Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Odmera preživnine za sedemletnega otroka: plača matere 60.000,00 SIT; dohodki toženca (očeta): 80.000,00 SIT; potrebe otroka: 40.000,00 SIT - preživnina: 20.000,00 SIT. 2. Povrnitev potrebnih izdatkov, ki jih je imela mati zaradi preživljanja otroka...(133. člen ZZZDR) 3. Izjave matere, da toženec ni otrokov oče, ni mogoče razumeti v smeri odpovedi zahtevku po 133. členu ZZZDR.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1./ ugotovilo, da je toženec oče prvega tožnika; 2./ mu naložilo, da je zanj dolžan od 1.2.1999 dalje plačevati preživnino v višini 20.000,00 SIT mesečno na tekoči račun otrokove matere in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti neplačanih preživninskih obrokov dalje do plačila; po uskladitvi preživnine pa v valoriziranih zneskih. 3./ Sodišče je tožencu tudi naložilo, da je dolžan drugotožnici v 15 dneh povrniti stroške, ki jih je imela do sedaj za preživljanje otroka v skupnem znesku 900.000,00 SIT. 4./ Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo; 5./ odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper 2. točko (glede preživnine, kolikor presega znesek 15.000,00 SIT) in 3. točko sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje toženec, ki v pritožbi navaja, da zasluži približno 60.000,00 SIT mesečno ter približno 20.000,00 SIT na mesec honorarno, zato ne zmore plačevati preživnine v višini 20.000,00 SIT, ne da bi bila ogrožena njegova eksistenca. Sprejemljiva bi bila preživnina v višini 15.000,00 SIT mesečno. Pritožniku je nerazumljivo, da mora tožnici, ki je zavestno zakrivila obravnavano situacijo sedaj še plačati 900.000,00 SIT iz naslova verzije. Res je, da je morala tožnica doslej sama kriti vse stroške za preživljanje otroka, a je to tudi sama hotela, saj je z izjavo, da toženec ni otrokov oče, privolila v to, da bo otroka sama vzdrževala in ji je škoda nastala po njeni krivdi. Za svoj verzijski zahtevek tožnica tudi ni predložila nobenega računa. Obče znano je, da se ženske, ki same preživljajo otroke izredno znajdejo in si med seboj pomagajo ter si posojajo stvari, kar predstavlja finančni prihranek. Nelogično je, da bi toženec prispeval k odplačevanju kredita za stanovanje, ki je izključna last tožnice. Pritožnik še meni, da stroški vse do otrokovega vstopa v šolo gotovo niso bili tako visoki, da bi bil znesek v višini 15.000,00 SIT mesečno (za nazaj), utemeljen. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da preživnino ter povračilo stroškov za preživljanje za nazaj ustrezno zniža. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba vročena tožnikoma, ki sta v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z določbo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določi sodišče višino prispevka za preživljanje otroka v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.
Otrokove potrebe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je v primerni višini upoštevalo tako stroške za obleko, hrano (doma in v šoli) in šolske potrebščine, kot tudi za izlete in interesne dejavnosti mladoletnega sina pravdnih strank ter za stanovanje (stroški in posojilo). Mesečne potrebe sedemletnega otroka (prvi razred osnovne šole) je povsem realno ocenilo na 40.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri potrebah mladoletnega tožnika upoštevalu tudi sorazmerni del posojila, ki ga tožnica plačuje za stanovanje. Splošno znano je namreč, da so mesečne najemnine za stanovanja vsaj tako visoke, kot je znesek spornega posojila; stanovanjsko vprašanje preživninskega upravičenca pa je na tak način trajneje in kvalitetneje rešeno.
Tudi v razporeditev bremena preživljanja med oba roditelja pritožbeno sodišče nima pomislekov. Toženec mesečno zasluži približno 80.000,00 SIT, kar mu nedvomno omogoča plačevanje preživnine v znesku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje - 20.000,00 SIT (toženec v pritožbi že sam navaja, da bi zmogel plačevati preživnino v višini 15.000,00 SIT). Toženec za tožnika (vsaj doslej) ni skrbel oz. z njim preživljal časa; prav tako nima drugih otrok, za katere bi moral skrbeti, zato mu ostaja dovolj časa za pridobitno dejavnost. Pritožbeno sodišče še poudarja, da ima tožnikova obveznost do mladoletnega sina prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi, pa tudi prednost pred lastnim preživljanjem, v kolikor je presežen eksistenčni minimum.
Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje vsebovana v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, torej glede verzijskega zahtevka. Toženec je v skladu z določbo 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in 133. člena ZZZDR dolžan tožnici povrniti sorazmerni del izdatkov, ki jih je imela s preživljanjem mladoletnega tožnika v času od leta 1992 do 1.2.1999 (ko je tožencu naloženo plačevanje preživnine). Tožničine izjave, da mladoletni tožnik ni toženčev otrok, nikakor ni mogoče razumeti v smeri odpovedi zahtevku po 133. členu ZZZDR, kot zmotno meni pritožnik.
Znesek 900.000,00 SIT, kolikor po ugotovitvi sodišča prve stopnje odpade na toženca, je za takšno obdobje (približno šest let) povsem primeren in realen. Celotni izdatki v višini 1.682.000,00 SIT (upoštevaje cene na dan sojenja) pa so bili za preživljanje mladoletnega tožnika nedvomno potrebni. Res je, kot poudarja pritožnik, da je bil otrok v tem obdobju še predšolski, vendar pa je imela tožnica prav zato z njim še več skrbi, saj majhni otroci potrebujejo veliko nege. Zato je sodišče prve stopnje tožencu pravilno naložilo povrnitev več kot polovice potrebnih stroškov mladoletnega tožnika, ki jih je v kritičnem obdobju v celoti krila tožnica sama.
Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato uveljavljani pritožbeni razlog ni podan; na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo določbe ZZZDR in ZOR. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.