Jedro

Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke.

Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni, ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.

Izrek

I. Pritožba obsojene S.T. ter pritožba njenega zagovornika in zagovornice se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo v izreku določene pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 22. 1. 2016, s katero je bila obsojeni S.T. zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izrečena enotna kazen 11 let zapora, Okrajnega sodišča v Mariboru III K 61505/2013 z dne 26. 5. 2015, s katero je bila obsojeni zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena kazen 10 mesecev zapora, Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 1382/2012 z dne 21. 6. 2013, s katero je bila obsojeni zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izrečena kazen 4 mesece zapora in sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 19696/2013 z dne 26. 6. 2018, s katero je bila obsojeni zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter drugih izrečena enotna kazen 4 mesece zapora, in sicer v odločbah o kazni tako, da je bila obsojeni po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, prvega odstavka 48. člena KZ ter 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izrečena enotna kazen 12 let in 3 mesece zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je bil obsojeni v enotno kazen vštet čas prestan v hišnem priporu od 31. 1. 2008 od 7.05 ure do 9. 9. 2008 po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 49408/2010 z dne 10. 1. 2013, čas odvzema prostosti in hišnega pripora od 27. 3. 2013 od 11.15 ure do 26. 4. 2013 po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 15639/2013 z dne 26. 4. 2013, čas prestajanja kazni, ki jo je prestajala po sodbi Okrajnega sodišča v Celju II Kr 46470/2011 z dne 10. 4. 2014, od 15. 4. 2015 od 14.15 ure do 24. 4. 2015 in čas prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 20. 1. 2016, ki jo prestaja od 11. 8. 2018 dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojena ter njena zagovornik in zagovornica. Obsojena se je pritožila, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga spremembo sodbe z znižanjem kazni, ki bi jo prestala v odprtem delu zavoda za prestajanje kazni zapora. Obsojenkin zagovornik se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali jo spremeni in obsojeni izreče primerno kazensko sankcijo. Obsojenkina zagovornica se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obsojeni izreče enotno kazen 11 let in 11 mesecev zapora.

3. Po zahtevi obsojenkinega zagovornika je pritožbeno sodišče o seji obvestilo stranki ter zagovornika in zagovornico. Seje so se udeležili vsi v redu obveščeni, z izjemo obsojenkine zagovornice, kar pa ni bila ovira, da seja ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Ko obsojenka v pritožbeni obrazložitvi navaja, da so bile sodbe spremenjene in kazni združene, brez da bi sama to zahtevala ter da je s spremembo izgubila možnost nadomestitve kazni zapora z njenim prestajanjem ob koncu tedna, smiselno (posredno) uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

6. Kršitvi nista podani. Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke. Sploh pa ne smejo ostati prezrti razumljivi razlogi v napadenem sklepu, po katerih je bil predlagatelj za spremembo pravnomočnih sodb pritožničin strokovni pomočnik, konkretno B.M., odvetnik iz Odvetniške pisarne M. iz Maribora. Podatek je v spisu v celoti podprt z njegovim predlogom z dne 17. 12. 2018, čemur pritožnica očitno ni nasprotovala.

7. Zgornji podatek je pomemben še v zvezi z drugo kršitvijo, pri čemer v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, da bi bila kazen po katerikoli od zadnjih treh pravnomočnih sodb nadomeščena z navedenim prestajanjem kazni ob koncu tedna in ne da bi bila obsojena to kadarkoli predlagala. Slednje tembolj, ker mora biti predlog za izvršitev kazni zapora na nadomestni način, vložen v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, medtem ko so bile navedene sodbe po razumljivem izreku sklepa izdane 26. 5. 2015, 21. 6. 2013 in 26. 6. 2018. 8. K zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je treba uvrstiti tisti del pritožbene obrazložitve, v kateri pritožnica prosi še za "odpis" kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 11089/2009 z dne 5. 7. 2010, Okrožnega sodišča v Mariboru I K 8372/2010 z dne 16. 11. 2012 in Okrajnega sodišča v Mariboru III K 66158/2012 z dne 25. 4. 2015. Toda pri tem znova prezre razumljive razloge v napadenem sklepu, po katerih je imenovani strokovni pomočnik predlagal združitev kazni po točno določenih sodbah ter da je sodišče prve stopnje nato v okviru tega predloga odločilo. Pomeni, da je treba zgornji del pritožbene obrazložitve razumeti kot navajanje novih dejstev, vendar brez da bi bilo obenem obrazloženo, čemu ta dejstva niso bila navedena že prej oziroma tedaj, ko je bila združitev kazni predlagana. Gre za pogoj, brez katerega uveljavljanega izpodbojnega razloga ni mogoče preizkusiti ter je pritožnico napotiti, da sama ali po strokovnih pomočnikih poda nov predlog za združitev kazni (še) po zgornjih sodbah, o katerem bo sodišče prve stopnje posebej odločilo, pritožbeno sodišče pa bo po morebitnih pritožbah novo sodno odločbo posebej preizkusilo.

9. V ostalem pritožnica navaja še določena dejstva v zvezi s pravnomočnimi sodbami, ki se nanašajo na ugotovitve v zvezi s kaznivimi dejanji in krivdo, s katero so bila ta dejanja storjena. Navedeno je predmet morebitne pritožbe v že končanih kazenskih zadevah, ki ni dovoljena ali zahteve za obnovo kazenskega postopka po 410. členu ZKP, o čemer pa sodišče prve stopnje po razumljivem izreku in razlogih sklepa znova ni odločalo.

10. Končno, v zadnji izpodbojni razlog je bilo treba uvrstiti tisti del pritožbene obrazložitve, po katerem se je pritožnici v tem času zdravstveno stanje občutno poslabšalo, potem da je zaradi višine izrečene enotne kazni v materinstvu čezmerno omejena, da se med prestajanjem kazni zapora ustrezno obnaša ter da bi jo bilo treba zato premestiti v del zavoda z manj strogo notranjo ureditvijo.

11. Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 877), ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.

12. Podobno kot zgoraj je bilo treba zavrniti tudi obsojenkinega zagovornika, ko v pritožbeni obrazložitvi podrobneje opisuje njene zdravstvene težave, za kar prilaga ustrezne listine. Vse to je namreč po ustaljeni sodni praksi tukajšnjega sodišča (npr. sodba II Kp 47052/2014 z dne 5. 12. 2017) predmet ocene v postopku izvrševanja kazenske sankcije v primeru predčasnega odpusta s prestajanja kazni oziroma pogojnega odpusta.

13. Obsojenkina zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do olajševalnih okoliščin iz predloga za združitev kazni.

14. Kršitev ni podana. Kaj je predmet odločanja po predlogu za združitev kazni oziroma zakaj niso predmet tudi (nove) olajševalne okoliščine, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona pa ugotovilo, da ta niti v pritožbeni obrazložitvi ni specificirana. Pritožnica se zgolj sklicuje na znana kriminalitetno politična izhodišča pri odmeri kazni ter na okoliščino, da je obsojenka mati šestih otrok. Pomeni, da je po vsebini ravnala enako, kot sta to v delu ravnala obsojenka ter v celoti njen zagovornik, zaradi česar niti sama s takšnimi prizadevanji ne more uspeti.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obsojene S.T. in njenega zagovornika ter o pritožbi njene zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Ker se obsojena nahaja na prestajanju kazni zapora, jo je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).