Jedro

Odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se pritožbi tožnice delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se odškodnina zviša za 7.000,00 EUR in temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških tako, da se po spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 39.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2014 dalje do plačila.

V presežku vtoževane odškodnine in teka zakonskih zamudnih obresti se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 3.345,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ - v II. točki izreka v odločitvi o pritožbenih stroških tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 970,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 546,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je bilo z vmesno sodbo pravnomočno razsojeno, da je odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 29. 3. 2013, po podlagi 70 % utemeljen, toženi stranki naložilo, da tožnici plača 32.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2014 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 229/2016 z dne 6. 10. 2016 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena prenizko.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnica pravočasno vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi višjo odškodnino, podrejeno pa zadevo „odstopi nazaj v ponovno postopanje in odločanje.“ **Relevantno dejansko stanje**

5. Tožnica je pri padcu utrpela trojni luksacijski zlom levega gležnja in rano na levi roki. Po dogodku je imela urgentno operacijo in bila hospitalizirana, hodila je z berglami, noge ni smela obremenjevati, opravila je fizioterapijo (20x). Zaradi bolečin so ji predčasno odstranili OSM material in opravili artroskopijo gležnja. Potrebna je bila ponovna fizioterapija (10x). Skupno je trpela 7 dni hudih bolečin, srednje hude dva tedna, lahke tri mesece, ki se ji bodo še pojavljale pri hoji, stoji, obremenitvah, spremembah vremena in forsiranem razgibavanju.

6. Splošne življenjske aktivnosti pri tožnici so trajno zmanjšane. Okvare so take narave, da ji ne dopuščajo daljše hoje, stoje, tekanja, skakanja in počepanja. Zato ni sposobna opravljati stoječega dela, dela, povezanega s hojo, dela na višini in dela, kjer je potrebna hoja po stopnicah. Po poklicu je prodajalka in kmetijski tehnik, vendar dela prodajalke ni več sposobna opravljati. Omejena je tudi pri izrabi prostega časa, saj ne zmore hoje po neravnem terenu, težave pa ima že pri krajši hoji in stoji. Zato je omejena tudi pri delu v okviru gospodinjstva in na vrtu.

7. Levi gleženj je deformiran, v celoti zadebeljen, njegov obseg je za 3 centimetre večji od desnega. Vidne so številne manjše ciste v kostni strukturi, kar se kaže v omejeni gibljivosti težje stopnje, ko je motena biomehanika hoje in je hoja šepajoča. Zaradi trajnih funkcionalnih okvar je prisoten kronični bolečinski sindrom.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Tožnica je za vso nepremoženjsko škodo (neupoštevajoč njen 30 % prispevek) zahtevala 93.000,00 EUR (91 povprečnih neto plač), od tega 55.000,00 EUR (53,8 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 47.000,00 EUR (46 plač), od tega 20.000,00 EUR (19,6 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, glede na njen prispevek, pa ji je s sodbo prisodilo 32.900,00 EUR.

9. Sodišče druge stopnje je prisojen denarni znesek potrdilo kot pravično denarno odškodnino za tožničino nepremoženjsko škodo.

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Tožnica pojasnjuje, da se je poškodovala pri delu v prodajalni, ko je izza pulta odšla po artikel, za katerega jo je prosila stranka, pri tem pa zaradi razbite in polite steklenice padla in si poškodovala levi gleženj. Zaradi posledic poškodbe ima deformiran in zadebeljen gleženj, vidne so posttravmatske spremembe na sklepni površini in brazgotine, zlom zadnjega maleola je zaraščen z dislokacijo, notranji gleženj pa ni preraščen. Gibljivost gležnja je zelo omejena, zaradi tega šepa in težje hodi in prisoten je kronični bolečinski sindrom. Bolečine se pojavljajo ob obremenitvi gležnja, razgibavanju in ob spremembi vremena. Zaradi poškodbe ni zmožna skakati, teči, počepniti, ni sposobna daljše hoje ali stoje, zaradi česar je njena zmožnost pridobitve zaposlitve izjemno otežena, saj določenih del ne more opravljati in ne bo mogla opravljati svojega poklica prodajalke. Zaradi posledic poškodbe je postala invalid III. kategorije, omejena pa je tudi pri opravljanju gospodinjskih del in hoji po neravnem terenu, zaradi upravljanja s sklopko pa ima težave pri vožnji avtomobila. Svetovana ji je bila zatrditev sklepa. Ni sposobna opravljati poklicev, za katere se je izučila in je brezposelna. Že predlogu za dopustitev revizije je predložila odločbe Vrhovnega sodišča II DoR 86/2015, II Ips 102/2012, II Ips 328/2014 in II Ips 891/2009. Trdi, da je bila v teh primerljivih zadevah oškodovancem prisojena bistveno višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pa tožnici. Glede na starost, težo poškodb in posledice, ki jih ima, ji pripada višja odškodnina. Ob škodnem dogodku je bila stara 42 let, zaradi škodnega dogodka je izgubila službo, ne more več opravljati svojega poklica, je invalid III. kategorije, šepa, ne more se ukvarjati z rekreativnimi dejavnostmi, ima težave pri vsakodnevnih opravilih v gospodinjstvu, pri vožnji z avtomobilom in pri hoji. Kljub zaključnemu zdravljenju bo morala prestati še naslednji poseg (zatrditev sklepa), saj so bolečine prehude, da bi bilo mogoče ohraniti trenutno stanje.

11. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Odločitev o reviziji**

12. Revizija je delno utemeljena.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam tožnice v reviziji o napačni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. V okviru prvega načela je treba upoštevati vse okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje, v okviru drugega pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen Obligacijskega zakonika). Slednje načelo se odraža tudi v primerjavi tožničine nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami in njeni umestitvi v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih.

14. Glede na s strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljen obseg nepremoženjske škode (ki je v grobem povzet v točkah 5. - 7. te obrazložitve) Vrhovno sodišče sodi, da sodišči druge in prve stopnje nista v zadostni meri upoštevali individualnih okoliščin tožničinega primera niti nista primera ustrezno umestili v širši družbeni okvir oškodovancem priznanih odškodnin. Posledice škodnega dogodka se pri tožnici odražajo v trajnih prikrajšanjih na vseh področij njenega življenja, tako poklicnem kot zasebnem, saj ne more več opravljati svojega poklica, ne more več brez težav opravljati vsakodnevnih opravil in tudi ne kvalitetno izrabljati prostega časa. Na mestu je tako primerjava z zadevami, ki jih navaja v reviziji. Od zadev, v katerih je Vrhovno sodišče materialnopravno preizkusilo višino odmerjene preživnine za nepremoženjsko škodo,2 je po obsegu posledic poškodbe pri oškodovancu oziroma prikrajšanj, ki jih zaradi poškodbe trpi, najustreznejša primerjava z zadevo II Ips 328/204. V tej zadevi je bilo oškodovancu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojenih preko 36 povprečnih mesečnih plač, pri čemer je šlo za oškodovanca, mlajšega od tožnice, utrpel pa je nekoliko hujšo poškodbo in ima tudi hujše posledice (zmanjšana gibljivost skočnega sklepa hujše stopnje). V drugih primerih, ki jih tožnica ponuja za primerjavo, so oškodovanci utrpeli še hujše posledice, zaradi česar jim je bila prisojena tudi še višja odškodnina. V sodni praksi je sicer mogoče najti tudi primer3, ko je bila oškodovancu za približno enak obseg škode prisojena enaka odškodnina kot tožnici, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revizijo vložila tožena stranka; revizija je bila zavrnjena, zato v tej zadevi oškodovancu priznana odškodnina ne odraža nujno (po višini navzgor omejene) pravične denarne odškodnine. Upoštevajoč torej konkretne okoliščine in lastnosti oškodovanke na eni strani ter sodno prakso v podobnih primerih na drugi strani Vrhovno sodišče sodi, da je primerna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 30.000,00 EUR (29,4 povprečnih mesečnih neto plač), skupna odškodnina tožnici za vso v škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko škodo pa tako znaša 57.000,00 EUR (55,8 plač).

15. V tem delu je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in ob upoštevanju tožničinega 30 % prispevka k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožnice delno ugodilo in s sodbo sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za 7.000,00 EUR. V preostalem delu pa revizija tožnice ni utemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

16. Glede na spremembo sodbe druge stopnje je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje je spremenilo le upoštevajoč drugačen uspeh pravdnih strank v postopku (tožnica je namreč po spremenjeni odločitvi v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela z 61,29 % tožbenega zahtevka). V pritožbenem postopku je tožnica uspela 21,74 % glede na izpodbijani del odločitve, v revizijskem postopku pa z 28,57 %. Zato mora tožena stranka tožnici povrniti uspehu sorazmeren del stroškov pritožbe (21,74 % od 1.076,03 EUR) in v celoti stroške odgovora na pritožbo (736,38 EUR) ter uspehu sorazmeren del stroškov revizije (28,57 % od 1912,80 EUR). Stroške pritožbenega in revizijskega postopka sestavljajo nagrada po Zakonu o odvetniški tarifi, odmerjena od vrednosti s pritožbo oziroma revizijo izpodbijanega dela sodbe, DDV, materialni stroški in za revizijo plačana sodna taksa.

1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 V zadevi II Dor 86/2015 je tako le ocenilo, da tožena stranka ni izkazala odstopa od sodne prakse, zaradi česar revizije ni dopustilo in višine odškodnine za nepremoženjsko tudi ni meritorno presojalo. 3 II Ips 646/2009