Jedro

Tožbi se ugodi, ker tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa je le pavšalno ugotovila, da je bil tožnik v določenem obdobju obravnavan in obsojen za več kaznivih dejanj (kršitev 209/2 člen ZUP) in tudi ne razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 28.4.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v letih 1976-1988 obravnavan in obsojen za več kaznivih dejanj, zoper njega pa je bila tudi v letu 1991 na temeljno javno tožilstvo podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 100. člena KZ RS. Glede na te ugotovitve je tožena stranka ocenila, da gre pri tožniku za osebo, ki je nagnjena k storitvam kaznivih dejanj in bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik v tožbi meni, da so navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi zavajajoče in nimajo podlage v dejanskem stanju, čeprav je res, da je bil v preteklosti že obravnavan pred sodiščem, vendar pa ne v zadnjih letih. Zadeva, za katero je navedeno, da naj bi bila podana v letu 1991, pa je bila takoj tudi zavrnjena in z njim nima prav ničesar skupnega. Živi v Sloveniji že 18 let, ima družino, kupil je stanovanje in je urejena osebnost. Zato ni razloga, da bi mu tožena stranka zavrnila vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi kršila citirano določbo ZUP, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe, poleg pravnih predpisov (1. in 3. odstavka 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije), na katere je oprla svojo odločitev, ni navedla tudi ugotovljenega dejanskega stanja. Ne zadošča namreč pavšalna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi o tem, da je bil tožnik v letih 1976 do 1988 obravnavan in obsojen za več kaznivih dejanj, ne da bi bila ta kazniva dejanja in odločbe sodišč o obsodbah tožnika navedene v izpodbijani odločbi. Kolikor ugotovljeno dejansko stanje ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišče ne more preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, saj se mora upravni organ po pravilih upravnega postopka (7., 9. in 159. člen ZUP) v odločbi izjasniti o vsakem izvedenem dokazu.

Ker so bila v izpodbijani odločbi kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).