Jedro

Razpolagalec (s.p.) tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene obveznosti, če jih ne izpolni družba, in njegova obveznost je neomejena, subsidiarna (če jih ne izpolni družba) in solidarna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijani I. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 1.12.2021 in z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 30.432,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2017 dalje do plačila (op. podrobnejša vsebina zahtevka je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne ponavlja) ter (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki 6.575,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (tožnica) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odgovornost tožene stranke (toženke oziroma druge toženke2) presojalo le kot poroštvo, ne pa tudi z vidikov Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter kršitve pravil varnosti in zdravja pri delu, in v tem oziru ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ga je napačno ugotovilo. V izpodbijani sodbi je povzelo svoje ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem, a jih ni upoštevalo in ugotavljalo odgovornosti toženke glede očitanih kršitev. Napačno je ugotovilo dejansko stanje in napačno je uporabilo materialno pravo. Upoštevaje navedeno tožnica odločitev o stroških izpodbija v celoti. Stroški so tudi sicer napačno odmerjeni toženki. V uvodu sodbe je kot toženka navedena le druga toženka, dejansko pa je odločeno tudi o stroških prve toženke, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe, ko so izrecno priznani stroški zastopanja dveh toženk. Višje sodišče je v sodbi z dne 14.12.2022 odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pridržalo za končno odločbo tudi za prvo toženko. Prva toženka bi se lahko sklicevala, da o njenih stroških še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje bi moralo kot toženko v sodbi navesti tudi prvo toženko. V kolikor je sodišče odločalo le o stroških druge toženke, gre za očitno napačno odmerjene stroške. Postopek se do preoblikovanja samostojne podjetnice v d.o.o. ni vodil zoper fizično osebo. Stroški drugi toženki tudi ne morejo biti posebej in ločeno odmerjeni glede na prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in izpostavlja, da je lahko odgovorna le, če je obstajalo njeno poroštvo za obveznosti družbe. Tudi, če se sledi tezi tožnice, da je treba toženkino odgovornost presojati ločeno, je glede na izveden dokazni postopek evidentno, da ni odškodninsko odgovorna. Vse, kar je bilo ugotovljeno v zvezi z odgovornostjo družbe, je treba uporabiti pri toženki. Stroški so bili odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in celo v škodo toženke v zvezi z neupoštevanjem zvišanja vrednosti točke. Zmotno je stališče, da bi morali biti stroški odmerjeni za vsako toženko posebej. Pooblaščenec je obe zastopal skupno in zahteval le pribitek za zastopanje dodatne stranke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica, ki pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pojasni in konkretizira, zato gre za neupošteven očitek oziroma za očitek, ki ga je pritožbeno sodišče preverilo le v okviru uradnega preizkusa sodbe (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbeno sodišče namreč na relativne bistvene kršitve in tudi na nekatere absolutne bistvene kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (glej 399. in drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede relativnih bistvenih kršitev še velja, da se ne domneva njihov vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in da mora takšen vpliv pritožnik vsaj zatrjevati. Seveda, če je predhodno takšno kršitev sploh konkretiziral. Pavšalen in zato neupošteven je tudi tožničin očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica namreč ne pojasni, katere so tiste pravno relevantne okoliščine konkretnega primera, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, je neupoštevno pavšalno tožničino sklicevanje na „toženki očitane kršitve v tožbi in pripravljalnih vlogah“. Ni namreč naloga pritožbenega sodišča, da samo in namesto stranke išče zatrjevana dejstva, ki bi stranki morebiti lahko bila v korist. Zato velja slediti ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzema.

6. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, upoštevalo trditve obeh pravdnih strank, pri čemer sta na strani tožene stranke ali izmenično ali skupno nastopali dve toženki. V novem sojenju je ponovno izvedlo vse dokaze. Ker terjatev izvira iz istega historičnega dogodka, ki se je pripetil v času, ko je bila toženka še s.p. (fizična oseba), ki je med samim pravdnim postopkom podjem prenesla na prvo toženko (d.o.o., univerzalno pravno naslednico), je sodišče prve stopnje pri presoji v konkretnem ponovljenem sojenju sprejelo svoje razloge in razloge pritožbenega sodišča iz postopka zoper prvo toženko, saj se je v 21. do 29. točki obrazložitve (v bistvenem delu sodbe) nanje sklicevalo. Gre za razloge, ki vsebujejo povzetek nespornega in z izvedbo dokazov ter njihovim vrednotenjem ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo katerokoli ugotovljeno dejstvo napačno ugotovljeno in da bi kakšno pravno relevantno (in zatrjevano) dejstvo izostalo. Povedano poenostavljeno, ne zatrjuje, da naj bi bil historični dogodek, od katerega je odvisen obstoj obveznosti prve in druge toženke oziroma katerega je v tem postopku ugotovilo (sprejelo) sodišče prve stopnje, kakorkoli drugačen.

7. Ob povedanem morebitna napačna uporaba materialnega prava ni pripeljala do napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Odgovornost toženke je ob enakih dejstvih in enakih razlogih (op. glej predvsem zgoraj omenjene točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se na tem mestu ne ponavljajo), ki so povsem pravilni, namreč enaka (ne)odgovornosti prve toženke, toženkine univerzalne pravne naslednice. Odgovornosti toženke niti na podlagi določb ZZVZZ in kršitve pravil varnosti in zdravja pri delu niti na podlagi poroštva ni. Čeprav je v tem delu po presoji pritožbenega sodišča podana zmotna uporaba materialnega prava, le-ta ni pripeljala do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka iz istih razlogov kot prva toženka ni odškodninsko odgovorna tožnici. Uporaba pravil o poroštvu zato niti ni relevantna. Vseeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v situaciji iz 672. člena Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1) ne gre za poroštvo, ampak za solidarno (so)dolžništvo oziroma za solidarno odgovornost dolžnikov. Razpolagalec (s.p.) tudi po prenosu podjetja „odgovarja“ za prenesene obveznosti, če jih ne izpolni družba, in njegova odgovornost je neomejena, subsidiarna (če jih ne izpolni družba) in solidarna. Subsidiarnost bi sicer lahko kazala na obstoj poroštva, vendar je bistven poudarek na solidarni odgovornosti za prenesene obveznosti. Predmetno je razvidno tudi iz pretežne sodne prakse, iz katere je v sicer redkih primerih vseeno razvidna nedosledna uporaba izraza poroštvo.3

8. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper odločitev o glavni stvari tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pravilna, zato je pritožba tožnice v tem delu kot neutemeljena zavrnjena (odločitev iz II. točke izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

9. V zvezi z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov, na podlagi pritožbenih navedb in uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je bilo pritožbeno sodišče primorano v tem delu pritožbi ugoditi in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (odločitev iz I. točke izreka te odločbe, ki temelji na 354. členu ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo. Če bi pritožbeno sodišče namesto sodišča prve stopnje odpravilo navedeno kršitev bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS), čeprav se pritožbeno sodišče zaveda, da gre že za drugo ponovljeno sojenje. Omenjeno kršitev, ki je pojasnjena v nadaljevanju, bo vsekakor lahko hitreje in bolj ekonomično odpravilo sodišče prve stopnje.

10. Omenjena kršitev je podana, ker ima odločitev o povrnitvi stroškov takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je v zadevi Cpg 120/2022 z dne 14.12.2022, ki se je vodila zoper prvo in drugo toženko, odločanje o vseh pravdnih stroških prve toženke pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem sojenju iz uvoda sodbe, izreka in 15. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o stroških toženke (druge toženke), medtem ko iz obrazložitve odločitve o stroških (in spisa) izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o stroških prve in druge toženke. Gre za nasprotje med omenjenim oziroma za takšno nejasnost, da odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov ni mogoče preizkusiti. V ponovljenem odločanju o stroških naj sodišče ustrezno odloči o povrnitvi pravdnih stroškov na način, da bo razvidno komu in v kakšni višini je le-te priznalo.

11. Zaradi omenjene pomanjkljivosti tudi odločanje o pritožbenih stroških še ni mogoče in je bilo treba o stroških pritožbenega postopka odločiti ob analogni uporabi 164. člen ZPP (III. točka izreka te odločbe).

1 Na pasivni strani sta tekom prvega in dveh ponovljenih sojenj nastopali deloma posamično in deloma skupno prva toženka, A. A. d.o.o., in druga toženka, B. B. (s.p.). Zavoljo te obrazložitve se za A. A. d.o.o. uporablja izraz prva toženka, za B. B.(s.p.) pa izraza tožena stranka oziroma toženka in, kjer je to potrebno, še druga toženka. 2 Glej npr. odločbe VSL I Cpg 357/2013 z dne 2.10.2013, I Cpg 1166/2012 z dne 2012, I Cpg 296 z dne 6.12.2013, II Cp 2657/2013 z dne 26.2.2014, II Cpg 842/2013 z dne 13.8.2014 in II Cpg 840/2015 z dne 11.6.2015.