da že slovaško Ustavno sodišče omejuje uporabo zadevnega izrednega pravnega sredstva na primere nekaterih najbolj resnih napak pri sojenju, in ko so že izčrpana vsa druga pravna sredstva.

60V obeh slovaških primerih je bila upoštevna tudi problematika enakosti orožij, ki je Ustavno sodišče na tem mestu ne povzema.

61Sodba ESČP v zadevi Eugenia in Doina Duca proti Moldavija z dne 3. 3. 2009, 33. do 42. točka obrazložitve. ESČP je štelo, da se je revizijski postopek v bistvu sprevrgel v nekaj, čemur po zakonu ni bil namenjen, in sicer v dejansko ponovljeno odločanje o zadevi po več kot šestih letih od pravnomočnega zaključka spora.

62Tako je na primer v sporu majhne vrednosti (osmi odstavek 458. člena ZPP). Vedno, ko zakon določa, da revizije ni, sodišče revizije ne more dopustiti (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizije ni mogoče dopustiti niti zoper pravnomočne sklepe druge stopnje, s katerimi postopek ni bil pravnomočno končan (argumentum a contrario prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizija ni dovoljena niti zoper večino sklepov, izdanih v izvršilnem postopku (glej na primer sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 256/2023 z dne 19. 7. 2023), tudi ne zoper sklepe, izdane v postopku zavarovanja.

63Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09, 13. točka obrazložitve.

64Nezavezujoči mednarodni instrumenti (kakršne Ustavno sodišče občasno uporablja kot pripomoček pri razlagi Ustave; glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/21 z dne 24. 4. 2024, Uradni list RS, št. 42/24, 25. točka obrazložitve), kot npr. Priporočilo CM/Rec(2012)11 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o vlogi državnih tožilcev izven sistema kazenskega pravosodja, 22. točka, in Mnenje št. 3 (2008) Posvetovalnega sveta evropskih tožilcev o vlogi tožilstev zunaj kazenskopravnega področja, točka g, glede pooblastil tožilstev izven sfere kazenskega pravosodja opozarjajo na previdnost in zadržanost ter na upoštevanje meril ESČP v zvezi s spoštovanjem načela pravnomočnosti.

65Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

66Kot pojasnjuje A. Galič 2020, nav. delo, št. 18–20, gre v primeru ZVZ, ki je vložena zaradi rešitve "pomembnega pravnega vprašanja", za t. i. "javno funkcijo" odločanja Vrhovnega sodišča. Za polno in učinkovito zagotovitev te funkcije naj bi bilo dovolj, da se izda odločitev z ugotovitvenim učinkom, saj naj bi bilo to z vidika učinka za naprej povsem enako kot odločitev s posegom v pravnomočno odločeno zadevo. Kadar je na podlagi pravnega sredstva mogoč poseg v konkretno zadevo, naj bi to bilo v funkciji varstva (individualnega) interesa konkretnih strank. To pa naj ne bi bil ustavno sprejemljiv namen pravnega sredstva državnega tožilca v rednem pravdnem postopku, torej v postopku, v katerem se odloča o individualnih civilnih pravicah posameznikov. Za Galiča je glede ZVZ, vložene iz razloga "rešitve pomembnega pravnega vprašanja", edini dopustni namen tisti, ki je usmerjen v korist "za naprej" (razvoj prava, poenotenje sodne prakse ter s tem zagotovitev pravne varnosti in predvidljivosti za vse naslovnike pravnih norm v prihodnjih primerih), kar naj bi se moralo odražati tudi v obsegu učinka odločitve Vrhovnega sodišča o tem pravnem sredstvu, ki mora tudi biti takšna, da učinkuje le "za naprej", torej le z ugotovitvenim učinkom.

PRITRDILNO LOČENO MNENJE

SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA

K ODLOČBI ŠT. U-I-46/24 Z DNE 3. 10. 2024

1Odločba naslavlja težavno vprašanje, ki ne zahteva zgolj strokovno-tehnične analize pravne ureditve, ampak vsaj do določene mere tudi vzporejanje ustavno varovanih vrednot v koliziji. Gre, če povzamem, za vprašanje, ali je v primeru zahteve za varstvo zakonitosti (ZVZ), ki jo vloži državno tožilstvo v imenu javnega interesa (in ne v zasledovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih), z odločitvijo Vrhovnega sodišča dopustno tudi poseči v pravnomočno sodno odločbo, kadar gre za primere, v katerih ni mogoče dopustiti revizije.

2Vprašanje je težavno, ker sooča različne (ustavno)pravno varovane vrednote. Z vidika državnega tožilca kot samostojnega državnega organa, ki ZVZ vloži, pa tudi Vrhovnega sodišča, ko o ZVZ odloča, to izredno pravno sredstvo vsekakor zasleduje javni interes za udejanjanje pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek sodne prakse. Vendar pa lahko ima glede na svoje pravne posledice oziroma naravo odločitev o Vrhovnem sodišču tudi pomembne posledice za individualne položaje strank: poudarjena vrednota zakonitosti sodnih odločb, kolikor utemeljuje možnost (ali obveznost) razveljavitve z ZVZ izpodbijane, pa čeprav pravnomočne sodne odločbe, posredno varuje tudi individualne interese stranke, ki ji je odločitev o ZVZ v korist; poudarjena vrednota spoštovanja pravnomočnosti kot sestavnega dela pravice do učinkovitega sodnega varstva, kolikor preprečuje posege v pravnomočno sodno odločbo na podlagi ZVZ državnega tožilstva, pa individualne interese stranke, ki ji je v korist izpodbijana sodna odločba.

3Zakonodajalec je pri ureditvi ZVZ v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) iskal ravnovesje med temi vrednotami in v tretjem odstavku 391. člena ZPP določil, da kadar ZVZ vloži državno tožilstvo pod pogoji iz 367.a člena ZPP, pa v isti zadevi ni bila vložena (tudi) revizija, Vrhovno sodišče v primeru utemeljenosti ZVZ izda le ugotovitveno sodbo in ne posega v pravnomočno sodno odločbo, razen če gre za primere, ko revizije zoper njo sploh ni bilo mogoče vložiti. Odločba pojasnjuje, zakaj v tem slednjem delu, torej izjemi od splošne prepovedi poseganja v pravnomočno sodno odločbo prek odločanja o ZVZ, zakonodajna rešitev ne pomeni ustreznega ravnovesja. Tej presoji lahko sledim oziroma ji pritrjujem, zaradi česar sem tudi lahko podprl izrek. Od sprejete obrazložitve pa se nekoliko oddaljujem, ko gre še za eno tehnično podrobnost opravljene presoje, in sicer razlogovanje glede (upoštevnega) ustavno dopustnega cilja in sorazmernosti presojanega ukrepa.

4Odločba najprej v 39. točki obrazložitve povzema cilj ZVZ kot izrednega pravnega sredstva za zasledovanje javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju njene enotnosti, nato pa v 41. točki obrazložitve nadaljuje, in ta del je ključen za moj zadržek, da "cilj sporne omejitve človekove pravice do sodnega varstva (to je pooblastila Vrhovnega sodišča, da na podlagi vložene ZVZ poseže v pravnomočno sodno odločbo) ne more biti drugačen od cilja same ZVZ kot izrednega pravnega sredstva" ter da "bi bilo [težko] sprejeti, da je cilj oziroma namen posameznega elementa tega pravnega instituta drugačen od cilja oziroma namena celote", zaradi česar je posledično tudi cilj sporne ureditve posega v pravnomočno sodno odločbo v zagotavljanju zgoraj opisanega javnega interesa.

5Na tej točki se sam nekoliko oddaljim od obrazložitve odločbe. Med ureditvijo ZVZ kot izrednega pravnega sredstva, ki praviloma ne dopušča posega v pravnomočno sodno odločbo, in izjemo v primeru presojanega dela zakonske določbe ne prepoznam takšne logične vezi, da bi lahko enostavno šteli, da zasledujeta isti (ustavno dopustni) cilj. Še manj lahko pritrdim stališču, kolikor ima splošnejše implikacije, da mora biti cilj posameznega elementa tega (ali takega) pravnega instituta vedno enak cilju celote, in še posebno ne, če sta si jedro (ZVZ kot izredno pravno sredstvo, ki praviloma ne dopušča poseganja v pravnomočne sodne odločbe) in izjema (kdaj pa je to vendarle mogoče oziroma celo narekovano) vsaj v določenem smislu celo nasprotna.

6Tako denimo, če v ilustracijo navedem le en primer, po moji presoji ne bi mogli reči, da mora biti pri ureditvi iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, po kateri lahko vložnik ugovora v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora v upoštevnih primerih začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna, cilj prekluzivnega roka 30 dni kot elementa instituta tožbe nujno enak cilju celote. Ko je to določbo nedolgo nazaj Ustavno sodišče presojalo, tega tudi ni storilo: medtem ko je poudarilo, da je tožba na nedopustnost izvršbe instrument za varstvo pravic tretjega na predmetu izvršbe,[1] je pri presoji prekluzivnega roka 30 dni kot njegovega elementa ugotovilo (po moji oceni povsem pravilno), da zasleduje ustavno dopustni cilj hitrejše in učinkovitejše izvršbe, ki je tesno povezan z zagotavljanjem pravic upnika.[2] Institut kot celota je bil namenjen varovanju pravic tretjega, prekluzivni rok kot njegov element pa varovanju pravic upnika, torej interesov, ki sta si lahko zelo različna oziroma celo nasprotna.

7Na podoben način bi bilo po moji presoji treba razlikovati tudi med ciljem ureditve ZVZ kot izrednega pravnega sredstva v javnem interesu, ki ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih, in ciljem izjeme od splošne ureditve, ki predvideva poseg v pravnomočno sodno odločbo v primerih, v katerih revizije ni mogoče dopustiti. Cilja instituta kot celote in izjeme kot njegovega elementa nista (vsaj ne nujno) enaka. Res pa je, da se v tem oziru v skladu z mojimi drugačnimi izhodišči še poudari vpliv odsotnosti odgovora Državnega zbora na zahtevo predlagatelja, v katerem bi lahko utemeljil ustavno dopustni cilj izpodbijanega ukrepa.

8Poleg tega pa je po moji oceni presoja, kot izhaja iz obrazložitve, nekoliko neustrezna tudi pri izvedbi nadaljnjih korakov presoje sorazmernosti, primernosti in nujnosti ukrepa. V 42. točki obrazložitve odločba zavzame stališče, da je možnost spremembe ali razveljavitve nepravilne sodne odločbe primerno sredstvo za dosego objektivnih koristi za pravni red, saj da je te koristi s presojanim ukrepom očitno mogoče doseči. V naslednji, 43. točki obrazložitve pa takoj zatem doda, da je te koristi očitno mogoče doseči tudi brez presojanega ukrepa, zaradi česar ni nujen. Med obema ugotovitvama je po moji presoji nepremostljivo protislovje. Presojani ukrep ne more biti hkrati primeren in nepotreben za dosego cilja. Pogoj primernosti zahteva, da ukrep dejansko prispeva k dosegi cilja – če izvajanje ukrepa nikakor ne prispeva k uresničevanju zasledovanega cilja, potem ukrep ni primeren.[3] Kot je razumeti razlogovanje v 43. točki obrazložitve, težava presojanega ukrepa v luči opredeljenega ustavno dopustnega cilja ni zgolj ta, da za njegovo dosego ni nujno potreben, ampak da je v resnici zanj docela nepotreben. V tem primeru pa že primeren ni.

9Seveda je del težave pri teh nadaljnjih korakih razlogovanja lahko tudi v tem, da je Ustavno sodišče uvodoma ukrepu posega v pravnomočno odločbo pripisalo isti cilj kot institutu ZVZ kot celoti. Med tako opredeljenim ciljem in ukrepom pa posledično ni tiste razumne vezi,[4] v luči katere bi sploh lahko učinkovito presojali njegovo primernost.

10Sam bi torej ta del presoje zastavil drugače, pa čeprav bi ob molku Državnega zbora težko opredelil že upoštevni ustavno dopustni cilj presojane ureditve, vsekakor pa bi v primeru, ko ne bi bilo jasno izkazano, da ukrep zasleduje in dejansko učinkovito pomaga dosegati ustavno dopustni cilj, namesto na koraku nujnosti presojani ukrep padel že na koraku primernosti. Ker ta moj drugačni pristop ne bi vodil v drugačno odločitev, pa sem izrek kljub opisanim zadržkom lahko podprl.

dr. Matej Accetto

1Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/21 z dne 26. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 81/22), 17. točka obrazložitve.

2Prav tam, 20. točka obrazložitve.

3Tako tudi A. Barak, Proportionality: Constitutional Rights and their Limitations, Cambridge University Press, Cambridge 2012, str. 303 in nasl.

4Kot korak primernosti denimo poimenuje Barak – glej prav tam, str. 303–316.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA K ODLOČBI ŠT. U-I-46/24 Z DNE 3. 10. 2024

1Po mnenju večine kolegic in kolegov je protiustavna zakonska ureditev (tretji odstavek 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), ki Vrhovnemu sodišču omogoča, da v primeru ugotovitve utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zaradi pomembnega pravnega vprašanja, spremeni ali razveljavi sodbo nižjega sodišča. Če bi v takem primeru Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) poseglo v pravnomočno sodbo nižjih sodišč, bi to po mnenju večine pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva.

2Z navedenim stališčem se brez pomislekov strinjam v primerih, ko Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju VDT) vloži ZVZ na lastno iniciativo ali na predlog tretje osebe, ki ni stranka postopka. V takih primerih bi šlo za primer zloglasnega "sovjetskega modela"[1], v katerem sme državni organ po lastni presoji ali na zahtevo izvršilne oblasti (celo v nasprotju z željo pravdnih strank) posegati v pravnomočno razsojena pravna razmerja. V opisanih primerih bi VDT poseglo ne le v pravico pravdnih strank, da se zanesejo na pravnomočno sodbo v postopku, v katerem so sodelovale in s tem v njihovo pravico do sodnega varstva, ampak tudi v pravico strank do osebnega dostojanstva. Pravdne stranke bi bile v takih primerih iz subjektov postopka degradirane v objekte postopka. Tekom pravdnega postopka bi sicer v skladu z razpravnim načelom in v okviru načela dispozitivnosti kot subjekti postopka lahko vplivale na rezultat postopka, po pravnomočnosti sodbe pa bi se v nasprotju z njihovo voljo v postopek vmešal državni organ, ki bi dosegel spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe in s tem stranke degradiral v objekt postopka.

3Odločba Ustavnega sodišča pa po mojem mnenju ne pojasni, zakaj naj bi prišlo do posega v pravico do sodnega varstva v primerih, ko VDT vloži ZVZ na pobudo ene od pravdnih strank.[2]

4V takih primerih stranka meni, da je bila pravnomočna sodba nezakonita, in na to opozori VDT ter mu predlaga, naj z ZVZ sodbo poskuša izpodbiti. V opisanih primerih torej vlagatelj pobude želi, da se pravnomočna sodba razveljavi oziroma spremeni, s čimer se jasno in nedvoumno odpove svoji pravici, da se zanese na nespremenljivost pravnomočne sodbe kot sestavnega dela pravice do sodnega varstva. Če VDT vloži ZVZ na podlagi pobude stranke in s tem uspe, Vrhovno sodišče pa izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni, s tem zato ne more priti do posega v pravico do sodnega varstva tiste stranke, ki je spor izgubila in posledično dala pobudo za vložitev ZVZ.

5V opisanih primerih pa ne pride niti do posega v pravico do sodnega varstva tiste pravdne stranke, ki je v sporu zmagala. Ta stranka bi se morala zavedati, da lahko VDT na pobudo nasprotne stranke v trimesečnem roku iz prvega odstavka 385. člena ZPP vloži ZVZ in da lahko posledično pride do razveljavitve ali spremembe pravnomočne sodbe. Vložitev ZVZ zanjo ne more biti presenečenje oziroma dogodek, ki ga ne bi mogla predvideti. Posledično ni moglo priti do posega v pravico te stranke do sodnega varstva, katerega bistveni del je, da se lahko zanese na to, da pravnomočna sodba naknadno ne bo spremenjena. Ta stranka bi imela kot subjekt pravdnega postopka možnost odgovora na ZVZ, s čimer bi bila varovana tudi njena pravica do izjave v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6Odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, se do navedenih vprašanj ne opredeli. V 38. točki obrazložitve nekako samoumevno sklene, da izpodbijana ureditev zaradi "jakosti svojega učinka na tisto, kar je za človekovo pravico bistveno, brez dvoma posega v človekovo pravico do sodnega varstva […]". Do vprašanj, ki jih zgoraj odpiram, se ne opredeli. Ne razlikuje med položajem, v katerem VDT ZVZ vloži na pobudo stranke, in položajem, ko jo vloži na podlagi lastne odločitve, mimo volje pravdnih strank. Po mojem mnenju odločba tudi ne odgovori prepričljivo na vprašanje, zakaj naj bi izpodbijana ureditev posegala v pravico pravdnih strank (ali morda le ene od njih) do sodnega varstva.

7Glede na to se ne morem strinjati s stališčem, da izpodbijana ureditev "brez dvoma" posega v pravico do sodnega varstva pravdnih strank. Nasprotno, menim, da izpodbijana ureditev v takih primerih, kot je sprožilni, ni protiustavna.[3]

8Končno menim, da bi lahko imela odločba, h kateri dajem to ločeno mnenje, negativen učinek tudi na učinkovitost ZVZ pri zagotavljanju enotne sodne prakse. Velik del ali pa celo večino ZVZ VDT vloži na podlagi pobud strank. To je razumljivo. V pobudi stranke VDT opozorijo na sporno sodbo, razložijo, zakaj je po njihovem mnenju nezakonita, in s tem VDT, če ga prepričajo k vložitvi ZVZ, pomagajo pri pripravi kakovostne ZVZ. Po izdaji odločbe, h kateri dajem to ločeno mnenje, pa pravdne stranke ne bodo več imele motivacije za vlaganje pobud za ZVZ. Njihov edini motiv pri vlaganju pobud je namreč, da bi dosegle spremembo ali razveljavitev zanje neugodnih sodb. Pravdne stranke pa niso pripravljene plačevati stroškov postopka za vlaganje pobud za ZVZ, s katerimi lahko v najboljšem primeru dosežejo le poenotenje sodne prakse, brez kakršnihkoli pozitivnih učinkov za svoj pravni položaj. Zato lahko utemeljeno pričakujemo, da bo VDT v bodoče prejelo manj pobud za ZVZ in da bo posledično vlagalo manj teh pravnih sredstev. To pa ima seveda lahko za posledico tudi manjše število ugotovitvenih sodb Vrhovnega sodišča, ki so namenjene zagotavljanju in utrjevanju stabilne sodne prakse.

dr. Rok Čeferin

1Glej A. Galič, O protiustavnosti ureditve zahteve za varstvo zakonitosti v pravdnem postopku, Pravni letopis (2020), str. 9.

2V praksi je to seveda stranka, ki je pravdo izgubila.

3V obravnavani zadevi je VDT vložilo ZVZ na podlagi pobude pravdne stranke.