Jedro

Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS).

Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I in III izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 193960/2013 z dne 5.12.2013 v veljavi tudi tako, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 8.310,22 EUR od 31.10.2013, od zneska 72.393,14 EUR od 31.8.2013, od zneska 12.952,98 EUR od 28.9.2013, od zneska 66.783,98 EUR od 1.10.2013 in od zneska 23.494,02 EUR od 24.10.2013 dalje in izvršilne stroške v višini 492,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2013 dalje; - v točki IV izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.576,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka I izreka - plačilo glavnice v višini 183.934,34 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 7.517,98 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 193960/2013 z dne 5.12.2013 v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 183.934,34 EUR, vendar le pod pogojem oziroma tako, da ji tožeča stranka istočasno zagotovi predložitev oziroma predloži tri bianco menice z meničnimi izjavami s pooblastilom toženi stranki za izpolnitev in unovčenje s tem, da bo bodo imele oziroma imajo menice klavzulo brez protesta in ne po odredbi, tožena stranka pa lahko menico unovči do maksimalne višine vsake menice 100.000,00 EUR, če se v trajanju pogodbe izkaže, da dela niso izvedena skladno z Aneksom št. 1 z dne 27.7.2012 oziroma 2.8.2012 k spodaj omenjeni koncesijski pogodbi, v dogovorjeni kvaliteti in obsegu oziroma v primeru, da tožeča stranka v veljavnosti med strankama sklenjene Koncesijske pogodbe za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v Centru za ravnanje z odpadki s 14.6.2010 s poznejšimi aneksi ne izvršuje svojih drugih obveznosti v skladu s pogodbo. V preostalem delu, to je glede plačila zakonskih zamudnih obresti od posamičnih glavničnih zneskov, pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi sklep o izvršbi v delu izvršilnih stroškov in ga v tem delu razveljavilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del te sodbe se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da s strani tožene stranke sploh ni bilo prerekano, da je tožeča stranka svoje obveznosti v celoti izpolnila, in sicer v dogovorjeni kvaliteti in obsegu. Tožena stranka sploh ni trdila, katera dela tožeča stranka ne bi izvedla. Tožena stranka je le pavšalno navajala, da dela niso bila izvedena. Menice tudi niso bile podane za druge pogodbe in z njimi nimajo nobene povezave. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti. Iz aneksa izhaja, da se morejo menice izročiti ob sklenitvi aneksa. Tožena stranka predložitev menic tudi nikoli ni zahtevala. Ugovora istočasne izpolnitve ni mogoče vezati za stransko terjatev predložitve ustreznega zavarovanja. Ugovor po drugem odstavku 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je mogoče podati samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Dejstvo je, da zavarovanje ne sodi v glavno obveznost. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper ugodilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni oziroma razveljavi. V pritožbi opozarja, da je Aneks št. 1 prenehal 28.8.2012, ko se je izpolnil razvezni pogoj. Takrat je namreč prenehala veljavnost Uredbe o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev. Najkasneje pa se je ta pogoj izpolnil 1.1.2013, ko se je uveljavila Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. To izrecno in nedvoumno izhaja iz tretjega odstavka 3. člena Aneksa št. 1. Omenjena uredba, ki je stopila v veljavo 1.1.2013, določa tako imenovani stroškovni princip utemeljene cene. Ta uredba predstavlja kogentno pravo. Pritožnica opozarja tudi na nesklepčnost tožbe, zlasti v smeri ugovora neobstoja pasivne legitimacije. Avtomatičnost razveze je tudi bistveni razlog, ki ga pa v sodbi ni mogoče zaslediti. Koncesijska pogodba je v prvem odstavku 21. člena določala, da se koncesionirana gospodarska javna služba financira iz plačil za storitve, ki jih koncesionar zaračunava uporabnikom v skladu z veljavno tarifo v svojem imenu in za svoj račun. V tem delu sodba sploh nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, podana pa je tudi protispisnost. Sodišče mora poznati predpise po uradni dolžnosti. Napačni so tudi zaključki, da omenjeni aneksi niso nični. Nični posli tudi ne konvalidirajo. Omenjeni aneksi so v nasprotju s 7. členom Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF), 9., 10. in 11. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), v koliziji s 59. in 60. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS) ter v popolni kontradikciji s prvim odstavkom 18. člena Odloka o koncesijah na področju ravnanja z odpadki v Mestni občini. Vsa ta določila so prisilna in izključujejo avtonomijo vseh pravnih subjektov. Velja tudi absolutna in izrecna prepoved neodplačne odtujitve premoženja po 80.b ZJF. Izvajalec gospodarske javne službe ne more prejemati plačil od občin kot koncedentov, saj bi s tem postal neposredni proračunski uporabnik. Predmet urejanja z omenjenimi aneksi glede na povedane izpostavljene predpise nemogoč in nedovoljen. Spregledana je bila tudi določba prvega odstavka 21. člena in 51. člen Koncesijske pogodbe. Nikakršne presoje ni bilo deležno niti letno poročilo tožeče stranke za leto 2012. Zgolj računi domnevnih podizvajalcev še niso dovolj. Tožena stranka je vseskozi prerekala obrazloženost računov in opozarjala, da tožeča stranka glede višine tožbenega zahtevka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka ni predložila nič, kar bi dokazovalo, kaj je bilo opravljeno, ni dokazil o količini in vrsti odpadkov, predložila tudi ni dokazil o opravljeni poti in podobno. Tožeča stranka od tožene stranke zaračunava ponovno plačilo odlaganja, obdelave ter ekološke takse, kar vse so že plačali uporabniki. V konkretnem primeru gre za nedopustno državno pomoč, poleg tega pa gre za dvakratno plačilo iste storitve. Sodišče bi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU). Šlo je za nedovoljeno pomoč zaradi nedopustnega zagotavljanja finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. V tej zvezi se pritožba sklicuje na precedenčni primer Altmark. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo Mnenja računskega sodišča z dne 19.12.2012. V konkretnem primeru valutnega razmerja ni bilo, zato ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe o prevzemu dolga. Obstoj tega razmerja pa je predpogoj za obstoj kritnega razmerja. Če temeljno razmerje ne obstaja, tudi kritno razmerje ne more obstajati. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi številne dokaze, ki jih je predložila v spis tožena stranka, kar pritožba opozarja v točki IX. Sodišče ni zaslišalo direktorice občinske uprave V.M., ki bi lahko potrdila odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je opustilo tudi obvestilo o pravdi in poziv za izjasnitev, ki ga je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo. Omenjeno predstavlja kršitev v prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o plačilu glavničnega zneska pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V postopku na prvi stopnji ni bilo nobenega dvoma o tem, da sta pravdni stranki po predhodnem javnem postopku izbire koncesionarja 14.6.2010 sklenili Koncesijsko pogodbo za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v Centru za ravnanje z odpadki. Pravno podlago za sklenitev takšne pogodbe je predstavljal v letu 2009 v Mestni občini sprejeti Odlok o koncesijah na področju ravnanja z odpadki(1), pri čemer sta pravdni stranki sklenili koncesijsko pogodbo za izvajanje dejavnosti lokalne gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil 28.12.2009 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1C, ki je začel veljati 15. dan po objavi), ki je v 65. členu predpisal, da se kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja določi še obdelava mešanih komunalnih odpadkov. V 82. členu tega zakona pa je bilo določeno, da mora Vlada RS najkasneje v enem letu od uveljavitve te zakonske novele izdati oziroma uskladiti ustrezne podzakonske akte. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno zaključilo, da pravdni stranki obdelave mešanih komunalnih odpadkov v omenjeni koncesijski pogodbi nista uredili.

Po sklenitvi omenjene koncesijske pogodbe je torej zakonodajalec predpisal, da je tudi obdelava mešanih komunalnih odpadkov obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Tudi za to obvezno občinsko gospodarsko javno službo pa je veljalo, da je občina dolžna zagotoviti njeno izvajanje v skladu s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe (četrti odstavek 149. člena ZVO-1), pri čemer pa mora Vlada predhodno seveda sprejeti predpise o metodologiji za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje javnih služb (2. točka tretjega odstavka 149. člena ZVO-1). Takšen predpis je Vlada sprejela (Uredba o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev, Uradni list RS, št. 14/2012), pri čemer pa je ta predpis veljal le za čas šest mesecev od 28.2.2012. Iz teh razlogov je tožena stranka 2.8.2012 s tožečo stranko (brez predhodno izvedenega javnega razpisa, saj za takšen razpis še ni obstajala ustrezna podzakonska podlaga) sklenila Aneks št. 1 k omenjeni koncesijski pogodbi, v katerem sta pogodbeni stranki pravilno ugotovili, da izvajalec javne službe za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov še ne more uveljaviti cene na stroškovnem principu od povzročiteljev obremenitve (upoštevaje ob tem tudi takrat veljaven Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cene storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb in leta 2009, ki občinske javne gospodarske službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov seveda ni poznal), zato se je tožena stranka zavezala, da bo začasno iz občinskega proračuna pokrivala te stroške. V tej zvezi pa nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je bil Aneks št. 1 sklenjen pod razveznim pogojem, to je za čas do 28.8.2012. V tretjem odstavku 3. člena tega aneksa je namreč določeno (tudi glede na to, da sta stranki aneks sklenili šele 2.8.2012), da se tožena stranka zavezuje plačevati omenjene stroške obdelave mešanih komunalnih odpadkov predvidoma najmanj do izteka veljavnosti Uredbe o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (28.8.2012), kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta stranki sklenili Aneks št. 1 pod izrecnim in nedvoumno določenim razveznim pogojem, to je do 28.8.2012, upoštevaje ob tem, da sta pogodbeni stranki v 8. členu tega aneksa tudi dogovorili, da začne Aneks št. 1 veljati s sklenitvijo Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij glede zagotovitve predhodne obdelave mešanih komunalnih odpadkov med MO in ostalimi občinami. V tem obdobju pa tožeča stranka toženi stranki tudi ni ničesar zaračunavala iz naslova obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Tožeča stranka je namreč začela izstavljati omenjene račune šele z mesecem januarjem 2013, pri čemer sta pravdni stranki predhodno 21.12.2012 sklenili Aneks št. 2 k omenjeni koncesijski pogodbi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V Aneksu št. 2 (2. člen) pa sta se pravdni stranki jasno in nedvoumno dogovorili, da začne tožeča stranka z mesecem januarjem 2013 z izvajanjem začasne dejavnosti obdelave mešanih odpadkov, ki jo bo izvajala do pravnomočne izbire izvajalca javne službe v skladu s 15. členom Pogodbe o sodelovanju pri pripravi projekta in izvedbi nadgradnje Centra za ravnanje z odpadki z dne 4.10.2010. Do sklenitve pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij med omenjenimi občinami pa bo tožena stranka krila stroške predhodne obdelave mešanih komunalnih odpadkov (3. člen Aneks št. 2), in sicer v skladu z merili in pogoji iz četrtega odstavka 3. člena Aneksa št. 1 (4. člen Aneksa št. 2)(2).

Vlada Republike Slovenije je sprejela Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012 - v nadaljevanju: Uredba), ki je začela veljati 1.1.2013 (32. člen), pri čemer v tej zvezi drži pritožbena navedba, da ta predpis določa stroškovni princip utemeljene cene (povzročitelj obremenitve krije stroške). Pri javni službi ravnanje s komunalnimi odpadki se ločeno oblikuje cena za posamezno javno službo in storitve znotraj javne službe, med katere spada tudi zbiranje in obdelava mešanih komunalnih odpadkov (prvi odstavek 22. člena Uredbe). Vendar pa ta Uredba v konkretnem primeru sama po sebi še ne predstavlja neposredne podlage za realizacijo načela plačila za obremenjevanje (plača tisti, ki povzroča obremenitev), temveč nalaga občinam (30. člen), da morajo uskladiti svoje predpise in sprejeti cene (tudi za zbiranje in obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, ki po Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih javnih služb varstva okolja iz leta 2009 ni bila oblikovana) v skladu z Uredbo najpozneje v 15-ih mesecih po uveljavitvi Uredbe (torej najkasneje do 1.6.2014). Šele tedaj nastane glede zbiranja in obdelave mešanih komunalnih odpadkov neposredna pravna podlaga za uveljavitev načela, da plača tisti, ki obremenjuje okolje. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je Aneks št. 2 prenehal veljati 1.1.2013, ko je stopila v veljavo omenjena Uredba.

Občina je dolžna poskrbeti za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja s komunalnimi odpadki in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve (načelo subsidiarnega ukrepanja iz drugega odstavka 11. člena ZVO-1). Gospodarske javne službe pa se financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti (8. člen ZGJS). Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS). V konkretnem primeru (avgust-september 2013) je bila - glede na spredaj opisano - podana samo takšna pravna in dejanska situacija, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi.

Iz teh razlogov se ni mogoče pridružiti pritožbenemu očitku, da sta pravdni stranki ob sklepanju omenjanih aneksov spregledali 21. in 51. člen Koncesijske pogodbe, prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je obravnavana pogodbena ureditev kritja stroškov plačevanja obdelave mešanih komunalnih odpadkov (ki je bila začasne narave, upoštevaje, da to področje ni bilo urejeno z ustreznimi podzakonskimi predpisi) v nasprotju z določbami ZGJS, ZVO-1 in ZJF in določbami Odloka o koncesijah na področju ravnanja z odpadki v MO. Sporna pogodbena ureditev torej ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjeni zakonski pogoji za ničnost te ureditve (prvi odstavek 86. člena OZ). Pa tudi sicer: če bi bila sporna pogodbena ureditev prepovedana, bi to kvečjemu veljalo za toženo stranko (tožeča stranka je bila samo izvajalec obvezne javne službe proti dogovorjenemu plačilu, upoštevaje, da ni bilo podlage v podzakonskih predpisih, da bi te storitve zaračunavala neposrednim uporabnikom). Tudi zato je sporna pogodbena ureditev v razmerju do tožeče stranke veljavna, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena od tožene stranke zahtevati izpolnitev dogovorjenih obveznosti (drugi odstavek 86. člena OZ). Sporni dolg tožene stranke do tožeče stranke (dogovorjen v spornih aneksih) je obstajal (ker je tožeča stranka pogodbeno dogovorjene storitve obdelave mešanih komunalnih odpadkov izvedla), zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da ni ničesar dolžna, ker neposredni uporabniki spornih storitev niso bili tožeči stranki ničesar dolžni. V obravnavanem primeru tudi ni šlo za pogodbo o prevzemu dolga (427. člen OZ), kot to zmotno razloguje obravnavana pritožba, zato sklicevanje na neobstoj valutnega oziroma temeljnega razmerja nima nobenega pravnega pomena. V izpodbijani sodbi je jasno in nedvoumno obrazloženo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen na veljavni pogodbeni podlagi (Aneks št. 1 in 2, ki sta ju sklenili pravdni stranki in ki ju je potrdil tudi mestni svet MO), spričo česar tudi ne drži pritožbeni očitek, da v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Predmet urejanja s spornima aneksoma je bil tudi mogoč in dovoljen; glede na podane spredaj opisane razloge pa celo nujen. Tega ne more ovreči niti Mnenje glede financiranja gospodarskih javnih služb Računskega sodišča RS (priloga A20). To mnenje je namreč zgolj načelne narave (narejeno brez proučitve pravnih podlag MO), pri čemer je občina tista, ki določi cene za izvajanje javne gospodarske službe. Te cene pa, kot rečeno, v spornem obdobju za izvajanje obdelave mešanih komunalnih odpadkov z nobenim občinskim predpisom niso bile določene.

Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark (na katerega se sklicuje obravnavana pritožba) pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo, saj na območju MO v spornem obdobju niso obstajali podzakonski predpisi za določitev cene za obdelovalo mešanih komunalnih odpadkov. Tožena stranka tudi ni dokazala (manjkajo tudi konkretne trditve), da bi bila ta cena že vsebovana v ceni, ki jo je po koncesijski pogodbi tožeča stranka zaračunavala neposrednim uporabnikom. Zato pritožbena trditev, da bi tožeča stranka za omenjeno storitev obdelave mešanih komunalnih odpadkov prejela plačilo dvakrat, ne vzdrži resne presoje. Tožeča stranka je omenjeno storitev, dogovorjeno v spornih dveh aneksih, izvajala, pri čemer ni pravno pomembno, ali neposredno ali s pomočjo svojih izpolnitvenih pomočnikov. Iz omenjenih aneksov (četrti odstavek 3. člena Aneksa št. 1 v zvezi s 4. členom Aneksa št. 2) ali narave posla namreč ne izhaja, da bi morala tožeča stranka osebno opraviti sporno storitev (prvi odstavek 629. člena OZ). Zato pa je bila tožeča stranka za izvedbo storitve še vedno odgovorna toženi stranki (drugi odstavek 629. člena OZ). Tožena stranka pa tudi ni dokazala (tega tudi ni konkretno trdila), da bi nadomestilo za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov v konkretnem primeru (glede na to, da ni bilo določeno na podlagi oddaje javnega naročila) odstopalo od splošno sprejetih tržnih nadomestil. Iz vseh teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča evropsko pravo ni moglo biti kršeno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilo ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka toženo stranko pravočasno seznanila z ukrepi, ki so bili potrebni za začasno izvajanje dejavnosti obdelave mešanih komunalnih odpadkov, tudi v smeri vodenja postopkov izbire ponudnikov za izposojo naprav in v smeri drugih aktivnosti v zvezi s pričetkom izvajanja teh del (priloge A33, A36 in B11). Pravno pomembna je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavljala le povračilo za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, zbranih do 18.8.2013. Predmet spornih računov tudi niso nobeni prevozi ali odvozi na drugo lokacijo ali pretovori (priloge A6, A10, A12, A14 in A25). V teh računih je tožeča stranka natančno specificirala svojo storitev in v prilogah opredelila vse storitve tretjih oseb oziroma s strani tretjih oseb izstavljene račune. Te storitve (najemi strojev, stroški njihovega vzdrževanja in ostali stroški) pa so bile (glede na omenjene dopise) toženi stranki že vnaprej dobro znane, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

V četrtem odstavku 3. člena Aneksa št. 1 (v zvezi s 4. členom Aneksa št. 2) sta pravdni stranki določili, da bo znašala ocenjena mesečna cena obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem 0,0324 EUR/kg pripeljanih odpadkov, ocenjeni mesečni strošek na osebo pa 1,1005 EUR, pri čemer so v to vrednost vključeni tudi stroški najema potrebnih naprav, stroški odvoza in prevzema izločenih frakcij ter vsi potrebni stroški. Končna cena pa se bo oblikovala na podlagi znanih podatkov po prvem mesecu obratovanja. Tožena stranka v konkretni pravdi iztoževani denarni terjatvi po spornih računih po sami višini sploh ni konkretno nasprotovala, pri čemer je tožeča stranka v zvezi z višino iztoževane terjatve pravočasno podala konkretne trditve in pisne dokaze (točka II dopolnitve tožbe - listovna št. 111 in 112 spisa). Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka na tem mestu ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ni torej podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP oziroma kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi neposredni uporabniki tožeči stranki sporno terjatev že plačali, pa tožena stranka v pritožbi ne navaja le na pavšalen in dokazno nepodprt način, temveč gre na tem mestu tudi za prepozno in zato nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako je bila tožena stranka vnaprej jasno seznanjena, da bo tožeča stranka opravljala storitve obdelave mešanih komunalnih odpadkov tudi s pomočjo tretjih oseb, zato se ne more sklicevati na okoliščino, da je znesek DDV po nepotrebnem povišal končno ceno storitev, ki bi jo sicer plačali uporabniki, upoštevaje ob tem, da tretje osebe niso bile noben konkurenčni subjekt, marveč le izpolnitveni pomočniki tožeče stranke (tudi cena teh storitev je bila toženi stranki vnaprej sporočena, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje).

Glede na povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrecno odzvati prav na vse predložene pisne dokaze (pritožba jih specificira v točki IX), prav tako pa ni bilo nobene potrebe po zaslišanju priče V.M. Glede slednje pa pritožba niti ne pojasni, glede katerih konkretnih odločilnih dejstev bi bila omenjena priča lahko zaslišana (da bi potrdila odločilna dejstva, je premalo substanciran dokazni predlog). Tudi opustitev obvestitve tretjih oseb (ostalih občin z območja nekdanje skupne občine) o konkretni pravdi po oceni pritožbenega sodišča ni takšna postopkovna kršitev, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost same izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti. Če na sodišču ena stranka postavi ugovor sočasne izpolnitve, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost, ko jo izpolni tudi druga stranka (prvi in drugi odstavek 101. člena OZ). Bistveno pri tem pa je, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba, da ugovora sočasne izpolnitve ni mogoče vezati na izpolnitev stranske terjatve (v konkretnem primeru na predložitev menic kot ukrepa zavarovanja), temveč je ugovor po drugem odstavku 101. člena OZ mogoče podati samo, če je prišlo do neizpolnitve glavne obveznosti. Glede tega, da tožeča stranka svoje glavne pogodbene obveznosti (obdelave mešanih komunalnih odpadkov) ne bi izpolnila ali je ne bi izpolnila v dogovorjeni kvaliteti in obsegu, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila obveznost pravilno izpolnjena. Tudi sicer pa je tožena stranka te trditve tožeče stranke zgolj pavšalno in dokazno nepodprto prerekala. Izročitev menic je bila dogovorjena le kot garancija za dobro izvedbo del, zato je sodišče prve stopnje na tem mestu napačno uporabilo materialno pravo.

Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Vprašanje zapadlosti glavnične terjatve med strankama ni bilo sporno, pri čemer je tožeča stranka tudi v tožbenem zahtevku zakonske zamudne obresti od posamičnih glavničnih zneskov uveljavljala pravilno in v skladu s predloženimi računi.

Tožeča stranka je v pravdi v celoti uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer do izvršilnih stroškov v višini 492,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od prejema sklepa o izvršbi in pravdnih stroškov v višini 6.576,42 EUR (sodna taksa v višini 2.959,00 EUR, odvetniška nagrada za postopek na prvi stopnji v višini 1.487,20 EUR, odvetniška nagrada za narok v višini 1.372,80 EUR, 20,00 EUR za pavšalne materialne stroške, 85,10 EUR za potne stroške in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

Tožeča stranka je upravičena tudi do vseh stroškov pritožbenega postopka: za pritožbo v višini 5.260,49 EUR (odvetniška nagrada za pritožbeni postopek v višini 1.830,40 EUR, 20,00 EUR za pavšalne materialne stroške in 22 % DDV ter sodna taksa za pritožbo v višini 3.003,00 EUR) in za odgovor na pritožbo tožene stranke v višini 2.257,49 EUR (za odgovor 1.830,40 EUR, 20,00 EUR za pavšalne materialne stroške in 22 % DDV).

op. št. 1: MO v tem predpisu določa predmet in pogoje za dodelitev koncesije in druga vprašanja v zvezi z izvajanjem lokalne gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in lokalne gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov.

op. št. 2: Mestni svet MO je dal soglasje k obema aneksoma, kar je nesporno dejstvo.

op. št. 3: Komentar OZ, I. knjiga, stran 554; sodba VSL I Cpg 127/2011