Jedro

Navedbe o pravočasni vložitvi tožbe so t. i. procesna predpostavka. Pravna posledica opustitve navedb je zavrženje tožbe.

Ugotovitvi ničnosti vpisa sledi izbris ničnega vpisa iz sodnega registra. Ugotovitev ničnosti vpisa torej učinkuje za vsakogar in zoper vsakogar.

Spor je mogoče že po naravi pravnega razmerja rešiti le na enak način za oba sospornika. Zaradi tega sta bila tožnika enotna sospornika na strani tožeče stranke. Ker sta bila tožnika enotna sospornika, je lahko prvi tožnik popravil tožbo še do takrat, ko je iztekel rok za drugega tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede na prvo toženko nanašajočih se vpisov v sodnem registru. Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti vpisov.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, tožnikoma pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Zavrglo jo je iz dveh razlogov. Prvi je bil, da tožbe tožnika nista dopolnila v osemdnevnem roku, ki ga je postavilo sodišče. Drugi razlog pa je bil, da tožnika nista trdila in dokazala, da sta vložila tožbo v subjektivnem 30 dnevnem in objektivnem triletnem roku (3. odstavek 41. člena ZSR).

3. Zoper sklep je vložil pritožbo prvi tožnik. Kot razloge je navedel, da je bil rok za popravo tožbe prekratek in tudi, da je bilo odgovorjeno na vsa vprašanja sodišča. Ker sta obe stranki v zadevi enotna sospornika, bi bilo treba šteti, da je rok za popravo tudi prvemu tožniku potekel šele s potekom roka za drugega tožnika. V vsakem primeru naj bi poprava prvega tožnika ne bila vložena po preteku postavljenega roka. V nadaljevanju pritožba navaja vrsto vsebinskih razlogov, zaradi katerih naj bi bil vpis v sodni register nepravilen.

4. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe je pravilna. Navedbe o pravočasni vložitvi tožbe (3. odstavek 41. člena ZSReg) so t. i. procesna predpostavka. Pravna posledica opustitve navedb je zavrženje tožbe (enako že odločba VSL, opr. št. I Cpg 718/2011). Tako je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo. Navedb o pravočasni vložitvi tožbe tožeča stranka ni dala.

6. Tožnika sta s tožbo hotela doseči ugotovitev ničnosti vpisov, ki so bili opravljeni v sodnem registru za prvega toženca in objavljeni 18. 9. 2008 in 3. 2. 2010 (vpisi Srg 2605/2010 z dne 3. 2. 2010, Srg 2174/2005 z dne 21. 11. 2005 in 2224/2004 z dne 3. 3. 2005) in njihov izbris.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni dopolnita tožbo tako, da navedeta dejstva in dokaze glede ničnostnih razlogov in natančno navedeta in predložita dokaze, kdaj sta izvedela za razloge ničnosti vpisa in kdaj je bil vpis izveden. Prvemu tožniku je bil sklep vročen 17. 2. 2015, drugemu tožniku (tožnici) pa 5. 3. 2015. 8. Prvi tožnik je 25. 2. 2015 prosil za podaljšanje roka za 7 dni. Za podaljšanje roka je prosil predzadnji dan roka (12. 3. 2015) tudi drugi tožnik. Prvostopenjsko sodišče nobenemu od tožnikov ni podaljšalo roka za popravo tožbe.

9. 5. 3. 2015 je prvi tožnik dopolnil tožbene navedbe. Dopolnil je tudi tožbeni zahtevek.

10. 17. 3. 2015 je na sodišče prispela vloga obeh tožnikov. V njej sta navedla, da gre za dopolnitev poprave tožbe.

11. Prvi tožnik je že s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register, kot je že bilo navedeno. Pomanjkljivosti, ki so obstajale pri vloženi tožbi, je potem poskušal odpraviti v nadaljevanju postopka.

12. Ugotovitvi ničnosti vpisa sledi izbris ničnega vpisa iz sodnega registra. Ugotovitev ničnosti vpisa torej učinkuje za vsakogar in zoper vsakogar. Spor je mogoče že po naravi pravnega razmerja rešiti le na enak način za oba sospornika (196. člen ZPP). Zaradi tega sta bila tožnika enotna sospornika na strani tožeče stranke.

13. Roka za popravo tožbe sta bila sicer enaka za oba sospornika (8 dni), vendar nista iztekla na isti dan. Sklep, s katerim je bila tožnikoma naložena poprava tožbe, je bil namreč vročen drugemu tožniku 5. 3. 2015, torej kasneje kot prvemu tožniku. Ker pa sta bila tožnika enotna sospornika, je lahko prvi tožnik popravil tožbo še do takrat, ko je iztekel rok za drugega tožnika. Zadnji dan roka za prvega (in drugega) tožnika je torej bil 13. 3. 2015. 14. Prvi tožnik je 6. 3. 2015 vložil vlogo, s katero je tožbo dopolnil. Pritožba je pravilno opozorila na to, da je bila ta dopolnitev pravočasna. Ni pa bila pravočasna druga dopolnitev, vložena 18. 3. 2015 (l. št. 69), ki sta jo vložila oba tožnika. Rok za vložitev vloge za dopolnitev tožbenega zahtevka je namreč medtem za prvega tožnika iztekel, rok za drugo tožnico pa kljub njenemu drugačnemu predlogu ni bil podaljšan (gl. odgovor prvostopenjskega sodišča, l. št. 68).

15. Prvi tožnik je torej imel med 17. 2. 2015 in 13. 3. 2015 vsekakor več kot dovolj časa za popravo tožbe in nobeno podaljšanje roka ni bilo potrebno. Predlog za podaljšanje roka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo povsem upravičeno. O dolžini roka za dopolnitev tožbe za drugo tožnico pa pritožbeno sodišče ne more presojati, ker je druga tožnica ni vložila pritožbe.

16. Tožnik v edini pravočasni v prvi vlogi (vlogi z dne 6. 3. 2015) ni ničesar navedel glede vložitve tožbe v okviru subjektivnega roka (3. odstavek 41. člena ZSReg). Takšne trditve je postavil šele v zadnji vlogi (vloga z dne 18. 3. 2015, l. št. 69 in nasl.). Pritožba tudi z ničimer ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožnika do vložitve zadnje vloge (vloge z dne 18. 3. 2015) nista niti postavila trditev o tem, da je bila tožba vložena v subjektivnem roku, torej v 30 dneh od dneva, ko je vložnik tožbe izvedel za razlog ničnosti (prvostopenjska sodba, r. št. 15). To pa je že bilo prepozno. Ali je bilo sploh zadostno, pritožbenemu sodišču sploh ni bilo potrebno presojati.

17. Izpodbijanega sklepa ni bilo potrebno presojati glede drugih pritožbenih navedb, saj bi ne mogle vplivati na odločitev.