Jedro

Osebi, ki je soavtor strokovnega mnenja Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP) v upravi Kriminalistične službe MNZ, v istem postopku ni mogoče priznati statusa sodnega izvedenca ampak kvečjemu izvedene priče glede pojasnil k mnenju CKTP.

Sodišču ni prepuščeno, da v okviru pooblastil o procesnem vodstvu odkloni izvedbo dokaza, če je podana tudi minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obtoženca.

Izrek

Pritožbama obt. K.K. in njegove zagovornice se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Celju kot prvostopnega sodišča z dne 13.12.1999, in sodba Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča z dne 24.5.2000 razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.2.1999, z izrekom pod I.) spoznalo obt. K.K. za krivega pod točko 1.) kaznivega dejanja umora v sostorilstvu po 2. in 4. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in z dejanjem pod točko 2. kaznivega dejanja umora po 1. in 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni po 2. odstavku 127. člena KZ, in sicer za dejanje pod točko 1.) 11 let in za dejanje pod točko 2.) izreka 15 let zapora, je obt. K.K. po 3. odstavku 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. V izrečeno kazen je bil obtožencu po 1. odstavku 49. člena KZ vštet čas, prestan v priporu od 27.4.1997 do vključno 22.6.1999. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili obtožencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v obsodilnem delu, ki obsegajo eno polovico vseh stroškov tega kazenskega postopka, v doslej zaznamovanem znesku 1,652.408,00 SIT, medtem ko je bil obtoženec na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila povprečnine. Z izrekom pod II.

prvostopne sodbe je bil obtoženi K.K. iz razlogov 3. točke 358. člena ZKP oproščen obtožbe dveh kaznivih dejanj umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ z nadaljnim izrekom, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo vsi stroški kazenskega postopka v oprostilnem delu iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.5.2000 z izrekom pod točko a.) pritožbo zagovornice obtoženega K.K. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod I.) v odločbi o krivdi in posamičnih kaznih potrdilo. Pod točko b.) izreka pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obt. K.K. spoznalo za krivega tudi kaznivih dejanj, opisanih v oprostilnem delu izpodbijane sodbe pod II. izreka, in sicer dveh kaznivih dejanj umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ, za kateri mu je določilo kazni po 15 let zapora in mu z upoštevanjem že določenih kazni 11 let zapora in 15 let zapora za kaznivi dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega in sta opisani pod I.) izreka sodbe sodišča prve stopnje, po 3. odstavku 47. člena KZ izreklo novo enotno kazen 20 let zapora, v katero je vštelo po 1. odstavku 49. člena KZ čas, prebit v priporu od 27.4.1997 do vključno 22.6.1999. Spremenilo je tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, tako da je obt. K.K. naložilo po 1. odstavku 95. člena ZKP povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka v doslej zaznamovanem znesku 3,304.816,00 SIT ter mu naložilo plačilo 300.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju kot pritožbenega sodišča sta se pravočasno pritožila obt. K.K. in njegova zagovornica, odvetnica M.N. Obtoženec se pritožuje iz vseh razlogov 370. člena ZKP in še posebej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da ga oprosti vseh očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Hkrati prosi, da se ga povabi na sejo pritožbenega senata.

Obtoženčeva zagovornica se pritožuje iz razlogov 1. in 3. točke 370. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornice zoper obsodilni del prvostopne sodbe in prvostopno sodbo v obsodilnem delu spremeni in obtoženca oprosti tudi za kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojen, zavrne pa pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper prvostopno sodbo. Le podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Celju v celoti in sodbo Okrožnega sodišča v Celju v obsodilnem delu in zadevo vrne v razveljavljenem delu v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. Hkrati predlaga, da Vrhovno sodišče na sejo, na kateri se bo obravnavala ta pritožba, povabi obtoženca in njo.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na vloženi pritožbi predlagal, da Vrhovno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. V zvezi z obtoženčevo pritožbo meni, da obtoženčeva izvajanja, temelječa na njegovi dosedanji obrambi, da dejanj ni storil, ne omajajo nobene od okoliščin, ki jih je sodišče štelo za dokazane. To je zlasti pomembno glede ocene, da je bil storilec v času, ko je dejanje storil, obut v športne copate, ki so bili kasneje zaseženi obtožencu. Ta okoliščina v povezavi z drugimi dokazi (lastništvo enake pištole, kot je bila uporabljena za umore, nezanesljiv alibi, neuporaba obtoženčevega mobilnega telefona v času storitve dejanj in druge) daje skupaj trdno podlago za obsodbo.

Na pritožbo obtoženčeve zagovornice pa vrhovni državni tožilec odgovarja, da nobena od zatrjevanih bistvenih kršitev kazenskega postopka ni podana. Zagovorničina trditev, da ni imela dovolj časa, da bi se seznanila z dotedanjim tekom postopka, ni sprejemljiva, saj je zagovornica M.N. zagovarjala obtoženca od 3.9.1999 dalje, torej dalj časa in je imela dovolj možnosti, da se je seznanila z vsem dokaznim gradivom. Prav tako obtožencu ni bila kratena pravica do obrambe. S tem, ko je sodišče zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe, ni kršilo 17. člena ZKP. Sodišče je izvedlo dokaze, za katere je menilo, da so potrebni. Presoja, kateri dokazi so za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pomembni in kateri ne, je v pristojnosti sodišča. Prvostopno sodišče pa je izvedlo vse dokaze, ki so bili v danem primeru potrebni. Prav tako ni utemeljena trditev pritožnice, da bi morali biti izvedeniški mnenji Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (CKTP) in mag. D. izločeni iz spisa, ker naj bi bila to nedovoljena dokaza. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da gre za dokaza, ki nista nedovoljena, kot pravilno ugotavljata napadeni sodbi. Stvar presoje sodišča pa je, kolikšno dokazno moč imata.

V zvezi s pritožbenim očitkom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vrhovni državni tožilec meni, da obširne navedbe v tej smeri ne morejo omajati prepričljivosti sklepov prvostopnega in drugostopnega sodišča. Obtožencu so dejanja dokazana sicer zgolj na podlagi posrednih dokazov, vendar je veriga le-teh tako zanesljivo sklenjena, da ne pušča dvoma, da jih je storil obtoženec in da je zanje kriv.

Pritožbi obtoženca in njegove zagovornice sta utemeljeni.

Zagovornica v pritožbi uveljavlja naslednje bistvene kršitve določb kazenskega postopka: - da je bila obtožencu tekom sojenja kršena pravica obrambe, ko zagovornica po pooblastilu ni imela na razpolago dovolj časa, da bi se seznanila z dotedanjim tekom kazenskega postopka; - obtožencu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov, ki so mu v korist v smislu pravilne uporabe 17. člena ZKP. Obtožencu je bila z odločitvijo prvostopnega sodišča, da zavrne njegove dokazne predloge, ki bi bistveno pripomogli k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, odvzeta temeljna pravica, ki jo ima kot obdolženec v postopku ne le na podlagi ZKP, temveč tudi Ustave RS in Deklaracije o človekovih pravicah, ko mu je bila odvzeta pravica, da se izvedejo dokazi, ki so mu v korist. Zagovornica povezuje ta očitek z zavrnitvijo po obrambi predlaganega dokaza z zaslišanjem švicarskih izvedencev in soočenjem navedenih izvedencev z izvedencema D. in P. o bistvenih razlikah navedenih izvedencev o identiteti zaseženih športnih copat obt. K. s tistimi, ki so pustili sledi v T., zlasti še v zvezi z razlago podrobnosti, pomembnih za identifikacijo, ugotovljenih na mavčnem odlitku, glede katerega naj bi švicarska izvedenca ugotovila, da ni odtis copata, ki jima je bil poslan za izdelavo mnenja. Nasprotno mnenje izvedencev D. in P. z njuno oceno strokovnosti obeh švicarskih izvedencev prvostopno sodišče ni preizkusilo z zaslišanjem obeh švicarskih izvedencev, ampak je predlog obrambe za njihovo zaslišanje in soočenje z izvedencema D. in P. kot nepotreben zavrnilo, čemur je sledilo tudi pritožbeno sodišče. Prvostopno sodišče prav tako ni dopustilo vpogleda v strokovno mnenje siceršnjega sodnega izvedenca K., ki je prvi na predlog obrambe opozoril na nestrokovnost podanega mnenja CKTP in izvedencev D. in P. Ob takem stanju je sodišče po mnenju obrambe le-tej odvzelo možnost, da z zaslišanjem švicarskih izvedencev dokaže nestrokovnost tako obeh slovenskih strokovnjakov kot CKTP; prvostopno sodišče je zavrnilo tudi izvajanje dokazov o tem, kako so bile realizirane številne sodne odredbe iz predkazenskega postopka. Iz izpovedbe preiskovalne sodnice J.P., ki je vodila preiskavo zoper obtoženca, sledi, da so ona sama in drugi dežurni preiskovalni sodniki prejemali poročila na temelju izdanih odredb, ki so jih takoj poslali državnemu tožilstvu. Pritožbeni očitek zagovornice se nanaša na trditev obrambe, da sodišču prve stopnje niso bili na razpolago vsi sodni spisi, pritožbeno sodišče pa je očitek odpravilo z ugotovitvijo, da državni tožilec ni zadrževal nobenih podatkov in spisov. Zagovornica še vedno trdi, da obstajajo sodni spisi, katerih vsebina bi morala biti dana na razpolago obtožencu in obrambi, kajti po prepričanju zagovornice ti sodni spisi vsebujejo pomembne podatke in dokaze, ki so obtožencu v korist. To svojo trditev zagovornica opira na vsebino poročila Okrožnega državnega tožilca v Celju Višjemu državnemu tožilstvu v Celju, da je moral prositi policijo, da je po nekaj letih dobil vsaj nekaj podatkov. Zato se postavlja vprašanje, kdo je vodil ta kazenski postopek, če sodišče trdi, da spisov nima, državni tožilec pa, da mora za podatke o realizaciji sodnih odredb posebej prositi policijo, da jih sploh dobi. Sicer pa je pritožbeno sodišče dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, razglasilo za nepotrebne, in sicer: kdo je v T. telefoniral pred in po zločinu in seveda koga so prebivalci T. klicali, podatki o rekonstrukciji, o mikro sledeh, o tem, kakšna dokumentacija je bila sploh zasežena v T., kam so izginila vsa obuvala žrtev, podatki o tem, kdo vse je hodil po prizorišču zločina 5.3.1997 in v nadaljnih dneh, podatki o tem, v kaj so bili sprehajalci in uradne osebe obuti, dalje o tem, zakaj so policisti 5.3.1997 po lastnih trditvah videli na podstrešju T. kovinske predmete, dne 25.3.1997 pa prav na istem mestu naboje, strelivo, puške... dalje kakšne fotografije bi nastale iz tistega dela zvitka negativa, ki ga je policija odrezala, preden ga je dostavila sodišču, ali vsaj o tem, kakšen je redosled posnetkov na negativih, ki so na sodišču. Zavrnjena je bila pribava originalnih video kaset, pribava mnenja o tem, ali so bili copati, ki jih poseduje sodišče, oprani, pribava podatka o tem, zakaj se v copatih nahaja nepoškodovana originalna papirna nalepka z oznako številke copat, vsekakor pa tudi zaslišanje obeh profesorjev iz Švice. Na vse te kršitve obramba opozarja, da se je predkazenski postopek začel kot sodno dejanje, saj je ogled opravila preiskovalna sodnica, ki se je nadaljeval prav tako kot sodni postopek, med katerim so preiskovalni sodniki izdajali številne odredbe, ki so jih bili policisti, strokovnjaki in izvedenci dolžni realizirati in poročati sodišču. Predkazenski sodni postopek je bil tako izvajan v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, pa je bilo kljub sodnim odredbam v nadaljevanju vse prepuščeno policiji, ko po 5.3.1997 na kraju ogleda preiskovalne sodnice ni več bilo, ampak je policijsko delo povzdignila na raven sodnega dela. Zagovornica v pritožbi še ugotavlja, da poročil na podlagi sodnih odredb (preiskovalnih sodnikov), kljub nasprotnim trditvam preiskovalne sodnice P., okrožni državni tožilec ni dobil, ampak jih je prejel na izrecno zahtevo po nekaj letih od policije. S pribavo sodnih spisov bi se po mnenju zagovornice zbrali podatki o tem, kaj je bilo resnično izvajano in izvedeno v predkazenskem postopku, kar posebej velja za podatke o mikro sledeh na kraju zločina; nadalje opozarja zagovornica v zvezi z izvajanjem dokaza s sodno rekonstrukcijo. Sodišče - očitno prvostopno - spisa o rekonstrukciji ni hotelo pribaviti in se je na neobstoječe podatke o neobstoječi rekonstrukciji pri svoji odločitvi oprlo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bila izvedena rekonstrukcija brez sodelovanja sodnika in državnega tožilca, to je, da sodne rekonstrukcije sploh ni bilo. Sodišči se zato na nekaj, kar ne obstoji in ni bilo izvedeno, ne smeta sklicevati. Pa vendar tako prvo kot drugostopna sodba temeljita na izpovedbah o ugotovitvah, ki naj bi jih zaslišane osebe sprejele na temelju neke rekonstrukcije.

Obramba se vprašuje ob razlogovanju pritožbenega sodišča, kaj je policija kar sama ugotovila, da niti lastnih ugotovitev ni poslala ne državnemu tožilstvu in ne sodišču. Prav tako obrambi ni jasno, zakaj pritožbeno sodišče trdi, da je policija nekaj delala in to v izrecnem nasprotju s sodno odredbo, pa pri tem pritožbeno sodišče ne ve, kdaj, ne kje in ne kako in še manj s kom, pa vendar na takšno ugotovitev da nekaj, nekje, nekoč pa je bilo, celo opre svojo sodbo. Obramba še opozarja, da je pritožbeno sodišče izrecno ugotovilo, da mu ni znano, katero dokumentacijo je policija obtožencu zasegla, pa mu je ni vrnila, ko so podatki v potrdilu o zasegu in vrnitvi predmetov v spisu. Pri tem je državni tožilec pošiljal fotokopije zasežene dokumentacije obdolžencu in s tem dokazal, da dokumentacijo poseduje, pa je sodišču ni dal. Če bi policija izročila zaseženo dokumentacijo sodišču, oziroma bi jo sodišče zahtevalo od policije, bi pritožbeno sodišče ne moglo odločati, da mu ni jasno, čemu bi taka dokumentacija sploh služila v tej kazenski zadevi. Z vpogledom vanjo bi se sodišče lahko prepričalo, da zasežena dokumentacija pomeni zabeležko gibanja obtoženca tudi 4.3.1997, kar bi koristilo obtožencu tako pri vsakem zaslišanju kot tudi pri dokazovanju alibija; - nadaljna kršitev določb kazenskega postopka po stališču zagovornice je, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče uporabili mnenje CKTP in mag. D., čeprav bi morali biti obe mnenji iz spisa izločeni, ker gre za nedovoljene dokaze. Izvedenec D. je bil v času raziskave zločina v T. delavec policije, ki je, kot je sam povedal na sodišču, usmerjal delo policistov v C., dajal navodila in sodeloval pri izdelavi strokovnega mnenja CKTP ter ga tudi izdelal prej, preden je sodišče izdalo sodno odredbo, s katero je bil CKTP zadolžen za izdelavo mnenja. To po mnenju obrambe pomeni, da sta tako CKTP kot D. delovala ves čas kot del organov pregona - policije, torej pripravila za potrebe policije mnenje, ki naj bi bilo pravno veljavno kot mnenje, izdelano na zahtevo sodišča s tem, da se je poskrbelo za naknadno izdajo sodne odredbe. Ob povedanem meni obramba, da je pri izdelavi mnenja šlo za delo organa pregona, ne pa inštitucije, ki bi bila neodvisna od policije in ki bi svoje delo opravila na zahtevo sodišča. Obramba očita prvostopnemu sodišču, da tega, kar je napisal ali izpovedal mag. D., ni uporabilo pri razsoji, pri uporabi mnenja CKTP pa je na ta način lahko ignoriralo izpovedbo D., da je policija že izdelala svoje mnenje in nato čakala na sodno odredbo, da je policijsko poročilo dobilo videz dela za sodišče in mnenje uporabilo. Pritožbeno sodišče pa je ignoriralo tako datum nastanka strokovnega mnenja kot izpovedbo mag. D. o tem, kako je le-to mnenje nastalo ter oboje uporabilo, češ da je šlo za delo neodvisnega inštituta, zaradi česar da ni uporabna odločba Ustavnega sodišča o uporabi takšnih mnenj, temveč stališče Vrhovnega sodišča, da se takšne podatke v kazenskem postopku sme uporabiti.

V ostalem zagovornica v svojih pritožbenih izvajanjih napada dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče kot zmotno in nepopolno.

Obtoženec v pritožbi, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zatrjuje tudi kršitev določb kazenskega postopka. Skladno z zagovornico namreč navaja, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko je bil predlog obrambe, da se neposredno zaslišita švicarska izvedenca in tudi soočita z izvedencema D. in P., zavrnjen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek zagovornice, da je bila obtožencu tekom sojenja kršena pravica do obrambe, ni utemeljen.

Zgolj dejstvo, da je odvetnica M.N. prejela obtoženčevo pooblastilo kot zagovornica 3.9.1999, ko se je glavna obravnava na novo začela 15.9.1999, prvostopna sodba v tej zadevi pa je bila izrečena 13.12.1999 po številnih kontinuiranih nadaljevanjih glavne obravnave, ne glede na obsežnost spisa, ne daje podlage za zaključek, da je bila obtožencu tekom sojenja kršena pravica do obrambe. Ob izčrpni obrazložitvi k temu pritožbenemu ugovoru, uveljavljanem tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje, iz razlogov, ki jih navaja v svoji sodbi sodišče druge stopnje, ni mogoče pritrditi. Obtoženec je imel ves čas kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje zagotovljeno obrambo, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi po pooblastilu, pri čemer formalna obramba, kot je razvidna iz kazenskega spisa glede na pravice obtoženca, ni bila prizadeta, kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče. Z razlogi drugostopenjskega sodišča v zvezi s tem pritožbenim ugovorom kršitve določb kazenskega postopka se Vrhovno sodišče v celoti strinja.

Prav tako ni podana kršitev postopka v zvezi z oceno izvedeniških mnenj, ki naj bi temeljila na neizvedenih sodnih rekonstrukcijah. Sodnih rekonstrukcij ni bilo. Obstajajo le odredbe preiskovalnih sodnikov o postavitvi in nalogah izvendencev in izdelana izvedeniška mnenja ter pojasnila izvedencev, kar je na pritožbeni ugovor zagovornice sodišča druge stopnje s svojo oceno teh mnenj procesno pravilno ovrednotilo in zadostno obrazložilo.

Pritrditi pa je izvajanjem obeh pritožnikov, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče kršili v škodo obtoženca pravico do izvajanja dokazov v korist obtoženca. Ta pritožbeni ugovor kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče presojalo v naslednjem ustavnem in zakonskem okviru: V 29. členu Ustave RS je v 3. alinei določeno, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti (z obtožbo) zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V 2. odstavku 17. člena ZKP je določeno v zvezi z načelom materialne resnice, da morajo sodišče in drugi državni organi enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. V 2. odstavku 5. člena ZKP je določeno, da se mora obdolžencu omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Obseg dokazovanja na glavni obravnavi je opredeljen z 2. odstavkom 329. člena ZKP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, za katere sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. V 4. odstavku tega člena pa je še določeno, da stranke in oškodovanec smejo do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo pa tudi ponoviti tiste predloge, ki jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil. Glede dokazovanja z izvedenci na glavni obravnavi je v 1. odstavku 331. člena ZKP določeno, da se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, če v tem poglavju ni drugače določeno. V 8. odstavku 178. člena ZKP je določeno, da se za razjasnitev posameznih tehničnih in drugih strokovnih vprašanj, ki nastanejo v zvezi s pridobljenimi dokazi, pri zaslišanju obdolženca ali pri drugih preiskovalnih dejanjih lahko pokliče (preiskovalni sodnik) osebo ustrezne stroke, da o takih vprašanjih da potrebna pojasnila. Glede na procesno situacijo v obravnavani zadevi so kot izvedenci in strokovnjaki nastopali različni strokovni zavodi in posamezniki, tudi tuji, pri čemer njihovo sodelovanje v dokaznem postopku opredeljuje 7. odstavek 333. člena ZKP, ki določa, da če je opravil izvedensko delo strokovni zavod oziroma državni organ, lahko sodišče odloči, da ne bo vabilo strokovnjakov, katerim je zavod oziroma organ zaupal izvedensko delo, če glede na naravo opravljenega izvedenskega dela ni pričakovati popolnejšega pojasnila pisnega izvida in mnenja. V takem primeru sme senat na glavni obravnavi odločiti, da bosta izvid in mnenje strokovnega zavoda oziroma državnega organa samo prebrana. Če pa spozna, da je to potrebno glede na druge izvedene dokaze in pripombe strank (342. člen), lahko pozneje določi, da bodo strokovnjaki, katerim je bilo zaupano izvedensko delo, neposredno zaslišani. Po 342. členu ZKP po branju vsakega zapisnika ali drugega pisanja vpraša predsednik senata stranke in oškodovanca, ali imajo kaj pripomniti.

Ob pritožbeni trditvi o kršitvi postopka s tem, da obrambi ni bilo omogočeno izvajati dokazov v obtoženčevo korist, ko se istočasno v pritožbi zoper drugostopno sodbo uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja, temeljijo dokazni zaključki, da je obtoženec K.K. storilec oziroma sostorilec očitanih kaznivih dejanj, na ugotovitvi, da je realen dokaz najdena sled obuvala s kockastim vzorcem v kleti gospodarskega poslopja, kjer je bilo najdeno tudi truplo pokojnega Š.P., in sicer po podatkih kriminalistično-tehničnega zapisnika kot sestavnega dela zapisnika preiskovalne sodnice o ogledu kraja dejanja. Na strani 9 v 2. odstavku obrazložitve prvostopne sodbe je na koncu navedba: "Ob betonskem podestu in srednjem delu moškega trupla je bila v razdalji 1,5 m od levega zidu najdena sled obuvala s kockastim vzorcem. Ta sled je bila zavarovana z mavčnim odlitkom". Glede navedene sledi je bilo v teku kazenske preiskave ugotovljeno, da jo je pustilo obuvalo - športni copat - znamke Nike Air Max št. 43, zasežen obtoženemu K.K. ob hišni preiskavi njegovega stanovanja dne 8.4.1997. Ugotovitev o identiteti copata temelji na mnenjih, označenih kot izvedenska mnenja CKTP in sodnih izvedencev D. in P., postavljenih deloma z odredbami dežurnih preiskovalnih sodnikov v teku predkazenskega postopka in v kazenski preiskavi, pozneje pa po senatu na glavnih obravnavah oziroma predsednici senata izven glavne obravnave in predstavljajo edini dokaz, da je bila navedena sled puščena po obuvalu, ki ga je nosil po teh ugotovitvah obtoženi K.K. Taka dokazna ocena je bila sprejeta tako pred sodiščem prve stopnje kot pred sodiščem druge stopnje na pritožbeni seji kljub prizadevanju obrambe, da se zatrjevane nejasnosti, neskladnosti in druge pomanjkljivosti ob primerjavi izvedenskih mnenj izvedenca D. in P. z izvedenskim mnenjem švicarskega zavoda iz L. razjasni z neposrednim zaslišanjem strokovnjakov, ki so to mnenje izdelali. Razčiščevanja očitkov obrambe, da sploh ne gre za odtis obtoženemu K.K. zaseženih copat, najden v kleti gospodarskega poslopja ob truplu Š.P., da je sporno, ali sploh gre za identične športne copate, zasežene K.K., s tistimi, ki so bili predloženi izvedencem v izvedeniško presojo, da so posamezne nejasnosti tako v zvezi z mavčenjem sledi kot z manipulacijami s tem odlitkom v teku predkazenskega in kazenskega postopka ob pogojnih zaključkih švicarskih strokovnjakov, ne da bi bili neposredno soočeni s stališči izvedencev D. in P. glede popolne identitete najdene sledi do podrobnosti K. zaseženih športnih copat, so ostala glede na ureditev dokazovanja z izvedenci po ZKP tako pomanjkljiva, da je dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja objektivno pogojen. Vsekakor je bilo preuranjeno zaključevati, da sta mnenji izvedencev D. in P. zadostna podlaga za dejanske zaključke v zvezi z izvajanjem posrednih dokazov, ki naj bi kot sklenjeni krog indicev bili ob obravnavanem edinem neposrednem dokazu - identificirani sledi - da je storilec dveh oziroma vseh štirih očitanih kaznivih dejanj K.K. Niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista ravnali povsem skladno z določbami ZKP o izvajanju dokazov z izvedenci (257. in 258. člen ZKP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je po odredbi preiskovalnega sodnika z dne 21.4.1997 CKTP 23.4.1997 izdelal strokovno mnenje o primerjavi najdene sledi obuvala v kleti gospodarskega poslopja ob truplu Š.P. s športnim copatom Nike Air Max, zaseženim obtožencu 8.4.1997 ob hišni preiskavi. V strokovni ekipi, ki je izdelala navedeno strokovno - izvedensko - mnenje je med ostalimi sodeloval sodni izvedenec E.D., takrat uslužbenec CKTP. V poznejšem postopku zoper obtoženega K. je navedeni izvedenec nastopal kot sodni izvedenec in ocenjeval svoje izvedensko mnenje, sodeloval z drugim izvedencem iste stroke P. ter ocenjeval ter komentiral za potrebe postopka izvedensko mnenje, ki sta ga izdelala švicarska strokovnjaka (očitno izvedenca), ne da bi navedena izvedenca neposredno sodelovala v postopku. Obe nižji sodišči sta svoji sodbi oprli na mnenja, pisna in ustna, izvedencev D. in P. ter na pogojne zaključke švicarskih izvedencev, ne da bi razčistili rezerve, ki sta jih ob svojih zaključkih podala švicarska izvedenca o vprašanju nastanka poškodbe čepka na zaseženem obuvalu in izostankov poškodbe na mavčnem odlitku.

Za oceno pravilnosti postopka tako preiskovalnih sodnikov kot razpravljajočega senata sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje je potrebno presoditi, ali so bili dokazi z izvedenci izvedeni skladno z zgoraj citiranimi določbami ZKP, če naj imajo odločilen pomen za razsojo v obravnavani zadevi. Izhajajoč iz ugotovitev po vpogledu v spis, je v zvezi z najdeno sledjo v kleti gospodarskega poslopja, ob poteku postopka razvidno naslednje: Preiskovalna sodnica je dne 5.3.1997 opravljala ogled na kraju dejanja, katerega je po preteku delovnega dne ob znočitvi prepustila delavcem kriminalistične službe, katerim je prepustila kriminalistično tehnično zavarovanje sledov ter 6.3.1997 o tem napisala zapisnik. Iz tega zapisnika je razvidno, da so bile najdene sledi obuval v veži ob vhodu v hišo T. in še druge sledi obuval v spalnici in na podstrehi s točnim opisom, kakor tudi ugotovitev, da je bilo v kleti najdeno moško truplo, ležeče na trebuhu, z vklenjenimi rokami na hrbtu. V zapisniku je še navedba, da je kriminalistično tehnični ogled z zapisnikom sestavni del zapisnika preiskovalne sodnice. O v kleti najdeni sledi preiskovalna sodnica ni navedla v svojem zapisniku ničesar.

Dne 21.3.1997 je bil napisan zapisnik o kriminalistično tehničnem ogledu in zavarovanju sledov z ugotovitvijo, da je ogled trajal do 10.3.1997. V tem zapisniku so podatki o najdeni sledi podplata kockastega vzorca obuvala v veži stanovanjske hiše in o enakih sledeh, najdenih v prahu in pesku pri vhodu na podstreho, kakor tudi ob moškem truplu z navedbo o tej zadnji sledi, da je napravljen mavčni odlitek. Ko o tej sledi preiskovalna sodnica v svojem zapisniku, kot je navedeno zgoraj, ni navedla ničesar, je obstoj sledi potrdila zaslišana kot priča na glavni obravnavi. Iz fotografskih posnetkov, napravljenih po kriminalističnih delavcih ob ogledu, je bil dne 8.3.1997 izdelan album fotografij najdenih sledov, in sicer v veži stanovanjske hiše, na podstrehi te hiše in v kleti gospodarskega poslopja, pri čemer gre tudi za posnetke najdenih sledi obuval. Prvi zapis o obtoženem K. je datiran s 5.4.1997. Dne 8.4.1997 je bil izdan sklep o hišni preiskavi in opravljena hišna preiskava pri obtoženem K.K. V zapisniku o tej preiskavi je podatek o zasegu tenis copat Air Nike Max (Man) št. 43. Preiskovalni sodnik je izdal dne 21.4.1997 CKTP odredbo o analizi najdenih sledi obuval v zvezi z zaseženimi obuvali. Analiza nosi datum 22.4.1997 in je označena, da gre za izvedensko mnenje. Dostavljena je bila preiskovalnemu sodniku 23.4.1997 in vsebuje med drugim tudi fotografije obtoženemu K. vzetih copat. Avtor tega mnenja je bil sodni izvedenec D. Zaključek v tem mnenju potrjuje skladnost med mavčnim odlitkom v kleti najdene sledi z obuvalom, zaseženem obtoženemu K. Dne 8.5.1997 poda K. prvi zagovor in ugovarja identiteti zaseženih copat. Tega dne je izdal preiskovalni sodnik odredbo za ugotovitev sledov DNA na K. zaseženih copatah. V nadaljevanju postopka je preiskovalni sodnik razčistil neskladje glede številke zaseženih copat z navedbo v zapisniku o hišni preiskavi. Zaradi nadaljnih razčiščevanj v zvezi z obutvijo obtoženca je bila dne 29.5.1997 opravljena ponovna hišna preiskava z zasegom druge K. obutve. V nadaljevanju postopka je bil z odredbo preiskovalnega sodnika postavljen za izvedenca sodni izvedenec D. zaradi pregleda zasežene obutve, ko je bila 8.7.1997 preiskava zaključena in dokazno gradivo po Upravi kriminalistične službe izročeno državnemu tožilcu.

Po vloženi obtožbi, ki je postala pravnomočna po izvedenem ugovornem postopku, je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v zvezi z najdenimi sledovi obuval na kraju kaznivega dejanja upoštevalo "izvedensko mnenje CKTP" kot strokovno mnenje, pribavljeno v predkazenskem postopku po odredbi preiskovalnega sodnika in ga kot takega sprejelo, pri čemer se z avtorji tega strokovnega mnenja prvostopno sodišče ni ukvarjalo, ne glede na to, da je tako v teku preiskave kot tudi na sami glavni obravnavi nastopal kot soavtor sodni izvedenec D. Svoje dokazne zaključke je prvostopno sodišče glede dokaza z najdenimi sledmi gradilo na sodnem izvedencu P. in končno na strokovnem mnenju izvedencev univerze v Luzani (Loussanni) iz Švice. V teku postopka na prvi stopnji je pritožbeno sodišče sklep o izločitvi strokovnih oziroma izvedenskih mnenj in izpovedb izvedenca D. razveljavilo. Prvostopno sodišče se s procesno pozicijo izvedenca D. in njegovimi izvajanji, kolikor niso sestavni del sprejetega strokovnega mnenja CKTP, ni ukvarjalo. Glede na podatke spisa pa ni nobenega dvoma, da je izvedenec D. kot soavtor in pozneje kot izvedenec sodeloval do določenega trenutka kot strokovnjak CKTP in soavtor sprejetega izvedenskega mnenja kot je bilo v predkazenskem postopku odrejeno po preiskovalnih sodnikih, pozneje pa po uvedbi preiskave kot sodni izvedenec. V tej poziciji je D. nastopal tudi na glavni obravnavi dne 28.1.1998, ko je bil zaslišan kot izvedenec. Ves čas postopka na glavni obravnavi so bili navzoči pomisleki obrambe o kontaminiranosti dokaza z izvedencem D. Navedeni sodeluje v postopku na glavni obravnavi tudi v zvezi z obrambnim predlogom, da se kot izvedenec zasliši Ko. o okoliščini, da sledi ob truplu P. ni pustilo obuvalo, zaseženo obtoženemu K.K. S tem v zvezi je sodišče sprejelo sklep o dopolnitvi mnenja izvedenca D. v smeri ugotovitve identitete zaseženih copat obtoženemu K., s tistimi, ki so bili predmet strokovne analize. Sodišče prve stopnje je copate predalo CKTP, kjer je po dodatni strokovni obdelavi izvedenec D. izdelal dopolnilno mnenje, v katerem je potrdil svoje ugotovitve o identiteti obtožencu zaseženih copat s tistimi, ki so pustile prej omenjeno najdeno sled (5.3.1998). Dne 17.3.1998 je bil na glavni obravnavi zaradi pomislekov obrambe tako v procesno vrednost, kot v pravilnost D. izvedenskih izvajanj, postavljen nov izvedenec iste stroke P., ki je v svojem mnenju potrdil pravilnost ugotovitev izvedenca D. Glede na potek časa se je glavna obravnava 6.10.1998 začela znova, ob ponovitvi vseh doslej izvedenih dokazov, ko je obramba predlagala 20.10.1998 postavitev Inštituta v Loussanni v Švici za ugotovitev, ali je obtožencu K. zasežena obutev pustila sledove na kraju zločina v T. Ta predlog je bil navedenega dne zavrnjen. Dne 14.11.1998 je obtoženec začel z gladovno stavko, ki jo je 26.3.1999 prekinil. Pred tem je bila dne 10.3.1999 glavna obravnava preložena za nedoločen čas. Dne 14.4.1999 pa je predsednica senata sodišča prve stopnje poslala zaprosilo za izdelavo izvedeniškega mnenja, kot je prvotno predlagala obramba, Inštitutu Univerze v Loussanni za tovrstna izvedeništva, ki je julija poslal odgovor - izvedensko mnenje, v katerega pravilnost je okrožni državni tožilec izrazil pomisleke. Obramba na obravnavi, ki se je 31.8.1999 ponovno začela znova, oporeka strokovnosti izvedenca P., ko v nadaljevanju pride do že omenjenega sklepa prvostopnega sodišča o izločitvi izvedenskega mnenja CKTP s slikovno prilogo in vseh D. izvedenskih mnenj ter D.-jeve izpovedbe poleg ostalih izločenih dokazov, vendar ne v celoti, kot je zahtevala obramba. Ta sklep, kot že povedano, je pritožbeno sodišče na pritožbo okrožnega državnega tožilca razveljavilo in hkrati izreklo, da se strokovna mnenja CKTP vključno z D.-jevimi mnenji ne izločijo. Prvostopno sodišče je kot dokazno podlago sprejelo v svoji sodbi le strokovno mnenje CKTP, o D. nastopanju kot izvedencu tako v preiskavi kot na glavni obravnavi sodišče prve stopnje ni reklo ničesar. Izvedenec D. je namreč med nadaljevanjem glavne obravnave 17.11.1999 pojasnil individualne značilnosti sledi, obramba pa je k temu predlagala neposredno zaslišanje obeh izvedencev iz Inštituta v Loussanni, ko državni tožilec predloži novo dokazno gradivo in 3.12.1999 modificira obtožbo. Šlo je za mnenje CKTP z dne 28.3.1997. Ko je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ocenjevalo dokazno vrednost "izvedeniških mnenj", tudi tistega z dne 23.4.1997, je ugotovilo, da je CKTP Ljubljana, kot najbolje tehnično opremljena strokovna institucija na tem področju v času izvajanja tega postopka tako kot tudi balistično mnenje istega strokovnega zavoda kot strokovno mnenje ustrezno usposobljene inštitucije, ki, četudi v službi organa pregona v postopku, ki se je takrat vodil zoper neznanega storilca, v fazi izdelave mnenja po oceni sodišča tudi objektivno ni mogla biti pristranska, saj je šlo za prva preverjanja zbranih dokazov. Glede na pritožbene ugovore je sodišče druge stopnje, ko je zavračalo pritožbeni očitek o kršitvi pravice obtoženca do izvajanja dokazov, ki so mu v korist, v zvezi s strokovnimi mnenji CKTP na strani 7 drugostopne sodbe v obrazložitvi navedlo, da gre za očitek vezan na odločbo Ustavnega sodišča RS - U 32/95. Ko obravnava pritožbeni očitek obrambe, da bi bilo potrebno izločiti iz spisa izvedenska mnenja CKTP ter tudi mnenja in izpovedi, ki jih je podal sodni izvedenec mag. E.D., napotuje pritožbeno sodišče na svoj sklep z dne 5.10.1999, da se navedene listine ne izločijo. Po prepričaju pritožbenega sodišča, da je CKTP v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, mag. D. pa takratni delavec, ni takšno dejstvo, da bi že samo po sebi omogočilo očitek nezakonitosti njunega dela. Gre za strokovno službo policije, kateri je v pomoč pri njenem delu in nič več, saj ni res, kot skuša prikazati pritožnik, da bi ona in njeni delavci sami vplivali na tek preiskave in odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Njihove funkcije ni enačiti s funkcijo policije, ker pa so tej, kot rečeno, v pomoč, je potrebno njihove ugotovitve, katere imajo značaj strokovnega mnenja, preveriti predvsem iz razloga, da ne bi prišlo do sumničenj, do kakršnih je prišlo v tem kazenskem postopku. V tem smislu je razumeti navedeno odločbo ustavnega sodišča, pa tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS (sodba z dne 8.1.1998, opr. št. I Ips 269/97). Pritožbeno sodišče ugotavlja dalje, da so bila v dokaznem postopku v navedenem smislu preverjena ne le že omenjena strokovna mnenja CKTP ter mnenje in izpovedi mag. D., ampak tudi strokovna mnenja tega organa in pri njem zaposlenih delavcev, povsod kjer je bilo to mogoče. To se ni dalo izvršiti povsod, pri čemer je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe to pojasnilo in navedlo tudi, zakaj v posameznih primerih strokovnjakom CKTP verjame. Pri tem ni prezreti, da v nekaterih primerih verodostojnosti po njih opravljenega dela ne oporeka niti obramba, zlasti v tistih za obtoženega ugodnejših, kot je najdenje sledi krvi, ki naj bi predstavljala mešanico krvi pokojne F.P. in Š.K. K zgoraj navedenemu stališču pritožbenega sodišča je izhodišče odločba Ustavnega sodišča z dne 8.1.1998, opr. št. U-132/95 (?), ki ugotavlja, da 2. odstavek 249. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo samo zato, ker določena strokovna služba - CKTP dela v okviru Kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve. Upoštevaje procesno situacijo v obravnavani kazenski zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predkazenski postopek v obravnavani zadevi bil voden v skladu z odredbami dežurnih preiskovalnih sodnikov. V pritožbah zatrjevana kolizija med funkcijo odkrivanja in opravljanjem izvedenstva ali zgolj pojasnjevanja določenih strokovnih vprašanj na zahtevo preiskovalnih sodnikov ne narekuje v obravnavanem primeru izločitev zbranega dokaznega gradiva v smislu 83. člena ZKP. Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje zato nima pomislekov v pravilnost pravne ocene pritožbenega sodišča o dokazni vrednosti tudi mnenj CKTP. Zato v obravnavanem primeru ni šlo za uporabo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo potrebno izločiti. Pritožba zagovornice v tej smeri je zato neutemeljena. Vprašljivo pa je pri tem, ali je avtorjem strokovnega mnenja, kot sodnim izvedencem, poveriti oceno strokovnosti teh istih izvedenskih mnenj, ki so jih kot delavci ustreznega zavoda izdelali oziroma sodelovali pri izdelavi.

Prvostopno sodišče se je temu izognilo tako, da obširna izvajanja v dokaznem postopku, ki jih je podal kot sodni izvedenec E.D., sploh ni upoštevalo v obrazložitvi svoje sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vzporejalo mnenje CKTP o identiteti obsojenčeve obutve z obutvijo, ki je pustilo sledi na T. (na kraju zločina) tako v oceno avtorju navedenega strokovnega mnenja kot sodnemu izvedencu E.D. ter nadaljnjemu sodnemu izvedencu P. Oba navedena sta poleg pojasnil k lastnim strokovnim oziroma izvedenskim ugotovitvam podala na prvi stopnji oceno izvedenskega mnenja švicarskih izvedencev, kjer sta navedena tuja izvedenca postavljala pogojne zaključke, izvedenca D. in P. pa dajala na te pogojne zaključke ne samo pojasnila, ampak tudi ocene v smeri potrditve lastnih dokaznih zaključkov. S tem je ostalo v nasprotju s procesnimi določbami, ko ni bila dana možnost švicarskim izvedencem konfrontirati se s stališči izvedenca P. pa tudi z izvajanji D. bodisi kot strokovnjaka, bodisi kot sporno postavljenega oziroma upoštevanega sodnega izvedenca o bistvenih identifikacijskih ugotovitvah oziroma pomislekih. Ocena strokovnega dela, tudi izvedenskega, ne more biti zaupana avtorju, tudi če je pozneje eventuelno nastopal kot sodni izvedenec, kot to sledi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Še manj pa je glede na obstoječo ureditev dokazovanja z izvedenci zakonito ravnanje, da eventuelna izvedena priča, ko pojasnjuje svoje ugotovitve, daje ocene o strokovnosti drugih izvedencev.

Pritrditi je pritožbenim izvajanjem zagovornice, pa tudi obtoženca samega, da je s takim ravnanjem sodišča prve stopnje predvsem pa pritožbenega sodišča kršen 17. člen ZKP, ko sodišči nista sledili predlogom obrambe, da se tudi z neposrednim zaslišanjem švicarskih strokovnjakov pojasnijo pomembne razlike med vsebino strokovnega mnenja CKTP z dopolnitvijo tega mnenja z izvajanjem soavtorja mag. D., ki mu v tem postopku ni mogoče priznavati statusa sodnega izvedenca, ampak kvečjemu izvedene priče - glede pojasnil k mnenju CKTP, s pismenim mnenjem švicarskih strokovnjakov zlasti še o tem, da se je domačima strokovnjakoma omogočilo analizo, kritiko in celo razlago, kako razumeti švicarsko strokovno oziroma izvedensko mnenje, ne da bi se avtorjema - švicarskima strokovnjakoma omogočilo konfrontirati se s stališči prej navedenih domačih izvedencev oziroma strokovnjakov. Ker gre pri dokazovanju v tem kazenskem postopku za izključni neposredni dokaz o identiteti športnih copat, ki naj bi pustile sled na kraju zločina, predvsem v kleti gospodarskega poslopja T. z obtožencu zaseženim obuvalom, bi morali tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče glede na zahteve ZKP v primeru neskladja med različnimi izvedenskimi mnenji o istem vprašanju, pred sprejetjem dokazne ocene postopek dopolniti še z izvedbo dokaza z zaslišanjem avtorjev in eventuelnim soočenjem na glavni obravnavi. Pogojnost nekaterih strokovnih ugotovitev namreč nakazujeta celo sama švicarska strokovnjaka. Ob izostanku drugih neposrednih dokazov je obramba vsekakor upravičeno zahtevala neposredno zaslišanje obeh švicarskih strokovnjakov. Zavrnitev dela izvajanja dokazov z zaslišanjem izvedencev je tako kršitev 17. člena ZKP kot načelne določbe, ki omogoča obrambi izvajanje dokazov v korist obtoženca. Ni prepuščeno sodišču, da odkloni izvedbo dokaza glede na pooblastilo o procesnem vodstvu, če je podana tudi minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obtoženca. Ko dokazna ocena temelji na edinem realnem dokazu - najdeni sledi, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je potrebno razčistiti vsak najmanjši dvom, saj posredni dokazi - indici v obravnavanem primeru ne zadoščajo za sklenjen krog popolne gotovosti, kolikor ostajajo nerazčiščena nekatera pomembna identifikacijska vprašanja v obravnavanem primeru. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je podana relativna bistvena kršitev določb ZKP iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je v opustitvi izvedbe predlaganih pomembnih dokazov v korist obtoženca, zato je bilo sodbo pritožbenega sodišča kot tudi prvostopno sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo potrebno razčistiti sporna vprašanja v izvedenskih mnenjih, oziroma strokovnih mnenjih ter pojasnilih in po potrebi zaradi ugotovitve materialne resnice, kolikor z v dosedanji postopek vključenimi izvedenci ne bi bilo mogoče razčistiti strokovnih vprašanj, pritegniti nove - druge sodne izvedence za ugotavljanje identitete sledi obuval s primerjanimi obuvali ter šele nato ob ponovitvi vseh ostalih doslej izvedenih dokazov, tudi ob upoštevanju pritožbenih izvajanj k posameznim pravnim in dejanskim vprašanjem, ponovno odločiti o utemeljenosti obtožbe.

Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje se glede na rezultat pritožbenega postopka, ko je razveljavilo obe napadeni sodbi iz razlogov ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka, ni ukvarjalo z nadaljnjimi uveljavljanimi pritožbenimi razlogi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitvami kazenskega zakona. Opozoriti je še na skrbnost pri presoji pogojev, ali pri odločanju pritožbenega sodišča z uporabo 5. odstavka 392. člena ZKP, ko doslej izvedeni dokazni postopek ob ugotovljenih pomanjkljivostih vsekakor ni narekoval upravičenosti zaključka, da je šlo zgolj za zmotno ugotovljeno dejansko stanje v oprostilnem delu, ko naj bi šlo zgolj za drugačno presojo že ugotovljenih dejstev in ko naj bi ne bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Vprašljiva je namreč tudi ocena, ali so bili podani pogoji za odločanje o pritožbah na pritožbeni seji pritožbenega sodišča in ne na pritožbeni obravnavi.