Jedro

V konkretnem primeru se dejansko stanje kot tudi pravna podlaga za obravnavano zahtevo za vračilo DPN in odločanje davčnih organov ni spremenilo. Ker je tožnica svojo tretjo zahtevo z dne 1. 12. 2014 za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne pogodbe oprla na isto dejansko in pravno stanje, je davčni organ z izpodbijanim sklepom po presoji sodišča njeno vlogo z dne 1. 12. 2014 pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni organ) zavrgla ponovno vlogo tožnice za vračilo davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) zaradi spremenjenih okoliščin. Odločila je tudi, da tožnica trpi svoje stroške, ki so nastali med postopkom in zaradi postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 1. 12. 2014 vložila zahtevek za vračilo DPN v znesku 4.000,00 EUR, ker naj bi se spremenile okoliščine glede razveljavitve kupoprodajne pogodbe za stanovanjsko hišo v ... . Navaja določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je že 14. 3. 2012 in nato ponovno 11. 2. 2013 vložila zahtevo za vračilo DPN, ki je bil plačan pri prodaji ½ stanovanjske stavbe v ... družbi A. d.o.o., ker naj bi bila prodajna pogodba razvezana. Tožnica je v vlogi navedla, da bi kupec moral kupnino plačati do 28. 2. 2010. Ob plačilu celotne kupnine pa bi bilo izdano zemljiško knjižno dovolilo v roku treh dni. Kupec kupnine do določenega roka ni plačal, zato so pogodbene stranke 10. 6. 2011 sklenile dogovor, s katerim se je kupec obvezal plačati kupnino obročno, z zapadlostjo zadnjega obroka 30. 9. 2011. Navedeno je bilo tudi, da kolikor kupnina ne bo plačana v navedenem roku, se smatra, da je predmetna prodajna pogodba razveljavljena. Tožnica je štela prodajno pogodbo SV 966/2009 z dne 1. 12. 2009 za razdrto po samem zakonu. Z dogovorom dogovorjen naknadni rok za plačilo kupnine je bil namreč bistvena sestavina pogodbe.

2. Davčni organ je v zvezi z razveljavitvijo pogodbe, sklenjene 2. 4. 2012 pozval kupca, družbo A. d.o.o., da se seznani z razveljavitvijo pogodbe, kar je razvidno iz zapisnika DT 4236-2-1063/2009 (11-130-07) z dne 2. 4. 2012. Kupec pa ni hotel potrditi, da se je pogodba, ki je bila sklenjena 1. 12. 2009 za stanovanjsko hišo na lokaciji ..., razveljavila. Kot razlog, da ne soglaša z razveljavitvijo pogodbe je navedel, da je del kupnine že poravnal in da bo razliko kupnine poplačal po ponovnem dogovoru s prodajalcema. Dne 14. 2. 2013 in 6. 3. 2013 je bil kupec ponovno pozvan, da se zglasi pri davčnemu organu v zvezi z razveljavitvijo predmetne kupoprodajne pogodbe, vendar se vabilu ni odzval. Navaja 16. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Davčni zavezanec mora dokazati, da je prišlo do razdrtja pogodbe ali da jo je sodišče z odločbo izreklo za neveljavno. Za razdrtje pogodbe pa je potrebna volja obeh pogodbenih strank in ne le volja ene pogodbene stranke, pa še ta mora biti jasno in nedvoumno izražena. Tožnica je dostavila potrdila o dodatnih rokih, s katerimi poziva kupca A. d.o.o. za plačilo kupnine ter potrdila o plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Davčni organ je menil, da predložena dokazila niso zadosten razlog za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, zato je z odločbo DT 4236-1994/2012 (11-130-07) z dne 19. 3. 2013 zahtevek za vračilo DPN zavrnil. V pritožbi zoper to odločbo je tožnica ugovarjala, da je zaradi neplačila kupnine s strani kupca prišlo do razdrtja predmetne prodajne pogodbe po samem zakonu. S kupcem nepremičnine je bil dogovorjen naknadni rok za plačilo kupnine, ki je bil bistvena sestavina pogodbe. V primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti plačila kupnine, dogovorjene s prodajno pogodbo, se ta šteje za razvezano, na kar je kupec tudi pristal. Drugostopenjski organ je ugotovil, da ni v pristojnosti davčnega organa da presoja obligacijsko- pravne vidike glede sklepanja oz. razveljavitve pogodbe o prodaji nepremičnin, ampak presoja davčno-pravne posledice, o katerih pa se odloča na podlagi napovedi za odmero davka ali vloge zavezanca in predloženih pisnih dokazilih. Brez doseženega soglasja strank ali odločitve sodišča glede načina razveljavitve prodajne pogodbe na podlagi katerega bo mogoče nedvoumno sklepati na dokončno odločitev o razveljavitvi pravnega posla glede prenosa nepremičnine, davčni organ ne bo imel podlage za vračilo plačanega DPN. Glede ponovne tožničine zahteve za vračilo DPN z dne 1. 12. 2014 je bilo tako ugotovljeno, da se okoliščine, na katere tožnica opira ta zahtevek niso spremenile in da je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba drugostopenjskega organa, zato je predmetno vlogo tožnice za vračilo DPN prvostopenjski organ v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da je tožnica že tretjič vložila zahtevo za vračilo DPN v zvezi z odsvojitvijo iste nepremičnine in da je bila v predhodnih dveh postopkih njena vloga za vračilo zavrnjena, odločitev pa potrjena pri pritožbenemu organu. Ker je tožnica svojo tretjo zahtevo za vračilo DPN oprla na isto dejansko in pravno stanje kot predhodno zadevo, je davčni organ z izpodbijanim sklepom njeno vlogo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se dejansko stanje, kot podlaga za zahtevo za vračilo DPN in odločanje davčnih organov ni spremenilo. Pri tem mora davčni zavezanec v postopku za vračilo DPN dokazati, da je prišlo do razdrtja pogodbe ali jo je sodišče izreklo za neveljavno, pri čemer mora biti iz predloženih dokazil jasno razvidno, da je prišlo do razveljavitve ali razdrtja prvotno sklenjene pogodbe in ni mogoče na takšno pravno situacijo sklepati zgolj na podlagi navedb ene pogodbene stranke. Drugostopenjski organ se strinja s pritožbenimi navedbami tožnice v delu, kjer navaja, da niti ZDPN-2 niti OZ nimata predpisane zahteve po sporazumnem razdrtju pogodbe, prav tako ni mogoče oporekati navedbam glede pravnih posledic, ki po OZ nastanejo z razdrtjem pogodbe. Vendar pa v konkretni zadevi ni sporno dejstvo pravnih posledic dejanskega stanja, kot ga zatrjuje tožnica, pač pa dejstvo, da samo sklicevanje na pravne posledice na razdrtje pogodbe oziroma odstopa od pogodbe brez izkazane dejanske realizacije razdrtja pogodbe ne zadostuje za vračilo DPN na podlagi 16. člena ZDPN-2. Tožnica pa v dosedanjih postopkih davčnemu organu ni predložila dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realizacijo prenehanja pravnega posla, ampak je bilo mogoče zgolj sklepati na ovire, ki so pri realizaciji pogodbe nastale. V takšnih primerih pa se stvari za prodajalca lahko izrečejo bodisi ugodno bodisi neugodno. Ni pa mogoče zgolj na podlagi nastanka ovir prejudicirati končnega pravnega izida zadeve. Tožnici je zato iz vsebinskega vidika ponovno pojasniti, da brez predloženih dokazil o realizaciji razdrtja sporne prodajne pogodbe v postopku vračila DPN pri davčnemu organu ne more uspeti z zahtevo za vračilo tega davka.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in meni, da v zadevi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Zaradi teh kršitev je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnica je 1. 12. 2009 v notarski pisarni notarja B.B. v Tolmina sklenila prodajno pogodbo SV-966/2009 za nepremičnino, parc. št. 420/103 k.o. ... . Stranke te prodajne pogodbe so bile tožnica in C.C. kot prodajalca ter podjetje A. d.o.o. kot kupec. Dogovorjena kupnina za navedeno nepremičnino je znašala 400.000,00 EUR. Ta bi morala biti plačana v skladu s sklenjeno prodajno pogodbo do 28. 2. 2010. Na podlagi sklenjene prodajne pogodbe ter po odmeri davka sta tožnica in C.C. 2. 12. 2009 plačala DPN in sicer vsak v znesku 4.000,00 EUR (skupaj 8.000,00 EUR). Navedeno potrjuje žig Davčnega urada Nova Gorica na predmetni prodajni pogodbi. Ker pa kupnina do pogodbeno določenega roka (28. 2. 2010) ni bila plačana, so pogodbene stranke 10. 6. 2011 sklenile dogovor ter določile dodatni rok in plačilo v treh obrokih: prvi v znesku 8.000,00 EUR do 15. 6. 2015, drugi v znesku 180.000,00 EUR do 30. 6. 2011, tretji v znesku 142.000,00 EUR pa do 30. 9. 2011. V dogovoru so se pogodbene stranke izrecno dogovorile, da se bo predmetna prodajna pogodba v primeru, če kupnina tudi v dodatnem roku ne bo plačana, štela za neveljavno (razvezano).

5. Kupec tudi v naknadnem roku za obročno plačilo ni poravnal celotne kupnine po predmetni prodajni pogodbi, kar izhaja iz notarskega zapisnika notarke D.D. SV 736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje dogovor z dne 10. 6. 2011. Posledično je bila predmetna prodajna pogodba skladno z dogovorom pogodbenih strank 10. 6. 2011, sporazumno razvezana. Poleg tega sta tožnica in C.C. preko pooblaščenke odvetnice E.E. v dopisu 10. 4. 2012 kupcu skladno z drugim odstavkom 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) postavila dodatni 7 dnevni rok za plačilo celotne kupnine po predmetni prodajni pogodbi. Ker kupec celotne kupnine niti v dodatnem roku ni plačal, je bila predmetna prodajna pogodba (sklenjena 1. 12. 2009), s potekom postavljenega 7 dnevnega roka, skladno s tretjim odstavkom 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ razvezana že po samem zakonu. Prenos lastninske pravice na kupca pa tudi še ni bil izvršen, kar izhaja iz priloženih zemljiško-knjižnih izpiskov za predmetno nepremičnino.

6. Tožnica se sklicuje na prvi odstavek 16. člena ZDPN-2. Na njegovi podlagi sta tožnica in C.C. od davčnega organa zahtevala vračilo plačanega DPN z zahtevo 1. 12. 2014, kateri je tožnica tudi priložila vse dokaze, iz katerih je izhajalo, da je bila predmetna prodajna pogodba razdrta po samem zakonu in da prenos predmetne nepremičnine na kupca ni bil opravljen. Pogoj, ki ga za vračilo DPN predpisuje prvi odstavek 16. člena ZDPN-2 je v konkretnem primeru izpolnjen. Navedeno izhaja iz dokazov, ki jih je predložila tožnica v predmetnem postopku, zlasti iz notarskega zapisa notarja B.B. SV-966/2009 z dne 1. 12. 2009 in notarskega zapisa notarke D.D. SV-736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje tudi dogovor z dne 10. 6. 2011 ter dopis odvetnice E.E. z dne 10. 4. 2012. Tožnica je s predložitvijo dogovora z dne 10. 6. 2011 izkazala, da je bila volja strank predmetne prodajne pogodbe, na podlagi katere je bil tožnici odmerjen DPN, na podlagi sporazuma strank razdrta. Iz dogovora tudi izhaja jasna volja strank predmetne prodajne pogodbe, da sklenjena pogodba preneha veljati, kolikor kupnina ne bo plačana v dogovorjenih rokih. Iz notarskega zapisa notarke D.D. SV-736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje tudi dogovor z dne 10. 6. 2011, izhaja, da kupec dogovorjene kupnine ni plačal v rokih iz dogovora z dne 10. 6. 2011. Ne drži navedba toženke, da naj bi prišlo zgolj do zapletov in ovir pri realizaciji prodajne pogodbe. Prišlo je do sporazumnega razdrtja sklenjene prodajne pogodbe. Dogovor pogodbenih strank je bil jasen. Kolikor kupnina ne bo plačana v naknadno določenih rokih obročno, se bo pogodba štela za razdrto. Razdrtje pogodbe ni bilo vezano na težave v zvezi z realizacijo pravnega posla oziroma kakršnekoli druge ovire, kot jih zatrjuje toženka, temveč je do razveze pravnega posla prišlo na podlagi sporazuma strank. Ne drži navedba toženke, da naj dejanska realizacija razdrtja pogodbe oziroma odstopa od pogodbe v konkretnem primeru ne bi bila izkazana. Dejanska realizacija pogodbe izhaja iz dogovora z dne 10. 6. 2011 in notarskega zapisa z dne 11. 7. 2011. Izhaja pa tudi iz dejstva, da do prenosa lastninske pravice na kupca nikoli ni prišlo. V 3. členu prodajne pogodbe so se stranke dogovorile, da bosta prodajalca kupcu izdala zemljiško-knjižno dovolilo v roku treh delovnih dni po plačilu celotne kupnine. Ker pa ta ni bila plačana, prodajalca zemljiško-knjižnega dovolila nista izdala. Prodajna je bila sporazumno razdrta na podlagi dogovora, sklenjenega med pogodbenimi strankami, preden je bil opravljen prenos lastninske pravice na novega pridobitelja, torej na kupca. V predmetni zadevi so tako izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 16. člena ZDPN-2, zaradi česar bi moral davčni organ sporno odločbo o odmeri DPN za predmetno nepremičnino odpraviti ter tožnici plačani DPN vrniti.

7. Prodajna pogodba bi bila razvezana že po samem zakonu tudi v primeru, če ne bi prišlo do sporazumne razveze te pogodbe na podlagi dogovora z dne 10. 6. 2011 in sicer na podlagi tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ. Prenos pogodbene nepremičnine na novega pridobitelja, torej na kupca pa nesporno še ni bil izvršen. Navedbe toženke, da naj tožnica razdrtja oz. razveljavitve predmetne prodajne pogodbe ne bi dokazala s takšno gotovostjo, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati na prenehanje pravnega posla ter, da naj tožnica ne bi predložila dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati ne prenehanje predmetnega pravnega posla, tako predstavlja očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijane odločbe. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem pritožbenega organa, da naj presoja obligacijsko-pravnih vidikov glede razveljavitve pogodbe o prodaji nepremičnin ne bi bila v pristojnosti davčnega organa. Niti ZDPN-2 niti OZ nimata predpisane zahteve po sporazumnem razdrtju pogodbe. Tožnica poudarja, da bi bilo stališče davčnih organov, da naj presoja obligacijsko-pravnih vidikov glede sklepanja oz. razveljavljanja pogodb ne bi bila v pristojnosti davčnega organa z vidika pravne varnosti davčnih zavezancev, nedopustno. Če davčni predpisi uporabljajo izraz „razdrtje pogodbe“, se uporabi OZ, ki določa vse možne načine prenehanja veljavnosti pogodb v Republiki Sloveniji. Temu se davčni organ ne more izogniti.

8. Po vsebini zahteve tožnice z dne 1. 12. 2014 je šlo za res ponovno zahtevo, v kateri je tožnica davčni organ ponovno opozorila, da je bila predmetna prodajna pogodba sporazumno razdrta, kar predstavlja novo, dodatno podlago za vračilo plačanega davka. Z izpodbijanim sklepom tudi ni bil dosežen cilj zakonodajalca ob sprejemu 16. člena ZDPN-2, ki izhaja iz predloga Zakona o DPN – prva obravnava – EPA 1069 z dne 14. 9. 2006, na kar je toženko tožnica opozarja že v zahtevi 1. 12. 2014 ter nato v pritožbi 16. 1. 2015. Naveden predlog zakona se sklicuje na potrebo po usklajenosti ZDPN-2 z obligacijsko in stvarno-pravno zakonodajo, česar pa toženka v izpodbijani odločbi ni upoštevala. Pri odločanju v predmetni zadevi bi morala toženka paziti tudi na varstvo javne koristi (prvi odstavek 7. člena ZUP) in na načelo pravne varnosti davčnih zavezancev. V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica sodišču predlaga, naj upošteva predhodno navedeno in izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari. Gre za pravno presojo ZDPN-2, zaradi česar narava stvari vsebinsko odločanje sodišča dopušča. Navedbe tožnice in predloženi dokazi omogočajo vsebinsko odločanje sodišča. O resničnosti navedb tožnice pa se sodišče lahko prepriča tudi z njenim zaslišanjem. Skladno s prvim odstavkom 99. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) tožnica zahteva tudi plačilo zamudnih obresti od neupravičeno nevrnjenega DPN, ki se obračunavajo po 0,00247 % dnevni obrestni meri in sicer od poteka 30 dnevnega roka po vročitvi odločbe, s katero je bil tožnici DPN neupravičeno zavrnjena zahteva za vračilo davka, torej od 19. 4. 2014 dalje do plačila.

9. Tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici vrniti 2. 12. 2009 plačan DPN po odločbi DT 4236-2-1063/2009 (11021-03) v znesku 4.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila ter toženi stranki naloži tudi, da je dolžna tožnici od zneska 4.000,00 EUR plačati obresti po 0,0247 % obrestni meri od 19. 4. 2014 dalje do plačila. Tožnici pa naj tudi prisodi stroške postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica podrejeno predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo ter vse druge pravne akte, izdane v postopku njene izdaje, skladno s točko 2. in 3. prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnica v pripravljalni vlogi dopolnjuje svoje navedbe z novimi dejstvi, do katerih je prišlo po vložitvi tožbe ter jih zato pred tem ni mogla navesti. Kot izhaja iz navedb v tožbi je bila predmetna prodajna pogodba 1. 12. 2009 sklenjena za prodajo nepremičnine parc. št. 420/103 k.o. ..., na podlagi katere sta tožnica in C.C. kot prodajalca dne 2. 12. 2009 plačala DPN, vsak v znesku 4.000,00 EUR, sporazumno razdrta ter tudi razvezana po samem zakonu, še preden je bil opravljen prenos na novega pridobitelja (kupca). Solastnika navedene nepremičnine sta tako ostala tožnica in C.C., katerima bi moral davčni organ na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 plačani DPN vrniti. Navedeno izhaja tudi iz 7. alineje 10. člena ZDPN-2, po kateri se davek od prenosa nepremičnin pri razdrtju pogodbe o prenosu nepremičnin ne plača. Tožnica in C.C. sta 10. 2. 2016 pri notarju F.F. kot prodajalca sklenila novo prodajno pogodbo SV 90/16, s katero sta isto nepremičnino, parcelo 420/103 k.o. ..., prodala novima kupcema in sicer G.G. in H.H. Na podlagi slednje prodajne pogodbe je toženka tožnici izdala odločbo DT 4236-1522/2016-2 (11-130-01) z dne 16. 2. 2016, C.C. pa odločbo DT 4236-1522/2016-3 (11-130-01) z dne 16. 2. 2016 ter jima odmeril DPN po stopnji 2 %, to je vsakemu v znesku 2.000,00 EUR. Tožnica in C.C. sta ta davek 18. 2. 2016 plačala, kar izhaja iz priloženih potrdil o plačilu. Upoštevaje dejstvo, da sta tožnica in C.C. 10. 2. 2016 sklenila zgoraj navedeno prodajno pogodbo, je jasno, da je bila predmetna prodajna pogodba, sklenjena 1. 12. 2014, razdrta oziroma razvezana. V nasprotnem primeru tožnica in C.C. ne bi bila več solastnika predmetne nepremičnine in nove prodajne pogodbe ne bi mogla skleniti. Navedbe toženke, podane v predmetni zadevi, da ni mogoče nedvoumno sklepati na prenehanje pravnega posla, so v nasprotju z obrazložitvijo predhodno navedenih odločb. Do razpolaganja tožnice in C.C. z njima solastno nepremičnino je lahko prišlo le enkrat, zato je po mnenju tožnice jasno, da se tudi DPN na njeno odsvojitev tožnici in C.C. lahko odmeri le enkrat. Drugačno ravnanje toženke pa je nezakonito. Toženka je od prodaje iste nepremičnine dvakrat obračunala in prejela DPN, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli davčnega prava. Zahtevku tožnice je potrebno tudi iz teh razlogov ugoditi. Drugačna odločitev bi kršila načelo zakonitosti. Tožnica skladno s prvim odstavkom 130. člena ZUP predlaga, da se predmetni postopek združi s postopkom, ki pred naslovnim sodiščem teče pod opr. št. I U 1504/2015 v katerem C.C. zahteva vračilo plačanega DPN za isto nepremičnino. V obeh postopkih nastopajo iste stranke in gre za isto dejansko in pravno podlago (vračilo DPN). Tožnica meni, da bi se z združitvijo predmetnega postopka s predhodno navedenim postopkom pospešilo obravnavanje ter zmanjšali stroški. Tožnica priglaša tudi stroške postopka.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep davčnega organa, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilen in na zakonu utemeljen, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

14. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrgla ponovno vlogo tožnice z dne 1. 12. 2014 za vračilo DPN zaradi spremenjenih okoliščin, ki jih zatrjuje tožnica glede razveljavitve obravnavane kupoprodajne pogodbe za stanovanjsko hišo v ... . Sporno je, ali je tožnica obravnavano zahtevo za vračilo DPN oprla na isto dejansko in pravno stanje, kot svoji dve predhodni zahtevi za vračilo DPN (podani 14. 3. 2012 in nato ponovno 11. 2. 2013) in ali je davčni organ z izpodbijanim sklepom njeno vlogo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

15. Določba 129. člena ZUP se nanaša na predhodni preizkus zahteve vložene v upravnem postopku. Med drugim je v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določba, po kateri organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa velja tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

16. Predhodni preizkus zahteve za uvedbo upravnega postopka se opravi z namenom, da se preveri, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka. Stališče sodne prakse in pravne teorije (glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, ki ga je izdal Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 2004, str. 129 in 130) je, da če te niso izpolnjene, se organ ne bo spuščal v meritorno presojo utemeljenosti postavljene zahteve, temveč bo zaradi dejstva, da take vloge ni mogoče obravnavati, le-to zavrgel. Zavrženje vloge po 129. členu ZUP torej ne pomeni, da organ stranki ne priznava pravice, ki jo je zahtevala v svoji vlogi, temveč, da njene vloge sploh ni obravnaval, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Glede okoliščin po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP velja, da bo organ torej vlogo zavrgel v primeru, da o isti zadevi postopek še teče, bodisi pred upravnim bodisi pred sodnim organom, saj o isti zadevi ne moreta istočasno teči dva upravna postopka. Enako bo ravnal tudi v primeru, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, vendar pa zakon razlikuje med dvema različnima primeroma pravnomočnosti: materialno in formalno pravnomočnostjo. Če je odločba postala materialno pravnomočna, ker so bile stranki z njo podeljene določene pravice ali pravne koristi, potem s postopkom v nobenem primeru ni mogoče ponovno začeti, saj gre za vzpostavljeno javnopravno razmerje, v katerega bi bilo mogoče poseči samo v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev. Če pa je bil zahtevek zavrnjen in je posledično odločba postala zgolj formalno pravnomočna, med stranko in državo ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato je o istem vprašanju mogoče ponovno odločati. Zaradi načela ekonomičnosti pa tudi v tem primeru obstaja omejitev možnosti uvedbe novega postopka, in sicer se bo vloga stranke zavrgla tudi v primeru, če se relevantno dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga nista spremenila, od trenutka izdaje prvostopne odločbe v prejšnjem postopku, tako da organ ne bi imel nobenega razloga za sprejem drugačne odločitve kot že v končanem postopku (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 810/2002 ter sodbo in sklep Upravnega sodišča RS U 134/2002).

17. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica že 14. 3. 2012 in nato ponovno 11. 2. 2013 vložila zahtevek za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne pogodbe. Slednji je bil z odločbo DT 4236-1994/2012 (11-130-07) z dne 19. 3. 2013, potrjeno z odločitvijo pritožbenega organa, pravnomočno zavrnjen. Tožnica je nato ponovno 1. 12. 2014 še tretjič vložila zahtevo za vračilo plačanega DPN zaradi razveze iste prodajne pogodbe, ki je predmet tega postopka. S tem pa je nastala situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je bila v zadevi že izdana pravnomočna zavrnilna odločba. Sporno pa je, ali se je dejansko stanje oziroma pravna podlaga od odločitve o tožničini predhodni zahtevi za vračilo plačanega DPN zaradi razveze obravnavane prodajne pogodbe do vložitve predmetne zahteve za vračilo DPN z dne 1. 12. 2014 spremenilo. Sodišče je navedene okoliščine, ki so bistvene za odločitev v zadevi, presojalo po stanju na dan vložitve predmetne zahteve z dne 1. 12. 2014. V obravnavani zadevi je tako sodišče presojalo ali je izpodbijani sklep o zavrženju tožničine zahteve, ki je bil izdan 30. 12. 2014, pravilen in zakonit. Vse okoliščine v zadevi, ki so nastopile kasneje (tožničina prodaja predmetne nepremičnine drugima kupcema z dne 10. 2. 2016) pa na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Te razloge lahko tožnica uveljavlja v morebitnem novem upravnem postopku.

18. Tožnica v tožbi navaja, da je v ponovni zahtevi (z dne 1. 12. 2014), ki jo je davčni organ z izpodbijanim sklepom zavrgel opozorila na vsa, za vračilo plačanega DPN pravno relevantna dejstva, v zvezi s sklenitvijo in razvezo predmetne prodajne pogodbe in tudi dodatno pojasnila pravno podlago, iz katere razveza predmetne prodajne pogodbe nedvoumno izhaja. Predložila pa naj bi tudi vsa dokazila, ki potrjujejo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji za vračilo plačanega DPN po prvem odstavku 16. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča pa iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je vsa predložena dokazila v obravnavani zadevi davčni organ že presojal v postopku, v katerem je izdal zavrnilno odločbo DT 4236-1994/2012 (11-130-07) z dne 19. 3. 2013. Že v predhodno navedenem postopku odločanja o upravičenosti tožničine vloge za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne prodajne pogodbe je namreč tožnica med drugim že predložila notarski zapis notarja B.B. SV-966/2009 z dne 1. 12. 2009, notarski zapis notarke D.D. SV-736/11 z dne 11. 7. 2011, ki vključuje tudi dogovor pogodbenih strank z dne 10. 6. 2011 ter tudi dopis odvetnice E.E. z dne 10. 4. 2012 (naknadni rok 7 dni dan kupcu za izpolnitev predmetne prodajne pogodbe, v skladu s 104. členom oz. 105. členom OZ). Navedene listine je tako davčni organ presodil že v postopku izdaje zavrnilne odločbe DT 4236-1994/2012 (11-130-07) z dne 19. 3. 2013. Okoliščine, na katere se opira obravnavani tožničin zahtevek (z dne 1. 12. 2014) pa se tudi po presoji sodišča niso spremenile do 1. 12. 2014, torej v času, ko je tožnica podala ponovno zahtevo za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne prodajne pogodbe, ki jo je davčni organ obravnaval v predmetnem postopku.

19. Tudi po mnenju sodišča se dejansko stanje kot tudi pravna podlaga za obravnavano zahtevo za vračilo DPN in odločanje davčnih organov ni spremenilo. Ker je tožnica svojo tretjo zahtevo z dne 1. 12. 2014 za vračilo plačanega DPN zaradi razveze predmetne pogodbe oprla na isto dejansko in pravno stanje, je davčni organ z izpodbijanim sklepom po presoji sodišča njeno vlogo z dne 1. 12. 2014 pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

20. Ker gre v obravnavanem primeru za presojanje pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju tožničine vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, torej za postopkovno vprašanje, se sodišče glede vsebinskih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker na odločitev ne vplivajo.

21. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da naj skladno s prvim odstavkom 130. člena ZUP predmetni postopek združi s postopkom, ki pred naslovnim sodiščem teče pod I U 1504/2015 in v katerem C.C. zahteva vračilo iz njegove strani plačanega DPN za isto nepremičnino, ker v obeh postopkih nastopajo iste stranke in gre za isto dejansko in pravno podlago (vračilo DPN), s čimer bi se tudi pospešilo obravnavanje ter zmanjšali stroški. Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Gre za možnost, ki jo navedena zakonska določba ZUS-1 daje sodišču, pri čemer pa odločitev prepušča presoji sodišča. Ker po mnenju sodišča skupno odločanje v predmetni zadevi in v zadevi, ki se pred tem sodiščem vodi pod opr. št. I U 1504/2015 ne bi bistveno pripomogli k pospešitvi obravnavanja zadeve in k zmanjšanju stroškov, temu postopkovnemu predlogu tožnice sodišče ni sledilo.

22. Sodišče pa tudi ni sledilo tožničinemu predlogu naj v zadevi samo meritorno odloči v zadevi (spor polne iurisdikcije). Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotavljajo dejansko stanje. Predhodno navedeni pogoji pa po mnenju sodišča v predmetni zadevi niso podani.

23. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni našlo očitanih nepravilnosti, kakor tudi ne nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

25. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.