Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, zavzeto v sodni praksi, da je v primeru, če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, ali če je izkazano, da je zapustnik dediču izročil določen denarni znesek, obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejetega darila. Zato je pravilno tudi stališče, da je zapustnik v pravno veljavni oporoki zapisal resnične stvari, katerih neresničnost je dopustno dokazovati v okviru možnosti, ki jih ima tožnik v realnem življenju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana delna sodba v I. točki izreka razveljavi, - v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnik od zapustnika A. A. ni prejel darila v obliki hrane za konje v vrednosti nad 2.073,72 EUR letno za 18 let, in - v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnik od zapustnika A. A. ni prejel darila v obliki najemnine za prostor za gojenje konj.

V navedenem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka na ugotovitev, da tožnik od zapustnika A. A. ni prejel daril - denarnega zneska 45.000 DEM in sredstev iz prodaje hrastovine v izmeri 20 m3) se pritožba zavrne in se v tem delu izpodbijana delna sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek: »Ugotovi se, da tožnik od zapustnika ni prejel darila v obliki hrane za konje v vrednosti nad 2.073,72 EUR letno za 18 let, v obliki najemnine za gojenje konj, sredstva iz prodaje hrastovine v izmeri 20 m3 in denarni znesek v višini 45.000 DEM, kar je zapustnik A. A., rojen ..., umrl ..., navedel v oporoki, ki jo je sestavil pri notarju B. B. z notarskim zapisom opr. št. IO 16/14 dne 18. 12. 2014 in navedeno ne predstavlja darila tožeči stranki C. C., rojenem ...« V II. točki izreka pa je odločilo, da se odločanje o zahtevku, ali ima dedič pravico do dedovanja, ker ni dedno odpravljen iz točke 1, odločanje o točki 1a in 1b ter točki 2 ter odločitev o pravdnih stroških pridrži do pravnomočnosti te sodne odločbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Najprej opozarja na nejasnost izreka sodbe v delu, ki se nanaša na hrano za konje. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je obseg darila iz tega naslova na letni ravni znašal povprečno 2.073,72 EUR in ne več. Tožnik zato sklepa, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da tožnik ni prejel darila v obliki hrane za konje v vrednosti nad 2.073,72 EUR letno za 18 let. Ker je sodišče v izreku zapisalo, da se zavrne tožbeni zahtevek, »ugotovi se, da tožnik od zapustnika A. A. ni prejel darila v obliki hrane za konje v vrednosti nad 2.073,72 EUR letno za 18 let«, pa je odločitev dejansko nerazumljiva in po prepričanju tožnika napačna. Napotuje namreč na zaključek, da je tožnik od zapustnika prejel darilo v vrednosti nad 2.073,72 EUR za 18 let. V tem delu je zato odločitev v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere pa izhaja, da je tožnik prejel od zapustnika v obliki hrane za konje darilo v povprečni vrednosti 2.073,72 EUR letno za 18 let gojenja konj. V zvezi s tem tožnik še opozarja, da je konje imel na kmetiji od leta 1993 do 2009, kar je skupno 17 in ne 18 let, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

4. V nadaljevanju pritožbe tožnik oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z darilom, ki naj bi ga od zapustnika prejel v obliki hrane za konje, in opozarja da so priče izpovedovale, da je izven posestva zapustnika (na barju) pridelal zadosti sena za konje, le zanemarljivi del je pripeljal s posesti A. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe popolnoma izognilo izpovedbam prič D. D., E. E., F. F. in G. G., iz izpovedb katerih naj bi izhajalo ravno to, da je seno za konje pridobival tožnik drugje in ne od zapustnika.

5. Glede darila, ki naj bi ga tožnik od zapustnika prejel v obliki najemnine za prostor za konje, tožnik navaja, da ni z ničemer izkazano, da bi bilo premoženje zapustnika zaradi tega kaj zmanjšano. Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS je v času od leta 1996 do 2012 namreč plačevala zakupnino I. I. in ne zapustnik.

6. V delu, ki se nanaša na darilo, ki naj bi bilo v tem, da je tožnik od zapustnika vzel približno 45.000 DEM, tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Priznava, da je vzel zapustniku 25.000 DEM, vendar je šlo za njegov delež izkupička pridelave ajde. Z zapustnikom sta skupaj pridelovala ajdo in bila dogovorjena, da bosta izkupiček od tega delila, vendar se je zapustnik po prodaji ajde očitno premislil in tožniku denarja ni želel izplačati. Tožnik dopušča, da je mogoče oče pomešal zneske, saj se je zamenjala valuta (DEM – EUR). Posla z ajdo si tožnik gotovo ni izmislil, saj so o tem izpovedovale tudi priče. Tudi če je oče govoril naokrog o tem, da mu je tožnik vzel večji znesek denarja, to še ne dokazuje, da je šlo za 45.000 DEM. Poleg tega tožnikova mama, I. I. , niti ni vedela povedati, koliko denarja naj bi imel pokojni oz. kakšen znesek mu je tožnik vzel. 7. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O DARILU V OBLIKI HRANE ZA KONJE:

9. V tem delu je pritožba utemeljena. Izrek izpodbijane sodbe je glede tega vprašanja res v nasprotju z obrazložitvijo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Zaključek dokaznega postopka je namreč bil, da je izkazan obseg darila v obliki hrane za konje v povprečni vrednosti 2.073,72 EUR letno, kar bi pomenilo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnik ni prejel darila, do tega zneska ni utemeljen, nad tem zneskom pa je utemeljen. Pa vendarle iz izreka to ni razvidno in je ta toliko nejasen, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker te procesne pomanjkljivosti pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, je sodbo v tem delu treba razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V ponovnem odločanju bo v delu, ki se nanaša na darilo, prejeto v obliki hrane za konje, sodišče prve stopnje moralo sprejeti odločitev, ki bo izhajala iz zaključka dokaznega postopka in ne bo v nasprotju z obrazložitvijo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je res tudi to, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do izpovedb prič: D. D., E. E., F. F. in G. G., ki so vse izpovedovale o tem, da naj bi tožnik krmo za konje prideloval sam in jo v pretežni meri pridobival izven zapustnikove posesti. Pri ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njihovih izpovedb, hkrati pa upoštevati še v pritožbi podano trditev, da je od leta 1993 do 2009 le 17 in ne 18 let (kar drži).

O DARILU V OBLIKI NAJEMNINE ZA PROSTOR ZA KONJE

10. V tem delu pritožba opozarja na dopis Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z dne 23. 8. 2018 (priloga B 8), iz katerega je razvidno, da je za zemljišče, na katerem naj bi tožnik imel konje, zakupnino skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS v letih 1996 do 2012 plačevala I. I. in ne zapustnik.2 Tožnik tu oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja se glede na dokazilo v prilogi B 8 postavlja tudi pritožbenemu sodišču, ki bi navedeno pomanjkljivost lahko odpravilo sámo z razpisom glavne obravnave, na kateri bi izvedlo ta dokaz. Pa vendarle to ne bi bilo smotrno, saj je bila zaradi druge (procesne) kršitve sodba delno razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zato je tudi v obsegu, ki se nanaša na darilo, ki naj bi ga tožnik od zapustnika prejel v obliki najemnine za prostor za konje, pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in bo o dejanskem stanju ponovno odločalo sodišče prve stopnje, pri čemer naj upošteva tudi dokazilo v prilogi B 8. Sodišče prve stopnje naj se v zvezi s tem vprašanjem opredeli tudi do izpovedb priče G. G., ki je trdil, da imel tožnik v letu 1995 ali 1996 tri ali štiri konje v hlevu G. O DARILU V OBLIKI DENARNEGA ZNESKA 45.000 DEM

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, zavzeto v sodni praksi, da je v primeru, če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, ali če je izkazano, da je zapustnik dediču izročil določen denarni znesek, obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejetega darila.3 Zato je pravilno tudi stališče, da je zapustnik v pravno veljavni oporoki zapisal resnične stvari, katerih neresničnost je dopustno dokazovati v okviru možnosti, ki jih ima tožnik v realnem življenju.

12. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da ne bi sprejelo v tem delu prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. O tem, da je tožnik zapustniku vzel nek denar, je vedelo in izpovedovalo več prič, tudi vsi toženci so se tega spomnil; končno je to priznal tudi sam – le o nižjem znesku je govoril (25.000 DEM). Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi glede pridelave ajde, da dobiček ne bi mogel biti tako velik, da bi znašal tožnikov delež na njem 25.000 DEM. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi ta dokaz lahko izvedlo le, če bi tožnik podal navedbo o času, ko se je pridelovala ajda, in natančno določil nepremičnino (njeno velikost), na kateri je bila ajda posejana. Ker tožnik takih navedb ni podal, je sodišče prve stopnje dokazni predlog pravilno zavrnilo. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede darila, ki naj bi ga tožnik dobil v znesku 45.000 DEM, se tako izkažejo za povsem logične in prepričljive, zato se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v tem delu sklicuje nanje.4 Povsem logična je tudi izpovedba prve toženke, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ki je pojasnila, da je zapustnik denar imel, da tožnika ni hotel preganjati s policijo in da mu je odtujitev denarja odpustil. Vse te ugotovitve vodijo do zaključka, da tožnik ni uspel dokazati, da si ni prilastil zapustnikovega denarja v višini, kot je zapustnik zapisal v oporoki. Ker v tem delu tudi ni nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba v tem obsegu neutemeljena.

O DARILU V OBLIKI SREDSTEV IZ PRODAJE HRASTOVINE

13. V tem delu tožnik ni podal pritožbenih navedb, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP in pri tem ni naletelo na kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na prejem darila v obliki sredstev iz prodaje hrastovine.

SKLEPNO

14. Pritožbi je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo glede vprašanja, ali je tožnik od zapustnika A. A. prejel darilo v obliki hrane za konje in v obliki najemnine za prostor za konje, razveljavilo. Napotki o tem, kaj mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku storiti, so zapisani v 9. in 10. točki te obrazložitve. V preostalem delu (glede prejema darila 45.000 DEM in darila v obliki sredstev iz prodaje hrastovine) pritožba ni utemeljena, prav tako niso v tem delu podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar se v tem obsegu izpodbijana delna sodba potrdi.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi, vsebovan v I. točki izreka, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Pri tem je pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik konje po letu 2009 preselil na Kras, kar pomeni še v času, ko je zemljišča imela v zakupu I. I. 3 VSL sklep II Cp 2173/2013 in VSL sklep II Cp 2285/2014. 4 41. do 48. točka obrazložitve.