Jedro

Dogovorjene pogodbene obresti za čas trajanja kredita so glede na določbo 1. odst. 399. čl. tedaj veljavnega ZOR omejene največ do višine obresti za devizne vloge na vpogled.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 9.822,04 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavilo. Sicer je odločilo, da so toženci tožniku nerazdelno dolžni plačati 1.705,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti 408.639,55 SIT od 13.12.2004 do 31.12.2006, ter od zneska 1.705,22 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka je prvi in drugi tožeči stranki dolžna povrniti 3.279,73 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh.

Pritožbo zoper sodbo je vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba zatrjuje, da so bile s pogodbo dogovorjene pogodbene zamudne obresti, pri čemer se sklicuje na 3. čl. pogodbe. Funkcija le - teh ni le cena za uporabo kapitala, temveč tudi sankcija zaradi škode, zato določba 399. čl. ZOR v takšnem primeru ne pride v poštev. Sodišče bi zato moralo priznati obresti za ves čas zamude po obrestni meri, ki je bila določena v pogodbi, in ne po določbah 1. in 4. odst. 399. čl. ZOR. Tožbeni zahtevek je utemeljen tudi glede nateklih pogodbenih zamudnih obresti od zapadlosti dolga pa do vložitve tožbe (2. odst. 279. čl. ZOR).

Prva toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tretji toženec nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

S pogodbo o najetju kredita z dne 30.1.1996 (priloga A3, v nadaljevanju pogodba) se je prvi toženec zavezal, da bo kredit v znesku 50.000 DEM vrnil s 13% letnimi obrestmi v roku 5 let, in sicer tako, da bo kredit odplačal v 60 mesečnih obrokih po 1.130 DEM (v tolarski protivrednosti) z zapadlostjo obroka 30. v mesecu. V pogodbi je bilo nadalje dogovorjeno, da v primeru zamude s plačilom vsaj 2 zaporednih obrokov v plačilo zapade celoten neodplačan kredit, od tega zneska pa tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti (3. čl. pogodbe).

Glede na citirane pogodbene določbe ne more biti dvoma, da dogovorjene 13% obresti, ki so zajete v mesečnih obrokih, ne predstavljajo zamudnih obresti, temveč pogodbene obresti za čas trajanja kredita. Te pa so glede na določbo 1. odst. 399. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ZOR) omejene največ do višine obresti za devizne vloge na vpogled (po podatkih banke na list. št. 94 se te gibajo v razponu od 0,60% - 1,50%), kar je sodišče prve stopnje glede na določbo 4. odst. 399. čl. ZOR utemeljeno upoštevalo. Da bi bila s pogodbo dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti, za katere omenjena omejitev ne velja, pritožba ne uspe prepričati. Določba 3. čl. pogodbe, na katero se sklicuje pritožba, namreč govori o zakonskih zamudnih obrestih, torej obrestih, ki tožniku pripadejo v primeru dolžnikove zamude v višini, kot jo določa zakon. Te pa je sodišče prve stopnje, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, tožniku tudi priznalo, skupaj z obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (2. odst. 279. čl. ZOR).

Sodišče je s pomočjo izvedenke finančne stroke izračunalo celoten dolg po pogodbi, ob upoštevanju dopustne obrestne mere pogodbenih obresti, ter od tega odštelo izvršena plačila prvega toženca. Ker je bil s plačilom večkrat v zamudi, je upoštevalo tudi natekle zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posamičnega obroka do dejanskega plačila (glej izvedensko mnenje na list. št. 106 - 109). Preostali dolg prvega toženca na dan 3.5.2002, kot je bil uveljavljen s tožbenim zahtevkom, po tako izvedenem izračunu znaša le še 1.705,22 EUR. Tožniku je bil torej prisojen nižji znesek od vtoževanega zato, ker je dogovor o 13% letnih obrestih za čas trajanja kredita neveljaven, in ne zato, ker mu sodišče ne bi priznalo zamudnih obresti za čas zamude, kot napačno prikazuje pritožba.

V pritožbi zatrjevana napačna uporaba materialnega prava ni podana. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo tudi glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 - UPB3, ZPP) in ni ugotovilo pomanjkljivosti. Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).