20. 9. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 41/2002 z dne 11. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1586/2001 z dne 10. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 490/98 z dne 10. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ustavni pritožnik je v pravdnem postopku postavil več zahtevkov, ki so se nanašali na ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki sta ga z bivšo ženo pridobila v času trajanja zakonske zveze, ter na določitev deležev na tem premoženju.

Poleg tega je od toženke zahteval vrnitev daril (krznenega plašča iz polarne lisice in zlatega nakita). Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 7. 2001 odločilo o vseh postavljenih zahtevkih. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper ta del odločitve Višjega sodišča je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev, da osebni avtomobil znamke Volkswagen Schirocco ni njegovo posebno premoženje, in zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev daril. Izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Poudarja, da ni bil zaslišan o okoliščinah glede najema in vračila posojila za sporni avtomobil, s čimer naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj. Po mnenju pritožnika je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in kontradiktorna, saj se sodišče sklicuje na nasprotujoče si izpovedi prič in toženke.

Vrhovnemu sodišču očita, da je nekritično povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje in ni odpravilo pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča. Tudi obrazložitev Vrhovnega sodišča je po mnenju pritožnika pavšalna in ne ustreza ustavnim kriterijem. Kar zadeva odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev daril, pritožnik meni, da je obrazložitev sodišča nerazumljiva in brez podlage. Stališče sodišča, da ne gre za darila, ki bi presegala običajno obdarovanje, po mnenju pritožnika ni podprto z nobenim od izvedenih dokazov.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave, pa tudi iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

1.Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da sta tako

2.prvostopenjska sodba kot tudi sodba Vrhovnega sodišča pomanjkljivo obrazloženi. Vendar ta pritožnikov očitek ne drži. Sodišča (tudi prvostopenjsko in revizijsko) so v izpodbijanih sodbah ustrezno obrazložila pravno odločilna dejstva, na katera so oprla svojo odločitev. Glede na obširne navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnik izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišč, pa je že v prejšnji točki obrazložitve pojasnjeno, da se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne more spuščati v presojo pravilnosti dokazne ocene sodišča.

3.Pritožnik meni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj, ker ni bil zaslišan glede okoliščin v zvezi z najemom in vračilom posojila za nakup avtomobila znamke Volkswagen Schirocco. Tudi ta pritožnikov očitek je neutemeljen. Iz prvostopenjske sodbe je namreč razvidno, da sta bili v dokaznem postopku zaslišani obe pravdni stranki. Iz sodbe Višjega sodišča pa jasno izhaja, da tudi morebitno dodatno zaslišanje pritožnika na zadnjem naroku ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča glede spornega avtomobila. Zatrjevanje pritožnika, da ni bil zaslišan o dejstvih, ki sploh ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve sodišča glede spornega avtomobila, zato ne zadošča za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Sicer pa je Vrhovno sodišče pritožniku pojasnilo, da se bo višina deležev na skupnem premoženju (torej tudi višina deležev na spornem avtomobilu) ugotavljala v ponovljenem postopku.

4.Z izpodbijano sodno odločbo pritožniku tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

5.Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v delu, ki je predmet te ustavne pritožbe, prišlo. Dejstvo, da pritožnik z odločitvijo sodišča ne soglaša, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger