Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.

Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.

Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba (točka I izreka odločbe) in izpodbijani del sklepa (točka III izreka odločbe) sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: - da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 10. 2013 nezakonita in se odpravita (točka I/1 izreka odločbe); - da je tožena stranka dolžna tožnici v podpis ponuditi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec VII/2 in jo imenovati v ustrezen naziv (točka I/2 izreka odločbe); - da je tožena stranka dolžna za tožnico v roku 8 dni za obdobje od 1. 2. 2008 do 31. 10. 2010 obračunati bruto razlike med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto razlike v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (točka I/3 izreka odločbe); - da je tožena stranka dolžna za tožnico v roku 8 dni za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 obračunati bruto razlike med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto razlike v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (točka I/4 izreka odločbe); - da je tožena stranka dolžna za tožnico v roku 8 dni za obdobje od 15. 6. 2011 dalje obračunati bruto razlike med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki ga tožnica dejansko opravlja, tj. plačo, ki ustreza 37. plačnemu razredu, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto razlike v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (točka I/5 izreka odločbe); - da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške predpravdnega postopka v znesku 400,50 EUR ter stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka I/6 izreka odločbe).

Tožbo je zavrglo v delu, ki se je nanašal na podredni tožbeni zahtevek (točka II izreka odločbe) in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.067,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka III izreka odločbe).

2. Zoper točki I in III izreka navedene odločbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del odločbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se v primeru, če je javni uslužbenec premeščen na delovno mesto, za katerega je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe, napredovalno obdobje prekine. Po njenem mnenju v določbah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik) in Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) za takšno stališče ni pravne podlage. Zatrjuje, da je od 25. 2. 2005 do 31. 10. 2010 delo opravljala na delovnih mestih, ki so bila uvrščena v isto oz. višjo tarifno skupino, zato bi morala v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in drugega odstavka 5. člena Pravilnika v letu 2008 napredovati za dva plačna razreda. Pojasnjuje, da je bila takrat pri toženi stranki zaposlena že več kot tri leta, za napredovanje pa je izpolnila vse pogoje iz 5. in 8. člena Pravilnika. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je tožena stranka ob premestitvi na delovno mesto finančnik VII/1 neupravičeno ni uvrstila v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta. V zvezi s tem zatrjuje, da je v relevantnem obdobju diplomirala in opravila izpit iz javne uprave za imenovanje v naziv, ob premestitvi pa je imela že več kot 4 leta delovnih izkušenj v finančni službi ter več kot 26 let delovne dobe, zato so bile izpolnjene vse predpostavke iz drugega odstavka 19. člena ZSPJS. Po njenem mnenju delodajalec kljub diskrecijski pravici o tem nima pravice odločati povsem samostojno in mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Pritožba nadalje nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v Sektorju ... ne opravlja del in nalog višjega svetovalca. Po mnenju tožnice izvedeni dokazi potrjujejo njene navedbe, da A.A., B.B. in C.C. opravljajo enako delo kot ona, saj tudi oni ne odločajo v upravnih postopkih. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri odločitvi oprlo le na opis del in nalog višjega svetovalca, ki so pavšalno navedena v Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Opozarja na izpoved priče C.C., da na Ministrstvu za D. sploh ne odločajo v upravnih postopkih, zato uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da njeni sodelavci to delo v določenem obsegu opravljajo. Poudarja, da višji svetovalci na različnih ministrstvih ne opravljajo enakih delovnih nalog, poleg tega pa ne opravljajo vseh nalog, ki so navedene v opisu del in nalog delovnega mesta višji svetovalec, temveč le nekatere izmed njih. Po mnenju tožnice bi zato sodišče prve stopnje v dokaznem postopku moralo ugotavljati, kakšna je vsebina in zahtevnost njenih delovnih nalog ter kakšna so dela in naloge višjih svetovalcev, ki so zaposleni v Sektorju ... Ker tega ni storilo, tožnica uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne opravlja nobene izmed nalog, navedene v opisu del in nalog višjega svetovalca. V zvezi s tem zatrjuje, da je v drugi pripravljalni vlogi natančno pojasnila, katere naloge opravlja v okviru svojega dela, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo. Pritožba nadalje uveljavlja, da Razvid upravnih postopkov, ki ga je izdelalo Ministrstvo E., dokazuje tožničine navedbe, da izdaja strokovnega mnenja k spremembam in dopolnitvam prostorskih sestavin planskih aktov občin in republike spada med najzahtevnejše upravne naloge, torej med naloge, ki spadajo v opis delovnega mesta višji svetovalec. Opozarja, da tožena stranka tudi teh navedb ni prerekala, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da za odločitev ni pomembno, kakšno oznako zahtevnosti imajo posamezne delovne naloge. V zvezi s tem navaja, da najzahtevnejše upravne naloge nikakor niso naloge strokovno-tehničnega delovnega mesta. Pritožba nadalje zatrjuje obstoj nasprotja med navedbo sodišča prve stopnje, da tožnica del in nalog višjega svetovalca ne opravlja zato, ker ne odloča v upravnih postopkih, in navedbo, da to za odločitev niti ni pomembno. Obširno povzema vsebino izpovedi prič F.F., G.G. in H.H. ter sodišču prve stopnje očita, da je njihove izpovedi vzelo iz konteksta, s čimer naj bi kršilo 8. člen ZPP. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je ugotovitve o odločilnih dejstvih oprlo na neverodostojne izpovedi zaslišanih prič. Tožnica v pritožbi nadalje uveljavlja, da elektronski sporočili, ki ju je F.F. poslal toženi stranki, dokazujeta njene navedbe, da v Sektorju ... v resnici opravlja delo višjega svetovalca. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je v Sektorju ... edina uslužbenka, ki to delo opravlja na strokovno-tehničnem delovnem mestu. Navaja, da izpovedi prič F.F. in G.G. dokazujeta njene trditve, da je tožena stranka z A.A., B.B. in C.C. sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta višjih svetovalcev le zato, ker so imeli ti že na prejšnjih delovnih mestih uradniški položaj. Tožnica nasprotuje tudi navedbi sodišča prve stopnje, da v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala nobene osebne okoliščine, na podlagi katere bi bila s strani tožene stranke diskriminirana. V drugi pripravljalni vlogi je namreč navedla, da je v podpis prejela pogodbo o zaposlitvi za slabše vrednoteno delovno mesto le zato, ker je ženska. Tožnica tudi uveljavlja, da izpovedi prič F.F., C.C. in A.A. dokazujejo, da je tožena stranka njenim sodelavcem po prejemu tožbe v tem individualnem delovnem sporu naložila dodatne delovne naloge z izključnim namenom uspeha v postopku. Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Poudarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe ni določno navedlo, katera dela in naloge v Sektorju ... spadajo pod opis del in nalog višjega svetovalca, kot tudi ne, ali javni uslužbenci, zaposleni na tem delovnem mestu, ta dela sploh opravljajo. Po njenem mnenju zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem tudi opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ključna vprašanja, koliko javnih uslužbencev v Sektorju ... opravlja delo na delovnem mestu koordinator VII/1, ali tožnica edina opravlja delo na tem delovnem mestu in kako se tožničine naloge razlikujejo od del in nalog delovnega mesta višji svetovalec. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnice, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana odločba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica to kršitev uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo, da B.B., A.A. in C.C. v okviru svojega dela odločajo v upravnih postopkih, čeprav sodišče prve stopnje tega v razlogih za odločitev ni navedlo. Poleg tega za odločitev v zadevi niti ni pomembno, kakšne delovne naloge pri toženi stranki opravljajo tožničini sodelavci, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeni očitek protispisnosti zato ni utemeljen.

8. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tožnica je za obdobje od 1. 2. 2008 do 31. 10. 2010 vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ker bi po njenem mnenju v letu 2008 morala napredovati za dva plačna razreda. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da se je tožničino napredovalno obdobje 1. 2. 2008, ko je bila razporejena oz. premeščena na drugo delovno mesto, prekinilo. Pri tej presoji se je pravilno oprlo na določbo četrtega (sedaj tretjega) odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS), v skladu s katero lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Ker je bila na delovnem mestu, na katerega je bila tožnica premeščena, zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba), je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da pravno podlago za odločitev predstavlja drugi odstavek 5. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.; v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se v napredovalno obdobje (javnega uslužbenca) všteva čas, ki ga je zaposleni prebil na delovnih mestih enake ali podobne zahtevnosti, pri čemer se za upravne in strokovno tehnične delavce za delovno mesto enake ali podobne zahtevnosti štejejo vsa delovna mesta, ki so uvrščena v isto ali višjo tarifno skupino(1). Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja, da po splošnih razlagalnih pravilih prava določba hierarhično nižjega splošnega pravnega akta (tj. Pravilnika) ne more prevladati nad določbami kasnejšega hierarhično višjega pravnega akta (ZSJPS), ob predpostavki, da oba akta veljata istočasno. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z načelom zakonitosti pravilno odločilo na podlagi določb ZSPJS, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011. Tožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na delovno mesto finančnik VII/1 na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta, vendar je takšno stališče materialnopravno zmotno. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave(2). Takšno stališče je v več podobnih zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče (prim. npr. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 328/2012 z dne 21. 6. 2012), zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

11. Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljenega, saj je ugotovilo, da tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor ... (v nadaljevanju: Sektor), opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca, kot je zatrjevala tožnica.

12. Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku ugotavljalo, katere naloge tožnica opravlja na delovnem mestu koordinator VII/1, zato mu pritožba neutemeljeno očita nasprotno. Za odločitev v zadevi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v Sektorju od 15. 6. 2011 dalje opravlja delo, povezano s pripravo mnenj in smernic za občinske prostorske načrte. Pritožbeno sodišče tej ugotovitvi pritrjuje, saj jo potrjujejo izpovedi tožnice in prič H.H., F.F., C.C., A.A. in B.B. Tožnica v pritožbi sicer zatrjuje, da je v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2014 (list. št. 32 v spisu) podrobno opisala svoj delovni proces in sodišču prve stopnje očita, da se do teh navedb ni opredelilo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v omenjeni pripravljalni vlogi (le) izčrpneje opisovala svoje delovne naloge, povezane s pripravo mnenj in smernic za občinske prostorske načrte. Da bi v Sektorju opravljala tudi kakšne druge naloge, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (to ne izhaja niti iz njene izpovedi), zato je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb v zvezi s tem, neutemeljen.

13. Tudi po presoji pritožbenega sodišča delovnih nalog, ki so povezane s pripravo mnenj in smernic za občinske prostorske načrte, ni mogoče uvrstiti med naloge, ki so navedene v opisu delovnega mesta višji svetovalec (šifra ...) v prilogi I Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba), zato pritožba neutemeljeno vztraja pri nasprotnem stališču. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotavljalo z zaslišanjem tožnice in številnih prič, zato ne drži, da se je pri tej presoji oprlo le na goli opis del in nalog v prilogi I Uredbe, kot zatrjuje pritožba. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da javni uslužbenci B.B., C.C. in A.A., ki so v Sektorju zaposleni na uradniških delovnih mestih, opravljajo enako delo kot ona, saj izpovedi prič F.F., A.A., B.B.in C.C. dokazujejo nasprotno. Poleg tega pa je že sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da za odločitev v zadevi niti ni pomembno, kakšno delo v Sektorju opravljajo tožničini sodelavci. Za presojo utemeljenosti dela tožbenega zahtevka za obdobje od 15. 6. 2011 dalje je namreč bistveno le, ali tožnica v Sektorju opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni dokazala. Vse nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

14. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje ugotovitve o odločilnih dejstvih oprlo na izpovedi neverodostojnih prič, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(3) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Sodišče prve stopnje se je o verodostojnosti zaslišanih prič prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je pojasnilo, zakaj je glede vprašanja, ali tožnica v Sektorju opravlja delo višjega svetovalca, verjelo (skladnim) izpovedim zaslišanih prič in ne tožnici. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

15. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, katera dela in naloge spadajo pod opis delovnega mesta višji svetovalec, odločitev, da tožnica v Sektorju dela tega delovnega mesta ne opravlja, pa je sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, da v okviru svojega dela (povezanega s pripravo mnenj in smernic za občinske prostorske načrte) ne odloča v upravnih postopkih, ne tolmači zakonov in predpisov, ne pripravlja navodil za izvajanje predpisov in ne pripravlja odločb, kar so sicer delovne naloge višjega svetovalca. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana odločba o tem nima razlogov. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je izdaja strokovnega mnenja k spremembam in dopolnitvam prostorskih sestavin planskih aktov občin in republike v Razvidu upravnih postopkov Ministrstva za I. ovrednotena z oznako "P2" (najzahtevnejši upravni postopek), kar naj bi po njenem mnenju dokazovalo, da v Sektorju v resnici opravlja delo višjega svetovalca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno presodilo, da oznaka zahtevnosti nekega opravila na ministrstvu, na katerem tožnica ni zaposlena, za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni pomembna. Odločilno je, da priprava mnenj in smernic za občinske prostorske načrte na Ministrstvu za D. spada pod opis del in nalog delovnega mesta koordinator VII/1 in ne pod opis delovnega mesta višji svetovalec, kot je zatrjevala tožnica.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da elektronsko sporočilo z dne 15. 5. 2012, ki ga je vodja Sektorja F.F. posredoval vodji Službe za kadrovske zadeve pri toženi stranki mag. G.G. (A17), dokazuje, da tožnica v resnici opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da presoja F.F. glede zahtevnosti tožničinega dela ni odločilna. Omenjeni je namreč v izpovedi pojasnil, da je v letu 2012 res menil, da je tožničino delo delo uradniškega delovnega mesta, vendar pa je kadrovska služba, ki je za pravilno razporejanje delavcev na delovna mesta tudi pristojna, ocenila drugače. Iz istega razloga tožničinih navedb glede dejanskega dela ne dokazuje niti njegov predlog za ureditev kadrovske problematike na Sektorju z dne 7. 5. 2012 (A16).

17. Tožnica na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem med drugim očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožena stranka C.C. in A.A. dodatne delovne naloge naložila šele po prejemu tožbe v tem individualnem delovnem sporu. Ker, kot že navedeno, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za (višje) plačilo po dejanskem delu ni pomembno, katero delo pri toženi stranki opravljata tožničini sodelavki, se sodišče prve stopnje do tega ni bilo dolžno opredeliti(4). Ker to za odločitev ni bistvenega pomena, sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi ni bilo dolžno ugotavljati, koliko javnih uslužbencev v Sektorju opravlja delo na delovnem mestu koordinator VII/1, ali je tožnica edina, ki delo opravlja na tem delovnem mestu, katera dela in naloge opravljajo tisti javni uslužbenci, ki so v Sektorju zaposleni na delovnih mestih višjih svetovalcev ter ali ti javni uslužbenci dela in naloge višjega svetovalca tudi v resnici opravljajo. Četudi bi se izkazalo, da je tožnica v Sektorju edina zaposlena na strokovno-tehničnem delovnem mestu in da javni uslužbenci, ki so zaposleni na uradniških delovnih mestih, v resnici opravljajo dela in naloge nižje vrednotenih delovnih mest, zahtevek za izplačilo višje plače po dejanskem delu ne bi bil utemeljen. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožena stranka z A.A., B.B. in C.C. sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta višjih svetovalcev le zato, ker so imeli že pred premestitvijo v Sektor uradniški položaj, vendar tudi to za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno.

18. Glede zatrjevane diskriminacije je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni navajala nobene osebne okoliščine, na podlagi katere naj bi bila s strani tožene stranke neenako obravnavana. V pritožbi sicer zatrjuje, da je v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2014 navedla, da jo je tožena stranka diskriminirala na podlagi spola, vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v zvezi s tem navajala le, da je v podpis prejela pogodbo o zaposlitvi za slabše vrednoteno delovno mesto "iz nerazumljivih razlogov". Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

19. Ker je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, se tožnica neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka izpodbijane odločbe. V skladu z načelom pravdnega uspeha iz 154. člena ZPP je namreč sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

20. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Delovni mesti, na katerih je bila tožnica zaposlena od 25. 2. 2005 do 1. 2. 2008, sta bili uvrščeni v V. tarifni razred, delovno mesto, na katerega je bila 1. 2. 2008 premeščena, pa v VI. tarifni razred.

(2) Skladno s prvim odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) pravice in obveznosti delodajalca v organu državne uprave izvršuje njegov predstojnik.

(3) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(4) Sodišče se v obrazložitvi sodbe (oz. odločbe) ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena.