Jedro

Določila 22. člena ZT ni mogoče razlagati tako, da morajo biti pred izdajo začasne odločbe nepravilnosti ugotavljanje s posebnim sklepom inšpekcijskega organa, pač pa morajo biti nepravilnosti navedene v izreku začasne odločbe tako, da trgovec natančno ve, katere nepravilnosti mora opraviti, če hoče doseči odpravo učinka izdane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije št. 032-00-0243/96-02/12 z dne 25. 9. 1997 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije v ponoven postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U 36/98-9 z dne 3. 11. 1999 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije št. 032-00-0243/96-02/12 z dne 25. 9. 1997. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. I Up 6/2000-2 z dne 10. 3. 2004 ugodilo, razveljavilo zgoraj citirano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A, št. 6-333-261/96 z dne 30. 9. 1996, s katero je organ prve stopnje tožeči stranki začasno prepovedal opravljanje trgovinske dejavnosti v obratovalnici na C… 99 v B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je zavrnila ugovor tožeče stranke o vodenju predpisane evidence v centralnem skladišču, ki ob prenosu blaga iz skladišča izda oddajnico, s katero razbremeni svoje zaloge, saj 3. člen Pravilnika o vodenju evidenc o nakupu in prodaji blaga in storitev (Uradni list RS, št. 28/94, 34/93-popravek in 19/94, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da se evidenca vodi za vsak prodajni oddelek posebej. Evidenca se vodi na sedežu trgovca in mora biti na razpolago pristojnemu inšpekcijskemu organu tudi v prodajnem objektu oziroma oddelku. Ne glede na to, da je tožeča stranka dostavila manjkajočo dokumentacijo, je bilo po mnenju tožene stranke dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, saj v času inšpekcijskega pregleda dne 20. 9. 1996 v obratovalnici oziroma trgovini na drobno tržnemu inšpektorju niso bile dostopne poslovne evidence, pa bi mu morale biti, zato je po mnenju tožene stranke pravilno odločil na podlagi 18. in 22. člena Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZT) ter določb Pravilnika.

Tožeča stranka tožbo vlaga iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/00, v nadaljevanju ZUS). V tožbi navaja, da ima sedež in centralno skladišče blaga v C, v B pa ima svojo prodajno enoto in vso predpisano dokumentacijo vodi na sedežu in centralnem skladišču podjetja, v prodajnih enotah pa ostale vse potrebne dokumente, ki se nanašajo na temeljne. Tožeča stranka trgovsko blago prejema v centralnem skladišču, kjer za blago izdelajo oddajnico in nato v poslovni enoti še prejemnico. To pa sta po njenem prepričanju osnovni listini, ki zadostujeta merilom Pravilnika. Način evidentiranja in premikov blaga iz skladišča do prodajnih enot je bil opisan tudi v reviji IKS št 10/96 (stran 63), po katerem je potrebno kot obvezni listini o poslovnem dogodku najprej sestaviti izdajnico iz skladišča in nato prevzemnico v poslovni enoti. Na takšen način je poslovala tudi tožeča stranka, ki je tako vodila evidence v skladu s 10.a členom Pravilnika, ki določa posebne pogoje, pod katerimi TDr obrazcev ni treba voditi. Tožeča stranka je inšpekcijskemu organu to pojasnila in ponudila na vpogled, kar pomeni, da je v obratovalnici v Brežicah imela v času inšpekcijskega ogleda vse potrebne evidence in listine, ki jih je dolžna voditi. Da bi dokazala pravilno vodenje evidenc, predlaga zaslišanje strank, računovodje ter izvedenke računovodske stroke. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je upravne spise poslala, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo tožeči stranki kot trgovcu na drobno pravilno izrečen ukrep začasne prepovedi opravljanja dejavnosti v obratovalnici zaradi razloga nepravilnega vodenja trgovinskih evidenc.

ZT v 18. členu določa, da mora trgovec sproti voditi evidenco o nakupu in prodaji blaga in storitev in zagotoviti njeno dostopnost pristojnemu inšpekcijskemu organu, pristojni minister za trgovino pa predpiše obliko in način vodenja te evidence na obrazcih, in sicer za trgovino na debelo, trgovino na drobno in trgovinske storitve. V primeru, če pristojni tržni inšpekcijski organ pri nadzorstvu ugotovi, da trgovec ne vodi sproti evidence o nakupu in prodaji blaga in storitev ali če jo vodi drugače, kot je predpisano (18. člen), z odločbo začasno prepove trgovcu opravljati trgovinsko dejavnost do odprave nepravilnosti, ugotovljene s sklepom inšpekcijskega organa (3. alinea 1. odstavka 22. člena ZT).

Začasna odločba o prepovedi opravljanja dejavnosti ima za trgovca praviloma hude gospodarske posledice, zato mora tržni inšpektor v odločbi jasno in nedvoumno ugotoviti, katere so nepravilnosti v poslovanju trgovca. Po presoji sodišča citiranega določila 22. člena ZT ni mogoče razlagati tako, da morajo biti pred izdajo začasne odločbe nepravilnosti ugotovljene s posebnim sklepom inšpekcijskega organa, pač pa morajo biti nepravilnosti navedene v izreku začasne odločbe tako, da trgovec natančno ve, katere nepravilnosti mora odpraviti, če hoče doseči odpravo učinka izdane odločbe in v posledici ponovno poslovanje trgovine. Izrek odločbe je namreč tisti, ki se izvršuje, zato mora biti popoln in določen ter v skladu z materialnimi predpisi. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi izrek prvostopne odločbe nepopoln in v nasprotju z 22. členom ZT, saj je tržni inšpektor v prvi točki izreka zgolj začasno prepovedal opravljanje trgovinske dejavnosti, pri čemer v izreku ni navedel, katere nepravilnosti mora tožeča stranka odpraviti, zato tožeča stranka niti ni mogla vedeti, kaj mora storiti, da bo njena obratovalnica lahko ponovno poslovala. Takšna bistvena kršitev določb upravnega postopka je razlog za odpravo prvostopne odločbe, ki je tožena stranka ni ugotovila, zato je tudi sama kršila pravila postopka in je treba že zaradi tega odpraviti izpodbijano odločbo.

Glede same vsebine (ne)pravilnega vodenja trgovinskih evidenc pa sodišče ugotavlja, da je za tožečo stranko sporno, katere evidence bi morala voditi, saj ves čas postopka in tudi v tožbi zatrjuje, da je evidence vodila v skladu s 10.a členom Pravilnika. Ta določa, da trgovec, ki v prodajnem objektu ali oddelku tega objekta vodi zaloge blaga po vrstah, količinah in vrednostih, ne vodi obrazca TDr, če izpolnjuje določene pogoje, med drugim tudi pogoj, da za vsako nabavljeno blago sestavi prevzemni dokument po 6. členu tega pravilnika. V tem členu, ki je bil z novelo Pravilnika (Uradni list RS, št. 19/94) spremenjen in ga je organ prve stopnje nepravilno povzel v svoji odločbi, saj je citiral osnovno besedilo Pravilnika, ki tedaj ni več veljalo, je določeno, da se ne glede na določbo 5. členu Pravilnika, po katerem mora trgovec na drobno voditi TDr obrazec, za evidenco šteje tudi prevzemi dokument. Prevzemni dokument je torej knjigovodska listina, ki nadomesti TDr obrazec, pod pogojem, da jo trgovec sestavi za prevzeto blago pred njegovo prodajo na način, ki je določen s Pravilnikom (2. odstavek 6. člena Pravilnika) in mora v trgovini na drobno vsebovati obvezne podatke, navedene v 1. točki 3. odstavka 6. člena Pravilnika. Tožeča stranka je v pritožbi izrecno ugovarjala, da ne vodi TDr obrazcev, ker jih po njenem mnenju ni dolžna voditi, saj pred prodajo blaga v obratovalnici na osnovi podatkov iz oddajnice centralnega skladišča sestavi prevzemni list z vsemi podatki, ki jih zahteva 10.a člen Pravilnika, vse oddajnice in prevzemnice pa naj bi bile inšpektorju tudi predložene. Tožena stranka navedenega ugovora, ki je po presoji sodišča glede na zgoraj citirano pravno ureditev odločilnega pomena za izrek spornega začasnega ukrepa, ni presodila, zato je kršila določbo 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86), ki je bil v uporabi v času njenega odločanja, ki določa, da mora pritožbeni organ presoditi vse pritožbene navedbe. V tej zvezi je sicer pravilna ugotovitev v izpodbijani odločbi, da se v skladu s 3. členom Pravilnika evidenca vodi za vsak prodajni objekt posebej in da se evidenca vodi na sedežu trgovca, mora pa biti na razpolago pristojnemu inšpekcijskemu organu tudi v prodajnem objektu oziroma oddelku, torej tudi v obratovalnici tožeče stranke, vendar pa je treba nedvomno ugotoviti, katere vrste evidence mora trgovec na drobno voditi in v kakšni obliki, saj je evidence mogoče voditi ročno, strojno ali računalniško (7. člen Pravilnika).

Bistvenih kršitev določb upravnega postopka, ki sta jih v obravnavanem primeru storila tako organ prve kot tudi druge stopnje, sodišče ne more sanirati drugače kot z odpravo izpodbijanega akta, zato kljub zahtevi tožeče stranke ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov, saj opravljena glavna obravnava ne bi pripeljala do drugačne odločitve v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče, in nov akt izdati v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, ki teče od pravnomočnosti te sodbe.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.