Jedro

Če je sodišče dvomilo v resničnost predložene pisne izjave priče, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinsko redarstvo Skupne občinske uprave občin v Spodnjem Podravju je storilca J. K. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče na Ptuju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo izpodbijani plačilni nalog in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče storilčevo izjavo o alibiju ocenilo kot neverodostojno. Prekršek je bil storjen 10. 10. 2012 ob 11.52 uri na Ptuju, po storilčevih navedbah in glede na izjavo direktorja družbe F. d.o.o. pa je bil storilec tega dne med 8. in 14. uro v Ljubljani. Storilec je torej določno navedel, da prekrška ni storil ter da je bil v kritičnem času na povsem drugem kraju, za kar je predložil tudi podpisano izjavo osebe, ki je zatrjevala enako. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke je storilec sodišču predložil pravno relevanten dokaz in z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da prekrška ni storil. S tem je storilec zadostil aktivnemu ravnanju, ki mu ga nalaga 8. člen ZPrCP. Če je sodišče izjavo direktorja omenjene gospodarske družbe ocenilo kot neverodostojno, bi moralo tako oceno tudi obrazložiti. Izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o tem, zakaj relevanten dokaz ni verodostojen, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Nadalje vrhovna državna tožilka še zatrjuje, da bi moralo sodišče verodostojnost storilčevega alibija kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga preveriti z zaslišanjem D. J. S tem bi odpravilo dvom o verodostojnosti njegove pisne izjave. Sodišče tega ni storilo, zato storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno uveljavljanje pravic in jamstev poštenega postopka ter izvajanje dokazov v njegovo korist, s čimer je sodišče kršilo storilčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

5. V več sodbah (na primer IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 20/2013 z dne 19. 3. 2013, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013) je Vrhovno sodišče obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

6. Po takem stališču storilec prekrška ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je storilec v obravnavani zadevi to tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. Tako v izjavi o prekršku kot v zahtevi za sodno varstvo je storilec navedel, da na dan, ko je prekrškovni organ ugotovil očitani prekršek, ni bil na Ptuju, temveč je bil v Ljubljani na poslovnem sestanku s poslovnim partnerjem v podjetju F. d.o.o., D. J. V Ljubljano se je zaradi cenejšega prevoza pripeljal z osebnim vozilom z registrsko oznako MB ... Terensko vozilo z registrsko oznako MB ..., ki ga v družini uporabljajo tudi v osebne namene, je pustil doma, kjer je vozilo bilo tudi ob njegovem povratku iz Ljubljane. Navedel je še, da mu ni znano, kdo od domačih je 10. 10. 2012 uporabljal to vozilo, o tem se tudi ne želi izjaviti. Kot samostojni podjetnik posameznik storilec nima zaposlenih drugih oseb. Obema vlogama je storilec priložil izjavo D. J., direktorja družbe F. d.o.o., iz katere je razvidno, da je bil 10. 10. 2012 med 8. in 14. uro v Ljubljani na sedežu te družbe poslovni sestanek na temo distribucije Brita filtrov ter organizacije servisne mreže industrijskih strojev nemškega proizvajalca. Na sestanku je bil med drugimi ves čas prisoten tudi J. K. 7. Okrajno sodišče na Ptuju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je storilec lastnik vozila z registrsko oznako MB ..., kateremu je prekrškovni organ z radarskim merilnikom hitrosti 10. 10. 2012 ob 11.52 uri na Ptuju izmeril hitrost vožnje 58 km/h v območju, kjer je hitrost vožnje vozil s prometnim znakom omejena na 40 km/h. Storilec je zanikal storitev očitanega prekrška, saj naj bi bil v kritičnem času v Ljubljani, priložil je tudi izjavo podjetja iz Ljubljane, ki naj bi izkazovala, da prekrška ni storil, vendar sodišče tako izjavo ocenjuje kot neverodostojno. V nadaljevanju sodišče citira besedilo določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP ter zaključuje, da je storilec predložil zgolj izjavo podjetja iz Ljubljane, ni pa predložil drugih dokazil, s katerimi bi izkazal utemeljen dvom glede dejstva, da je v kritičnem času na Ptuju uporabljal svoje osebno vozilo. Sodišče je ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno, storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo pa je ocenilo kot neverodostojne, neprepričljive in neutemeljene.

8. V zgoraj citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Storilec je izjavi o prekršku in zahtevi za sodno varstvo priložil dokaz (izjavo oziroma potrdilo direktorja družbe F. d.o.o., D. J.), ki potrjuje njegove navedbe, da je bil v času, ko je bil storjen obravnavani prekršek, v poslovnih prostorih družbe F. d.o.o., na naslovu ..., Ljubljana. Sodišče, ki je očitno podvomilo, da je bil storilec na omenjenem naslovu prisoten ves čas in da izjave ni podal direktor omenjene družbe, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ti pravno odločilni dejstvi samo raziskati. Če je dvomilo v resničnost pisne izjave D. J., da je bil J. K. prisoten v prostorih omenjene družbe od 8. do 14. ure istega dne oziroma je ocenilo, da bi bilo mogoče, da bi storilec v tem času zapustil prostore omenjene družbe in storil prekršek, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, kljub odsotnosti storilčevega dokaznega predloga pričo D. J. samo zaslišati. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (alibi) ter o zadevi ponovno odločiti. Če bi se izkazalo, da je bil storilec v kritičnem času v Ljubljani, ne pa na Ptuju, zakonska domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP sploh ne bo več prišla v poštev. V takem primeru bo moral prekrškovni organ storilcu dokazati, da je vozil vozilo, ki je na fotografiji prekrškovnega organa, oziroma bo moralo sodišče v skladu z načelom materialne resnice pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zato ni presojalo še uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Seveda pa bo moralo sodišče v novi odločbi ugotoviti in obrazložiti vsa odločilna dejstva ter se opredeliti do storilčevih pravno relevantnih navedb v zahtevi za sodno varstvo.