Jedro

Litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. To pomeni, da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, in obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz spisa Okrožnega sodišča v Celju P 1176/2006 izhaja, da sta pravdni stranki na naroku smiselno predlagali prekinitev oziroma mirovanje tega postopka, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 206. oziroma 209. člena ZPP. Do mirovanja pride, če se o tem sporazumeta obe pravdni stranki. V konkretnem primeru sta se sporazumeli, da se počaka z odločitvijo v tej zadevi, dokler ne bo rešena zadeva P 1176/2006. Prav tako so bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka. Sodišče odredi prekinitev postopka, kadar odloči, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, pri čemer mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju P 1176/2006 je bil v ponovnem sojenju in pričakovati je bilo hiter zaključek. Sodišče je torej ravnalo napačno, ko ni uporabilo določb ZPP o mirovanju oziroma prekinitvi postopka, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je tudi materialnopravno napačna. V zadevi P 1097/95 oziroma kasneje P 1176/2006 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožba utemeljena le delno in je bil zato pobotan nižji znesek od tistega, ki je bil uveljavljan v pobot. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je zato preuranjena in napačna. Če bi sodišče pravilno postopalo, bi se ta postopek lahko nadaljeval za razliko do nepobotanega dela terjatve. Možna je tudi resolutivno pogojna litispendenca, ki ugasne z nastankom resolutivnega pogoja retroaktivno(1). Vse do pravnomočne odločitve v zadevi P 1176/2006 ni bilo mogoče govoriti o tem, ali bo tožeča stranka uspela s pobotnim ugovorom in v kolikšni meri. Pobotni ugovor ne zagotavlja, da bo o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, tudi odločeno. Če tožnikov zahtevek ni utemeljen, se sodišče v vprašanje obstoja terjatve, ki jo toženec uveljavlja v pobot, ne spušča in o njej ne odloči niti v obrazložitvi niti v izreku odločbe. Toženec je primoran vložiti novo tožbo, pri tem pa je v nevarnosti, da bo njegov zahtevek zastaral. Opozarja tudi na sodno prakso, da „uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike.“(2) Ker zahtevek, uveljavljan v pobot, ni tožba, ni litispendence in ne more priti do zavrženja tožbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bil sklep sodišča prve stopnje, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdan pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP se lahko revizijo vloži, če je do teh kršitev prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Do v reviziji zatrjevane kršitve določil 206. in 209. člena ZPP, ki naj bi predstavljala kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, je prišlo že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče lahko upošteva take kršitve le, če jih stranka uveljavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jih prezre, saj jih s tem prevzame tudi samo (t.i. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). Ker tožeča stranka teh kršitev v pritožbi ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa nanje ne pazi po uradni dolžnosti, s tem (šele) sedaj v reviziji ne more uspeti.

8. Litispendenca ali visečnost pravde je negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe: Dokler pravda teče se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Gre za absolutno procesno predpostavko, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Tako je sodišče prve stopnje potem, ko je tožena stranka ugovarjala litispendenco (tudi stranke namreč lahko opozarjajo sodišče na ne/obstoj procesnih predpostavk) moralo ugotoviti, ali je pravda dopustna ali ne. Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istimi strankami ne pomeni predhodnega vprašanja(3), pač pa okoliščino, ki ne sme biti podana, da je sojenje v konkretni zadevi dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankami že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo (po prvem odstavku 189. člena ZPP je to tožba, ki je bila nasprotni stranki kasneje vročena) zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride.

9. Kot povzema tožnica iz zadeve III Ips 108/2003, ta pa iz literature,(4) je ugovor pobota usmerjen v obrambne (defenzivne) cilje tožene stranke, saj z njim zasleduje zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne glede na to pa sta si tako literatura(5) kot sodna praksa enotni, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora. To pomeni, da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, in obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru je treba tožbo ali pobotni ugovor, odvisno od tega, glede katerega je litispendenca nastopila kasneje, zavreči. To je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. V času njegovega odločanja je bila namreč že v teku pravda, v kateri je tožnica svojo, v tožbenem zahtevku vsebovano terjatev, uveljavljala v drugi pravdi v obliki pobotnega ugovora.

10. Tožnica se sklicuje na v teoriji zastopano stališče, da je možna tudi resolutivno pogojna litispendenca, ki ugasne z nastopom resolutivnega pogoja retroaktivno. Poenostavljeno povedano, če bi v prvem postopku prišlo do pravnomočne odločitve, ki bi ne vsebovala tudi odločitve o pobotnem ugovoru,(6) bi litispendenca z učinki ex tunc prenehala in kasnejše tožbe ne bi bilo mogoče zavreči iz tega razloga. Vendar pa je v obravnavani zadevi očitno, da do pravnomočne odločitve o terjatvi, ki jo je tožnica v pravdi P 1097/95 oziroma kasneje P 1176/2006 pred Okrožnem sodiščem v Celju ugovarjala v pobot, ni prišlo. Iz sklepov sodišč druge in prve stopnje ter priloženih listin namreč izhaja, da je tožnica 6. 2. 2006 dala pobotni ugovor, s katerim je uveljavila povsem identično terjatev kot kasneje s tožbenim zahtevkom v tej pravdi; da je bilo s sodbo P 1097/95 z dne 24. 5. 2006 že odločeno o v tisti pravdi uveljavljanem tožbenem zahtevku in tudi pobotnem ugovoru (ugotovljen je bil le delen obstoj terjatve, ugovarjane v pobot), vendar pa ta sodba ni postala pravnomočna, pač pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1313/2006 z dne 12. 10. 2006 razveljavljena, in to tudi v odločitvi o terjatvi, ugovarjani v pobot. Sodišče prve stopnje je ob pregledu omenjenega spisa Okrožnega sodišča v Celju ugotovilo, da pravda še ni (pravnomočno) končana, kar potrjuje tudi sama tožnica z navedbo, da je bila zadeva „v ponovnem sojenju“ in tik pred zaključkom. Negativna procesna predpostavka visečnosti pravde je torej (še) bila ovira za nadaljnje postopanje in meritorno odločitev v tej zadevi. Litispendenca bi namreč prenehala šele s pravnomočnostjo sodbe v prej začeti pravdi.

11. Tožnica pravilno ugotavlja, da mora v primerih, ko ne pride do meritorne odločitve o terjatvi, ugovarjani v pobot,(7) stranka, ki želi doseči odločitev o njej, vložiti novo tožbo. Vendar pa pri tem ni nevarnosti zastaranja terjatve, ki jo omenja tožnica v reviziji, saj ga izključuje 367. člen OZ. Po tem določilu so namreč zastaralni roki varovani, če upnik, katerega tožba je bila zavržena iz razloga, ki se ne tiče same stvari, v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe vloži novo tožbo. Po drugem odstavku tega člena isto velja tudi za primer uveljavljanja pobota v pravdi.(8)

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, stran 281, 294-298. Op. št. (2): Sodba VSRS III Ips 108/2003. Op. št. (3): Predhodno vprašanje se namreč tiče vprašanja, ali obstoji pravica ali pravno razmerje.

Op. št. (4): Juhart, stran 297. Op. št. (5): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2. knjiga, stran 220; tudi Juhart, stran 281. Op. št. (6): Uveljavljanje pobotnega ugovora v pravdi namreč ne pomeni nujno, da bo o terjatvi, uveljavljeni v pobot, vselej tudi pravnomočno odločeno. Poleg v primerih formalnih (procesnih) odločitev lahko do tega pride tudi tedaj, ko bo tožbeni zahtevek neutemeljen iz kakšnega drugega razloga; tedaj se namreč sodišče z vprašanjem obstoja terjatve, (podrejeno) uveljavljane v pobot, ne bo ukvarjalo in o njej tudi ne bo odločilo.

Op. št. (7): Glej opombo 6. Op. št. (8): Galič, stran 221.