Jedro

Ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče obravnavati po vsebini le, če so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ki pa v tem primeru niso bile, je odločitev o začasni odredbi preuranjena.

Izrek

Izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, ki ga je tožnik sprožil zaradi molka tožene stranke na podlagi 2. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je izpolnjena procesna predpostavka za sprejem tožbe v obravnavo iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1, saj je tožnik po izteku roka iz sodbe, št. U 589/2008-7 z dne 12.5.2008, podal zahtevo za izdajo odločbe in tožena stranka kljub zahtevi odločbe ni izdala. Ker je tožnik v tožbi predlagal, da sodišče odloči o pravici, je izpolnjena tudi druga procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, ali odgovor tožene stranke, zakaj še ni izdala upravne odločbe, opravičuje njeno zamudo. Če je zamuda na podlagi podatkov iz odgovora tožene stranke opravičljiva, sodišče prve stopnje mora tožbo zavreči (3. odstavek 65. člena ZUS-1) in šele, če oceni, da zamuda ni opravičljiva, sprejme v obravnavo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker pa je bila po presoji sodišča prve stopnje zamuda neopravičljiva, so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni prepričljivo izkazal materialnopravnega pogoja glede težko popravljive škode, da bi jo bilo verjetno mogoče odvrniti na način, ki ga predlaga z začasno usmeritvijo tožnika na Osnovno šolo... Sodišče zato zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 ni ugodilo, zadevo pa bo ob upoštevanju narave obravnavanega spornega razmerja in tožnikovega predloga obravnavalo kot nujno.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavljalo in ugotovilo izpolnjevanje procesnih predpostavk predloga za začasno odredbo, materialnopravni pogoj težko popravljive škode pa je le navedlo in ga ni ugotavljalo niti obrazložilo. Ključni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so nejasni, nenavedeni in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje v drugih delih sklepa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka tudi v delih, ko je na zadnji strani sklepa nelogično in v nasprotju z lastnimi ugotovitvami zaključilo, da naj tožnik ne bi zadostil zahtevi, da je predlagana začasna ureditev v vsebinskem smislu z zadostno stopnjo verjetnosti tudi dejansko uresničljiva zato, da se tudi začasno sodno varstvo zagotavlja na učinkovit način. Navedbe sodišča so neobrazložene in nelogične, s čimer kršijo tožnikovo pravico do pritožbe. Hkrati so takšne navedbe v nasprotju z dejanskim stanjem, kot je bilo izkazano s tožbo. Ravnanje tožene stranke je nestrokovno in neaktivno. Predlaga, da pritožbeno sodišče v tožnikovem primeru izda začasno odredbo z vsebino, kot jo je predlagal tožnik, oziroma predlaga, da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni na način, da tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo podrobno pojasnjuje aktivnosti Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pred izdajo strokovnega mnenja.

Izpodbijani sklep je bilo treba razveljaviti iz naslednjih razlogov: Ker je glede na določbo 25. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Uradni list RS, št. 3/07-UPB1) zoper odločbo, ki jo izda Zavod za šolstvo, dopustna pritožba, o kateri odloča minister, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa zoper prvostopenjski organ in zato posledično tudi ne predpostavke za vsebinsko presojo zahteve za izdajo začasne odredbe. Pred presojo zahteve za izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče prve stopnje opraviti predhoden preizkus tožbe po določbah 17. in 28. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena zoper Zavod Republike Slovenije za šolstvo (organ prve stopnje) zaradi molka organa prve stopnje, kar pa je v nasprotju z določbami 17. in 28. člena ZUS-1. V 17. členu ZUS-1 določa, da je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določbi 4. odstavka 28. člena ZUS-1, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. Po 2. odstavku 28. člena ZUS-1, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh.

Ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče obravnavati po vsebini le, če so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, ki pa v tem primeru niso bile, je odločitev o začasni odredbi preuranjena. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ravnalo po citiranih določbah ZUS-1, kar je vplivalo na odločitev, je bistveno kršilo določbe ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo na podlagi 77. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti nakazane nepravilnosti.

Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.