Jedro

Pretežni del kupnine za stanovanje je bil poravnan iz odškodnine, ki jo je prejel toženec. Nobenega dvoma ni in ga ne more biti, da predstavlja odškodnina za negmotno škodo posebno premoženje zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank oprema spalnice, sobe, dnevne sobe, kuhinje in kopalnice v stanovanju na naslovu pravdnih strank in da je delež tožnice na tem skupnem premoženju ena desetina. Zavrnilo je zahtevek, da spada v skupno premoženje trisobno stanovanje na naslovu pravdnih strank, osebni avto Audi 100 z mobitelom, prodajni prostor na G. z opremo, družba V. S. d.o.o. z opremo in skladiščni prostor na D. z opremo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je njen delež na skupnem premoženju polovica. Višje sodišče je le delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank in presodilo, da spada v skupno premoženje avto Audi 100 z mobitelom. Sicer je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zoper zavrnilni del sodbe: glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in višine tožničinega deleža na njem. Trdi, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zakonska zveza med pravdnima strankama je trajala 23 let, v njej se je pravdnima strankama rodil otrok. Po kosovskem običaju je morala izključno tožnica vzgajati ter skrbeti za otroka in za celotno gospodinjstvo. Izključno tožnica je skrbela za otroka, kuhala, prala, likala za družino ter stregla možu, njegovim bratom, delavcem in poslovnim partnerjem. Druge možnosti ni imela. Njena pravica do pridobivanja je bila začrtana z mejami družinskega življenja. Toženec si nikoli ne bi mogel ustvariti tolikšnega premoženja, če bi moral skrbeti za varstvo in vzgojo otroka. Tudi če sta zakonca živela ločeno, tožnica zaradi tradicionalne delitve vlog zakonskih partnerjev ne more biti prikrajšana pri deležu na skupnem premoženju. Pravilna uporaba materialnega prava bi terjala določitev polovičnih prispevkov vsakega zakonca k skupnemu premoženju. Stanovanje na B. je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze in pretežno plačano s posojili. Sodišči sta posojilo napačno šteli kot posebno premoženje toženca, saj je bilo dano obema zakoncema in ni pomembno, da ga je vrnil le toženec. Sodišči sta spregledali, da je tožničin tožbeni zahtevek vseboval ugotovitev, da spada v skupno premoženje poslovni delež na firmi V. S. d.o.o., saj je poslovni delež substrat družbe oziroma njenega premoženja. Enako zmotno sta sodišči zavrnili zahtevek za ugotovitev, da spada v skupno premoženje vsa poslovna oprema družbe in tista, ki je v vseh poslovnih prostorih. Ob ugotovitvi, da so prostori last firme in da predstavljajo toženčev poslovni delež na firmi, je tudi ta del skupnega premoženja. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve postopka in teh ni dovoljeno izpodbijati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Te ugotovitve so bile: - pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo 11.12.1970, njuna hči se je rodila 10.1.1974, zakonska zveza pa je razpadla maja 1995, - tožnica je le občasno prihajala v Ljubljano in sicer dva do trikrat letno za nekako tri tedne; sicer je živela na Kosovu pri toženčevih starših, skupaj s hčerko in še 22 družinskimi člani, - tožnica ni bila nikoli zaposlena, ampak je toženec pošiljal denar domov na Kosovo za njeno preživljanje in za preživljanje hčerke, - toženec je živel in delal v Ljubljani skupaj z bratoma, med njimi je obstajala tesna navezanost in podpora pri delu, - stanovanje na B. je bilo kupljeno leta 1982, sredstva sta prispevala toženec in njegov brat Z., ki je tudi solastnik stanovanja ne glede na formalni zapis v pogodbi. Res je toženec najel kredite, vendar jih bo sam poplačal iz sredstev odškodnine, ki mu je bila izplačana zaradi poškodb, ki jih je dobil v nezgodi, - toženec je lastnik podjetja V. S. d.o.o., to podjetje pa je lastnik ali najemnik poslovih prostorov in opreme v lokalih, za katere tožnica trdi, da predstavljajo skupno premoženje, - avtomobil Audi 100 in mobitel sta bila kupljena iz izkupička za prodani avtomobil in delno s kreditom, zato predstavljata skupno premoženje.

Opisane ugotovitve ne dopuščajo nobenega dvoma, da sta sodišči pravilno uporabili določila 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, 14/89, p.b.). Pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja sta sodišči pravilno upoštevali dohodke toženca, skrb tožnice za otroka in gospodinjstvo, predvsem pa pravilno razmejili skupno in posebno premoženje pravdnih strank. Revizijske trditve o načinu plačila kupnine za stanovanje so v nasprotju z ugotovitvami postopka: pretežni del kupnine je bil poravnan iz odškodnine, ki jo je prejel toženec. Nobenega dvoma ni in ga ne more biti, da predstavlja odškodnina za negmotno škodo posebno premoženje zakonca.

Sodišče prve in tudi druge stopnje sta posebno pozornost namenili dejstvu, da sta zakonca živela pretežno ločeno, in dejstvu, da je tak običaj, ki sta ga tudi oba spoštovala. Zato sta tudi materialnopravno pravilno presodili, da skupno premoženje nastane ne glede na to, če zakonca živita ločeno. Odločilno za presojo obsega in tudi deleža na skupnem premoženju pa je dejstvo, da je bil prispevek pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja bistveno različen. Ni bilo mogoče mimo dejstva, da tožnica ni bila zaposlena, da je živela v družinski skupnosti s toženčevimi starši in da je toženec prispeval za njeno preživljanje. Delež na skupnem premoženju, ki sta ga sodišči prisodili tožnici, je v skladu z ugotovitvami o njenem prispevku k nastanku le-tega, povzetimi v dejanski podlagi sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano.

Revizija v nasprotju z navedbami v spisu trdi, da je tožnica v tožbenem zahtevku zahtevala ugotovitev, da spada v skupno premoženje poslovni delež toženca na podjetju V. S. d.o.o.. V tožbi in v dopolnjenem in popravljenem tožbenem zahtevku v vlogi z dne 15.11.1995 je tožeča stranka v tenorju tožbe zapisala, da spada v skupno premoženje: ..."Družba V. S. d.o.o." Tako oblikovani tožbeni zahtevek je sodišče utemeljeno zavrnilo in tudi pravilno pojasnilo materialnopravne razloge za tako odločitev. Revizijsko sodišče se z njimi strinja in opozarja, da je v revizijskem postopku prepozno spreminjati zahtevek in njegovo dejansko podlago, predvsem pa to ni dovoljeno. Razlogi, ki jih revizija našteva o poslovnih prostorih in opremi, ne morejo omajati pravilne presoje v izpodbijani sodbi in zanje velja enaka revizijska presoja.

V izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.