Jedro

Okoliščina, da je toženec odvetnik s pisarno na sedežu stvarno in krajevno pristojnega sodišča, sama po sebi ne predstavlja takega razloga za prenos pristojnosti na drugo sodišče.

Izrek

Predlogu se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je proti toženi stranki vložila tožbo zaradi ugotovitve skupnega premoženja, ugotovitve deleža na skupnem premoženju in izstavitve zemljiškoknjižne listine, pri čemer je tožbo naslovila na Okrožno sodišče v Novem mestu kot stvarno in krajevno pristojno sodišče. Dne 3.3.2003 pa je tožeča stranka podala predlog, naj Vrhovno sodišče RS v skladu z določbo 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določi za sojenje drugo stvarno in krajevno pristojno sodišče. Predlog utemeljuje z dejstvom, da bi odločanje v tem sporu pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu lahko postavilo v neugoden položaj sodnike in samo tožnico, ki ve, da toženec, ki je odvetnik s sedežem pisarne v Metliki, pozna mnoge sodnike, ki delujejo na stvarno in krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Novem mestu. Predlogu se je pridružilo tudi sodišče z utemeljitvijo, da je toženec kot kolega zelo priljubljen, poznajo ga vsi sodniki, odločanje o njegovih družinskih zadevah pa bi bilo zato neprijetno.

Predlog ni utemeljen.

Po 67. členu ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Takšni razlogi kot jih navaja tožeča stranka in povzema sodišče, bi kot podlaga za delegacijo pristojnosti mogli biti utemeljeni v primeru, če bi predmet spora bil povezan z morebitnimi družinskimi in intimnimi zadevami pravdnih strank. Vendar pa narava spora ni takšna, da bi posegala na omenjeno ožje področje. V tej smeri predlog niti ne postavlja določnih trditev. Pogosti službeni stiki med sodniki stvarno in krajevno pristojnega sodišča ter tožencem kot odvetnikom sami po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za določitev drugega stvarno in krajevno pristojnega sodišča. Ob upoštevanju sodnikove dolžnosti, da opravlja sodniško funkcijo po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih - ZS, Ur. l. RS, št. 19/94, 45/95, 38/99 in 28/2000) in da se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi; ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 8/96, 24/98, 48/2001 in 67/2002), okoliščina, da je pravdna stranka odvetnik iz istega kraja, ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Zato vrhovno sodišče ugotavlja, da ni tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 67. členu ZPP. Predlogu torej ni bilo mogoče ugoditi.