Jedro

Pravilno je stališče, da v postopkih, v katerih se uveljavlja uporaba izrednih pravnih sredstev, ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, torej tudi ne v obnovi postopka po določbi 3. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. To pomeni, da tudi ni mogoče več posegati v pridobljene pravice zaradi napak v postopku, sicer bi bilo to tudi v nasprotju z načelom pravnomočnosti odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se po potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote C. z dne 24.3.1999, s katerim je navedeni prvostopni organ odločil, da se zavrže zahtevek tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega s pravnomočno odločbo prvostopnega organa z dne 30.5.1997, s katero so bile upravičencem v naravi vrnjene tam navedene podržavljene nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je v obravnavanem primeru sporno, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z navedeno delno odločbo, ki jo je dne 30.5.1997 izdal navedeni prvostopni upravni organ, ki jo posebej ureja Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in odločba Ustavnega sodišča RS, št. 76/98, v nadaljevanju ZDen-B). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka svoj predlog za obnovo postopka opira na določbo 3. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, (če v odločbi o denacionalizaciji, v nasprotju s tem zakonom, ni bila upoštevana za podržavljeno premoženje izplačana odškodnina). Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki iz predloženih upravnih spisov, da je tožeča stranka kot razloge za obnovo postopka po citirani določbi zakona navajala: da pri vračanju podržavljenega premoženja ni bila upoštevana odškodnina, ki jo določa novela 25. člena ZDen (bruto domači proizvod na prebivalca za izračun vlaganj najemojemalca); upravičencem so bile vrnjene nepremičnine, ki so bile v letu 1973 prodane Skladu za komunalno urejanje zemljišč občine C.; pri odločanju niso bila upoštevana vlaganja najemnikov v nepremičnine; glede na temelj podržavljenja nepremičnin (zaplemba, nacionalizacija) bi se morala postopka denacionalizacije voditi ločeno. Poleg navedenih okoliščin, ki naj bi bile v konkretnem primeru podlaga za obnovo postopka, tožeča stranka navaja tudi dejstvo, da tudi datum smrti upravičenke A.R. ni bil 10.5.1946, kot je to sodišče prvotno ugotovilo s sklepom z dne 14.12.1992, pač pa 1.8.1945. To pa je bilo ugotovljeno v ponovnem postopku Temeljnega sodišča v Celju dne 14.9.1993, potem, ko je bil prvotni sklep s strani Višjega sodišča v Celju odpravljen. Tožeča stranka namreč domneva, da je upravičenka umrla po 28.8.1945, vendar zato ni mogoče najti dokazov, to pa bi posledično pomenilo, da A.R. ne bi bila upravičenka v postopku denacionalizacije. Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je upravni postopek pravnomočno končan. Ker je obnova postopka izredno pravno sredstvo, tudi po določbi 23. člena ZDen-B, je to pravno sredstvo omejeno, njegova upravičenost pa vezana zgolj na obstoj zakonsko določenih razlogov. Iz vseh okoliščin, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot razloge za obnovo postopka, izhaja, da se ti nanašajo na pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, v posledici česar naj bi po oceni tožeče stranke prišlo do nezakonite odločbe. V postopkih, v katerih se uveljavlja uporaba izrednih pravnih sredstev, pa po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, torej tudi ne v obnovi postopka po določbi 23. člena ZDen-B. Nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje po mnenju sodišča prve stopnje sicer predstavlja kršitev določb postopka, kršitev formalnega zakona pa ni razlog za dovolitev obnove postopka po določbah ZDen-B, ne glede na to, da je zaradi pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekršen materialni zakon. Z izrednimi pravnimi sredstvi, kar obnova postopka nedvomno je, namreč po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče več posegati v pridobljene pravice zaradi napak v postopku, sicer bi bilo to tudi v nasprotju z načelom pravnomočnosti odločbe. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča prve stopnje tožba tožeče stranke neutemeljena in jo je zato sodišče prve stopnje zavrnilo.

Ne glede na navedeno sodišče prve stopnje le še pripominja, da je bila kupoprodajna pogodba iz leta 1973, na katero tožeča stranka opira svoj predlog za obnovo postopka, predmet postopka na prvi stopnji. Iz obrazložitve prvostopne odločbe (stran 4.) namreč izhaja, da je Občina C. kot zavezanka, skupaj z izvedenci, sodelovala pri ugotavljanju vseh prostorov, ki so bili predmet kupoprodajne pogodbe iz leta 1973. Po mnenju sodišča prve stopnje, če zavezanka v postopku, kljub temu, da je v njem sodelovala, ni uveljavljala izločitev določenih prostorov iz postopka denacionalizacije oziroma če ti dejansko niso bili izločeni, pa lahko iz tega izhaja le to, da ni ravnala dovolj skrbno pri iskanju in predlaganju dokazov v upravnem postopku oziroma da je sama odgovorna, da ugovor nemožnosti vrnitve kupljenih nepremičnin ni bil obravnavan že v upravnem postopku na prvi stopnji.

Tudi trditev tožeče stranke, da se je vrednost nepremičnin po podržavljenju bistveno povečala, po mnenju sodišča prve stopnje nima podlage v podatkih iz predloženih upravnih spisov. Iz obrazložitve prvostopne odločbe namreč izhaja, da je bila vrednost nepremičnin ob vračanju, v primerjavi z vrednostjo ob podržavljenju, večja za 11% po prvem in za 10% po drugem cenilcu, glede na to, da se je vrednotenje nepremičnin izvajalo po dveh cenilcih. To pa pomeni, da se vrednost premoženja, ki se je vračalo upravičencem, ni bistveno povečala, torej nad 30%, zato upravni organ po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni bil dolžan postopati po določbi 25. člena ZDen. Kar pa zadeva ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na vlaganje najemnikov (24. člen ZDen-B), je nanj pravilno odgovorila že tožena stranka. Zato se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, nanj le sklicuje.

Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim meni, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu, zato je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo vztraja pri vseh svojih tožbenih navedbah in še dodaja: Ne strinja se z izpodbijano sodbo in jo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vse dosedanje odločitve v zvezi s tem, vključno z izpodbijano sodbo, po njenem mnenju temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je tudi edina zakonska možnost, da se nezakonito stanje odpravi, sprejem predloga za obnovo postopka denacionalizacije. Zavrača vsako ugotovitev, da obnova postopka denacionalizacije, ki ga predlaga na podlagi 23. člena ZDen-B, ni možna oziroma da je nezakonita. Sodišče prve stopnje ji v nasprotju s 3. točko 1. odstavka 23. člena ZDen-B odreka pravico, da vloži obnovo postopka zoper pravnomočno delno odločbo o denacionalizaciji, v kateri v nasprotju z zakonom ni bila upoštevana za podražavljeno premoženje izplačana odškodnina oziroma kupnina. Doslej, kljub njenemu predlogu, ni prepričljivih odgovorov na ključna vprašanja, v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja v tej zadevi. Njeni predlogi v tej smeri niso sprejeti. Tako ni bilo sprejeto in upoštevano dejstvo, da je bilo iz denacionalizacije izvzeto 162,14 m2 skupne površine poslovnih prostorov, ki so ostali v lasti Mestne občine C. Iz cenilnega zapisnika, ki je bil osnova za določitev kupnine v kupni pogodbi z dne 20.12.1973, pa izhaja, da je bilo prodano 268,58 m2, kar je za 106,44 m2 večja površina od tiste, ki jo upravni organ navaja kot površino izvzeto iz nacionalizacije. V nasprotju z ZDen se je denacionalizacijskima upravičencema z delno odločbo neutemeljeno vrnilo tudi vso stavno zemljišče, to je parc. št. 207 - stavbišče v izmeri 331 m2 in dvorišče v izmeri 33 m2, čeprav je bilo v letu 1973 v skladu za komunalno urejanje zemljišč občine C. že prodano 269 m2 stavbnega zemljišča. V svojem predlogu za obnovo postopka je konkretno opozorila še na druge nelogične ugotovitve, ki pa jih v tej pritožbi ne bo ponovno navajala (npr. velika vlaganja v stavbo, nepojasnjene razlike v navajanju izmer poslovnih prostorov itd.), iz razloga, ker so že dosedanje njene navedbe zadosten razlog za ugotovitev, da sedanje odločitve, vključno z izpodbijano sodbo, temeljijo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in v zvezi s tem na zmotni uporabi materialnega prava. Na ta način bosta, če bo delna odločba ostala v veljavi, denacionalizacijska upravičenca dobila v last nazaj celotno poslovno - stanovanjsko stavbo, čeprav sta jo večji del pred tem že prodala in to še v obnovljenem stanju. To dejstvo sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Zato je dopustnost vložitve predloga za obnovo postopka na podlagi 3. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B v celoti utemeljena. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo že plačane odškodnine in kupnine, je po njenem mnenju odločilo v nasprotju z ZDen. Zato je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi ter s svojo sodbo spremeni izpodbijano sodbo tako, da dovoli obnovo postopka in denacionalizacijsko odločbo z dne 30.5.1997 razveljavi.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadete stranke: Mestna občina C., I.S. in B.B. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi je pravilna in zakonita.

Res je prvostopni organ s sklepom z dne 24.3.1999 zavrgel zahtevek tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka, je pa v celoti presodil, ali je podan obnovitveni razlog po 3. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B in navedel zavrnilne razloge o neutemeljenosti tega zahtevka. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča po vsebini, glede na določbo 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86, navedeni sklep v bistvu odločba o zavrnitvi navedenega zahtevka tožeče stranke po navedeni določbi ZUP/86, ki po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilno in zakonito odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v postopkih, v katerih se uveljavlja uporaba izrednih pravnih sredstev, ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, torej tudi ne v obnovi postopka po določbi 23. člena ZDen-B (3. točka 1. odstavka). Tudi pritožbeno sodišče meni, da nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sicer pomeni kršitev določb postopka, kršitev formalnega zakona pa ni razlog za dovolitev obnove postopka po določbah ZDen-B, ne glede na to, da je zaradi pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekršen materialni zakon. Z izrednimi pravnimi sredstvi, kar obnova postopka nedvomno je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča namreč ni mogoče več posegati v pridobljene pravice zaradi napak v postopku, sicer bi bilo to tudi v nasprotju z načelom pravnomočnosti odločbe. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravilne razloge, ki se nanašajo na sodelovanje zavezanke: Mestne občine C., skupaj z izvedenci, pri ugotavljanju vseh prostorov, ki so bili predmet kupoprodajne pogodbe iz leta 1973; na odgovornost te zavezanke, da ugovor nemožnosti vrnitve kupljenih nepremičnin ni bil obravnavan že v upravnem postopku na prvi stopnji; kot tudi na trditev tožeče stranke, da se je vrednost nepremičnin po podržavljenju bistveno povečala, ki nima podlage v podatkih in listinah v predložnih upravnih spisih, zato tudi upravni organ ni bil dolžan postopati po določbi 25. člena ZDen; kot tudi na ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na vlaganje najemnikov (24. člen ZDen-B).

Ker, glede na navedeno, pritožbeno sodišče ne meni, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, saj gre za uporabo izrednega pravnega sredstva (3. točka 1. odstavka 23. člena ZDen-B), v zvezi s katerim ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen predlog tožeče stranke, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in v zvezi s tem ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi ter s sodbo spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 77. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).