Jedro

13.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela, za ta dva dneva pa ni pridobil dovoljenja za izrabo letnega dopusta in je bil s strani nadrejenih soočen z dejstvom, da dovoljenja za izrabo dopusta ne bo dobil, pri čemer je tožnik celo najavil, da ga ta dva dneva na delo ne bo (ker gre kolesarit v Francijo), naklepoma in huje kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja in je torej podana kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot že omenjeno, tožnikova pogodba o zaposlitvi v 12. členu določa, da lahko delavec letni dopust izkoristi na podlagi odobritve nadrejenega delavca, ki pa je tožnik ni imel. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tudi določili prvih odstavkov 33. in 34. člena ZDR-1, ki določata temeljni obveznosti delavca iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela in upoštevanje delodajalčevih navodil. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da tožnik ni kršil nobenega predpisa ali pogodbenega določila.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.

14.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik vedel, da za dneva 29. in 30. 6. 2023 nima odobrenega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da že iz tožnikove izpovedbe jasno izhaja, da se je zavedal, da mu je bil želeni letni dopust za dva dni zavrnjen, saj so mu to - kot je sam izpovedal - dne 23. in 26. 6. 2023 zaporedoma sporočili kar trije nadrejeni (C. C., D. D. in B. B.), tožnik pa jim je nato odgovoril, da gre v Francijo kolesarit, tudi če mu bodo pisali neopravičene ali neplačane ure ali "plavega". Tožnikova izpovedba je bila glede navedenega povsem jasna, hkrati pa podkrepljena tudi z izpovedbami nadrejenih, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo kot priče.

Izrek

15.V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb zaslišanih prič. Obrazložilo je namreč, da so bile izpovedbe zaslišanih prič med seboj skladne, zelo podrobne in prepričljive. Zgolj to, da so priče zaposlene pri toženki, pa samo po sebi še ne pomeni, da niso verodostojne, kot poizkuša prikazati pritožba, ki drugega razloga, zakaj jim sodišče ne bi smelo slediti, ne navede. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

16.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bil tožniku dopust odobren že s tem, ko je v toženkin sistem A. vnesel najavo dopusta. Najava dopusta delavca v navedeni sistem še ne pomeni odobritve dopusta, pač pa je potrebna izrecna odobritev nadrejenega, kot je to sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič in že navedenega 12. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ter 48. člena toženkinega Pravilnika o delovnih razmerjih. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izpoved priče E. E., saj tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da je bila potrebna odobritev dopusta s strani nadrejenega. Tožniku nadrejeni dopusta v sistemu A. niti kako drugače niso (nikoli) odobrili. Kot rečeno, so mu kar trije nadrejeni, vsak posamično, še ustno izrecno rekli, da lahko od treh najavljenih dni dopusta koristi le enega, dveh pa ne. Pri tem torej ni šlo za preklic že odobrenega dopusta, kot poizkuša prikazati pritožba. Pa tudi če bi šlo, je bistveno zgolj to, da je bil tožnik 23. in ponovno 26. 6. 2023 seznanjen s tem, da za dva dni ni pridobil dovoljenja za izrabo letnega dopusta, pa je bil kljub temu z dela samovoljno odsoten ta dva dni.

17.Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil tožnik z neodobritvijo teh dveh dni dopusta neenako obravnavan v primerjavi z drugimi delavci ali pa obravnavan šikanozno oziroma, da mu dopust ni bil odobren zgolj z namenom, da bi se ga toženka znebila, kot tožnik neutemeljeno in povsem posplošeno vztraja v pritožbi. A tudi če bi te tožnikove navedbe držale (pa ne), bi tožnik s samovoljno odsotnostjo z dela še vedno kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

18.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb toženkinega zakonitega zastopnika in prič zaključilo, da je toženka tožniku dopust za sporna dva dni utemeljeno zavrnila - zaradi potreb delovnega procesa (prvi odstavek 163. člena ZDR-1), in sicer je zaradi zmanjšanja naročil oziroma dela planirala dodatne dni kolektivnega dopusta (vsaj 10 oziroma 12 še dodatnih dni kolektivnega dopusta poleg že vnaprej planiranega, tožnikov planiran dopust pa ni bil skladen s planiranim kolektivnim) in hkrati zmanjšanje delovnih dni proizvodnje, razpoložljivi delovni čas do tedaj pa so poskusili čimbolj izkoristiti in v tem času zaključiti naročilo, za kar so potrebovali vse delovne kapacitete. Vendar pa to niti ni bistveno. Prav tako ni bistveno, kako je tožnikova neodobrena odsotnost vplivala na potek delovnega procesa oziroma kako je morala toženka zaradi tožnikove odsotnosti prilagoditi delo, o čemer so sicer izpovedovale zaslišane priče. Bistveno je zgolj to, da je tožnik odšel na dopust, čeprav mu koriščenje dopusta ni bilo odobreno, s čimer je kršil temeljne obveznosti iz delovnega razmerja (33. in 34. člen ZDR-1). Nestrinjanje delavca z zavrnjeno izrabo letnega dopusta namreč ne opravičuje samovoljnih izostankov z dela. Za varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja ima delavec na voljo druge ukrepe, in sicer skladno z 200. členom ali 179. členom ZDR-1. Tožnik se s sklicevanjem na morebitne kršitve toženke v zvezi z odklonitvijo izrabe letnega dopusta torej ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nespoštovanje toženkinih navodil v zvezi z opravljanjem dela.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2023 ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

19.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je toženka tožniku podala odpoved iz razloga generalne prevencije in ne ker bi šlo za hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zakoniti zastopnik toženke, na katerega izpoved se pritožba v zvezi s tem sklicuje, je sicer res med drugim izpovedal, da so mogli reagirati tudi v tem smislu, saj bi si tožnikovo vedenje ostali zaposleni lahko vzeli kot vzor, vendar pa je jasno in izrecno izpovedal tudi, da je tožnik prejel odpoved, ker si je vzel dopust, ki mu ni bil odobren, kar je za toženko huda kršitev.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je neupravičeno zavrnilo njegove bistvene dokazne predloge. Za rešitev tega postopka bi bilo tako po njegovem mnenju bistveno, da bi toženka predložila vse njene splošne notranje akte. Ti predstavljajo materialno pravo. Ker toženka tega ni storila, je bilo poseženo v njegovo pravico do izjave, hkrati pa se ni mogel dovolj braniti v postopku odpovedi. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je le na splošno formuliral dokazni predlog, da naj toženka predloži plan koriščenja dopusta in plan izrabe delovnega časa za leto 2023. Meni, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov tudi ni ustrezno obrazložilo. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovih trditev. Posledično je kršilo načelo kontradiktornosti in pravico do izjave. Meni, da toženka ni dokazala, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved je prejel, ker naj bi šlo za učinek generalne prevencije. Poudarja, da ni kršil nobenega predpisa ali pogodbenega določila. Njegova odsotnost ni v ničemer vplivala na nemoten potek delovnega procesa. Toženka ni dokazala, da bi bilo zato treba spremeniti delovni proces, vključno z določitvijo kolektivnega dopusta. Toženki očita, da je grobo posegla v pravico do izrabe letnega dopusta in s tem kršila 163. člen ZDR-1. Sodišču prve stopnje pa nadalje očita, da ni upoštevalo njegove plačilne liste za junij 2023, iz katere ne izhaja, da bi karkoli kršil, in Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, ki določa, da ima delavec pravico trikrat po en dan letnega dopusta izrabiti na tiste dneve, ki jih sam določi. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da najava dopusta v sistemu A. ne pomeni hkrati tudi odobritve dopusta. Zmoten je tudi zaključek, da je vedel, da nima odobrenega letnega dopusta. Toženka mu je preklicala odobren dopust z namenom, da se ga znebi. Toženka mu je v odpovedi očitala še določene kršitve, na katere sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve, ker so prepozne. Meni, da bi toženka lahko uporabila milejšo sankcijo, saj je šlo le za enkratno ravnanje, zgolj za dvodnevni izostanek, zaradi katerega ni bilo motenj v delovnem procesu. Navaja še, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvama po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je sodišče prve stopnje postopalo pristransko in kršilo ustavno načelo enakosti, kot tudi, da ni ocenilo verodostojnosti izpovedb prič.

20.Brezpredmetno je pritožbeno sklicevanje na tožnikovo plačilno listo za mesec junij 2023, saj tudi iz nje izhaja, da je imel tožnik v tem mesecu le en dan dopusta, kolikor mu ga je toženka v tem mescu tudi odobrila.

21.Nadalje je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije, ki v 29. členu določa, da ima delavec pravico trikrat po en dan letnega dopusta izrabiti na tiste dneve, ki jih sam določi, delodajalec pa mu izrabo letnega dopusta lahko odreče, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces. Stranki sta namreč v pogodbi o zaposlitvi določili, da ju zavezuje Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, ki pa sicer v petem odstavku 26. člena določa enako, kar izpostavlja pritožba, da ima torej delavec pravico trikrat po en dan dopusta izrabiti na tiste dneve, ki jih sam določi, delodajalec pa mu izrabo letnega dopusta lahko odreče, če bi odsotnost delavca resneje ogrozila delovni proces. Vendar pa tožnik svoje prošnje za letni dopust za 29. in 30. 6. 2023 toženki ni utemeljil z dnevi, ki jih delavec lahko izrabi na dni, ki jih sam določi, niti se na to ni skliceval tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa je tožnik po lastni izbiri dopust koristil že 3. 5. 2023 in 28. 6. 2023.

3. Pritožba ni utemeljena.

22.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 489/2022, saj je šlo v njej za upravičeno odsotnost z dela, torej za drugačno situacijo kot pri tožniku, ki je bil z dela neupravičeno odsoten.

4. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Je ustrezno obrazložena, ima razloge o prav vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

23.Drži sicer pritožbena navedba, da je toženka v izpodbijani odpovedi navajala še nekatere druge (časovno nekonkretizirane) očitke tožniku glede neupoštevanja hišnega reda, podaljševanja odmorov, predčasnega zaključevanja z delom ipd. Vendar pa so pritožbene navedbe s tem v zvezi nejasne, saj pritožba na 9. strani sodišču prve stopnje očita, da se do teh očitkov ni opredelilo, na 16. strani pa, da svoje odločitve na te kršitve ne bi smelo opreti. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je toženka s temi dodatnimi kršitvami zgolj še dodatno utemeljevala izgubo zaupanja v tožnika, ki ji je onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja z njim, pri čemer tako odpoved kot izpodbijana sodba temeljita na tožnikovi neodobreni in samovoljni odsotnosti z dela dne 29. in 30. 6. 2023, ki že sama po sebi utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Nadaljnja v pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je nekonkretizirana, saj tožnik v pritožbi ne navede, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma posnetki. Ne navede torej, kaj konkretno v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zapisano tako, kot je na listini ali prepisu zvočnega posnetka. Zato pritožbeno sodišče te kršitve, na katero ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni moglo preizkusiti.

24.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to, da je tožnik kršil najosnovnejši dolžnosti delavca, to je dolžnost opravljati delo in spoštovati navodila delodajalca, pri čemer je toženki celo vnaprej napovedal svojo kršitev, je izguba zaupanja toženke v tožnika upravičena in objektivno utemeljena. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na strani tožnika ni bilo takih okoliščin, ki bi pretehtale v njegovo korist.

6. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek o podani postopkovni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkratni kršitvi 14. in 22. člena Ustave RS (enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic), ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh tožnikovih trditev. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do prav vseh bistvenih trditev tožnika (kot tudi do nekaterih nebistvenih).

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj toženka predloži vse njene splošne akte ter plan koriščenja dopusta in plan izrabe delovnega časa za leto 2023. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Tako je pravilno obrazložilo, da je bil ta dokazni predlog posplošen in tudi sicer nepotreben za odločitev v tem sporu.

25.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožnik namreč (kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo) ni pojasnil, zakaj predlaga, da naj toženka v spis vloži vse njene splošne akte. Ne glede na to je toženka v spis vložila njen Pravilnik o delovnih razmerjih, ki je, kot navaja toženka, njen edini splošni akt, ki ureja izrabo letnega dopusta, v zvezi s čimer je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno in ker je toženka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (zgolj) na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), za rešitev tega spora toženki res ni bilo treba predložiti še vseh ostalih splošnih aktov. S tem ni bilo v ničemer poseženo v tožnikovo pravico do izjave in možnost, da se ustrezno zagovarja v postopku izredne odpovedi, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnik se je imel možnost zagovarjati in izjaviti se o v odpovedi očitani kršitvi delovnih obveznosti. Kot rečeno, se toženka ne v odpovedi ne v tem postopku ni sklicevala na nobene splošne akte, pač pa (zgolj) na določila ZDR-1 in tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

26.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

9. Tožnik dokaznega predloga, naj sodišče prve stopnje toženki naloži, da predloži plan koriščenja letnega dopusta in plan izrabe delovnega časa za leto 2023, ni oblikoval skladno z določilom prvega odstavka 227. člena ZPP, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi se skladno z določili tega člena moralo šteti, da vsebina teh listin ne potrjuje navedb toženke (ki jih ne konkretizira). Tožnik namreč tudi glede teh listin - planov ni navedel (niti) dejstva, ki bi se z njimi dokazovalo. Pritožbena navedba, da naj bi iz teh planov izhajalo, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik, kot rečeno, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navedel, zakaj od toženke zahteva predložitev teh planov oziroma katero pravno relevantno dejstvo bi z njimi rad dokazoval. Neutemeljena in tudi nerazumljiva (glede na to, da se ti plani v spisu ne nahajajo) je tudi pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje oprlo na plan izrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je te plane omenilo zgolj v okviru prepisa določila četrtega odstavka 12. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da delavec izkoristi letni dopust v skladu s planom izrabe letnega dopusta delodajalca in na podlagi odobritve izrabe dopusta s strani nadrejenega delavca. Ker tožniku nadrejeni delavci dopusta za dneva 29. in 30. 6. 2023 niso odobrili, kot bo razvidno še iz nadaljevanja obrazložitve, so bili ti plani za odločitev v tem sporu tudi nepotrebni.

Zveza:

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo tožnikovega ugovora o prepozlo vloženi tabeli oziroma prikazu programa za odobritev dopusta A., saj tožnik prekluzije s tem v zvezi sploh ni ugovarjal. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka to tabelo podala v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pravočasno (286. člen ZPP). V okviru toženkinih trditev oziroma izpisa iz programa A. za tožnika v tej pripravljalni vlogi (in upoštevaje izpoved priče B. B.) je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, zakaj je šlo pri zaznamku "odstranjeno" z dne 4. 7. 2023 (ki pa za odločitev v tej zadevi niti ni bistven, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve). Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o odločanju izven trditvene podlage strank.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1-2, 110/1-4, 163, 163/1, 179, 200 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/1, 165, 165/1, 227, 227/1, 286, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353 Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) - člen 29 Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) - člen 26, 26/5

11. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren.

Pridruženi dokumenti:*

12. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.