Jedro

Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka (in - glede na določbo 15. člena ZIZ - ne stranka v izvršilnem postopku). V takšnem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe.

Pravnim mnenjem, ki jih je občna seja Vrhovnega sodišča sprejela pred uveljavitvijo Ustave RS glede na njihovo pravno naravo s smiselno uporabo določbe 1. člena Uvodnega zakona za izvedbo Ustave ni mogoče že v izhodišču jemati vsakršne veljave. Za ta pravna mnenja pa še posebej velja, da je pri presoji obsega njihove obveznosti za posamezen primer treba upoštevati dejansko in procesno situacijo, v kateri so bila sprejeta.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje se razveljavita in se izvršilni predlog tožeče stranke zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to obsodilo toženo stranko na plačilo glavnice 976.327,50 SIT z obrestmi in na plačilo pravdnih stroškov. Prvostopenjska sodba je bila izdana v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je kot dolžnika navajal I. I. L., zoper to stranko je bil izdan tudi sklep o izvršbi. Po ugovoru, ki ga je vložila družba I. d.d. L., je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil v času vložitve predloga za izvršbo izvršilni dolžnik že izbrisan iz sodnega registra, zato je sklep o izvršbi razveljavilo, postopek po ugovoru pa vodilo zoper toženo stranko, ki jo je kot pravnega naslednika izvršilnega dolžnika navedla tožeča stranka v poznejši pripravljalni vlogi. Sodišče je takšno označbo tožene stranke štelo kot popravek tožbe po prvem odstavku 81. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP).

Zoper drugostopenjsko sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišči naj bi ravnali napačno, ker nista uporabili določbe prvega odstavka 76. člena ZPP in ker sta uporabili določbi prvega in petega odstavka 81. člena ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki pa nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila v predlogu za izvršbo označena pravna oseba, ki v času vložitve predloga ni več obstajala. Pravna oseba I. I. d.d. L., je bila izbrisana iz sodnega registra s sklepom Srg 3132 dne 12.9.1996, predlog za izvršbo pa je bil vložen 22.7.1997. Ni šlo torej za to, da bi bil dolžnik napačno ali pomanjkljivo označen, marveč za to, da je bil kot dolžnik naveden nekdo, ki ne more biti stranka. Sposobnost biti stranka je ena temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe - in glede na določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami - v nadaljevanju ZIZ) tudi predloga za izvršbo. Za takšne primere prvi odstavek 81. člena ZPP predvideva postopek, v katerem se procesna ovira v nekaterih primerih lahko odstrani. Če se da pomanjkljivost odpraviti, mora sodišče stranko pozvati, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko stranka. Če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti in so take, da onemogočajo nadaljnji postopek, pa sodišče po petem odstavku 81. člena zavrže tožbo.

Treba je pritrditi stališču državne tožilke, da pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka (in - glede na določbo 15. člena ZIZ - tudi ne stranka v izvršilnem postopku), ker nima pravne subjektivitete (prvi odstavek 76. člena ZPP). Vrhovno sodišče soglaša tudi s stališčem državne tožilke, da gre v takšnem primeru za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Ni si namreč mogoče zamisliti takšnega popravka tožbe ali kakšnega drugega ukrepa tožeče stranke (prvi odstavek 81. člena ZPP), s katerim bi tisti, ki je v izvršilni zadevi glede na navedbo tožeče stranke nastopal kot stranka, pa že v času vložitve tožbe ni več obstajal, lahko pridobil lastnosti, da bi se zoper njega postopek nadaljeval. Pri tem je bistveno to, da je bila v predlogu za izvršbo označena stranka, ki je nekoč imela pravno subjektiviteto, pa jo je pred vložitvijo predloga izgubila, ne pa morda obstoječa stranka z napačnim ali nepopolnim nazivom. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala obstajati s pripojitvijo, to je na način, ki ima po določbi šestega odstavka 511. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami - v nadaljevanju ZGD) za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe, ki jo je kot dolžnika oziroma toženo stranko označila tožeča stranka pozneje v nadaljevanju postopka. Tudi v primeru univerzalnega pravnega nasledstva gre s stališča pravne identitete za drugo osebo, ta pa se lahko na pasivni strani vključi v postopek le s spremembo tožbe po 187. členu ZPP, za kar pa je potrebna njena privolitev.

Pri utemeljitvi svoje drugačne odločitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo tudi na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije 19. 6. 1978, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VVS št. 1/78. Iz navedenega pravnega mnenja res izhaja sklep, da pomanjkljivost, ki je v tem, da je tožeča stranka v tožbi navedla stranko, ki že tedaj ne obstaja več, predstavlja takšno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. Uporaba navedenega pravnega mnenja v tem primeru bi pokazala, da sodišča niso napačno uporabila ZPP. Vrhovno sodišče se v tem primeru ne opredeljuje do vprašanja, ali tudi za pravna mnenja, sprejeta pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91) veljajo določbe 110. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS,št.19/94 s spremembami), po katerih so pravna menja, ki jih o vprašanjih sodne prakse sprejme Vrhovno sodišče na občnih sejah, obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo samo na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena ZS). Glede na njihovo pravno naravo s smiselno uporabo določbe 1. člena Uvodnega zakona za izvedbo Ustave (Ur. l. RS, št. 33/91 - v nadaljevanju UZIU) takšnim pravnim mnenjem ni mogoče že v izhodišču jemati vsakršne veljave. Vsekakor pa za ta pravna mnenja še posebej velja, da je pri presoji obsega njihove obveznosti za posamezen primer treba upoštevati dejansko in procesno situacijo, v kateri so bila sprejeta (o tem glej več v nadaljevanju). Ne samo na ustaljeno sodno prakso, ampak tudi na razlago in uporabo formalno še veljavnih pravnih mnenj, vplivajo tudi družbene razmere,v katerih se pravo uporablja: njihova sprememba lahko pripelje do spremembe razlage prava in torej tudi pravnih mnenj v sodni praksi.

Res se omenjeno pravno mnenje izrecno sklicuje le na določbe tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami - ZPP 1977), ki se v relevantnih določbah (prvi in peti odstavek 83. člena) v ničemer ne razlikuje od prvega in petega odstavka 81. člena ZPP. Treba pa je upoštevati, da je bilo pravno mnenje sprejeto v času intenzivnega usklajevanja statusa tedanjih družbenih pravnih oseb z določbami Zakona o združenem delu. V že sicer težko preglednem in razumljivem sistemu organizacij združenega dela so bile statusne spremembe tako pogoste in raznovrstne, da je to že resno ogrožalo varnost pravnega prometa. V zvezi s tem je indikativno n.pr. pravno mnenje, objavljeno v istem Poročilu na strani 46 - tudi to izredno široko interpretira pojem pomanjkljivosti, ki se dajo odpraviti, in s tem rešuje zmedo, nastalo zaradi tega, ker tedaj še samim gospodarskim subjektom ni bilo jasno razmerje med delovnimi organizacijami, temeljnimi organizacijami in delovnimi skupnostmi skupnih služb. Poleg tega je treba upoštevati še tedanji nelastninski koncept družbene lastnine, na katerem so temeljile vse statusnopravne oblike združevanja dela in sredstev, zaradi česar je bila pravna identiteta subjektov pravnega prometa mnogo bolj zabrisana in za položaj posameznih med seboj "z delom in sredstvi" povezanih subjektov, ki so pa vsi upravljali s sredstvi "vseh in vsakogar", tudi manj odločilna. Res je sicer, da se abstrakt navedenega pravnega mnenja nanaša na vse primere, ko je bila tožena oseba, ki je še pred vložitvijo tožbe prenehala obstajati. To sodišče pa je že v sodbi v zadevi II Ips 606/99 dne 6.4.2000 opozorilo, da pravnih mnenj, ki jih sprejme občna seja Vrhovnega sodišča, ni mogoče razlagati na način, kakor se razlagajo zakoni in druge abstraktne pravne norme. Njihov pomen je treba ugotoviti glede na dejansko podlago sodne odločbe, na podlagi katere je sprejeto pravno mnenje. Zato so pravna mnenja obvezna za senate vrhovnega sodišča samo v primerih, v katerih je dejansko stanje v bistvenih okoliščinah enako (sodba je objavljena v Zbirki odločb VS za leto 2000 pod št. 63). Iz konkretnega primera, ki je bil podlaga za sprejem pravnega mnenja, ki je relevantno za to zadevo (Sklep VS SRS Sl 450/77 v zvezi s sklepom OGS Ljubljana II P 986/73), izhaja, da je šlo v dejanskem primeru za pravno osebo, organizacijo združenega dela. Pravno mnenje je tudi objavljeno v rubriki Gospodarsko pravo, pod naslovom Gospodarski spori. Tudi ta okoliščina kaže na to, da so bile pri njegovem sprejemu odločilne zgoraj opisane posebne okoliščine, ki so ogrožale pravno varnost upnikov. Že tedaj bi bilo utemeljeno zagovarjati stališče, da se veljavnost pravnega mnenja razteza le na ne več obstoječe pravne, ne pa tudi fizične osebe. Posebni razlogi, ki so tedaj narekovali razlago, ki je glede pravne subjektivitete pravnih oseb razširila pojem odpravljivih pomanjkljivosti, pa po uveljavitvi ZGD ne veljajo več, zato v tem primeru glede na povsem drugačno dejansko situacijo navedenega pravnega mnenja ni mogoče uporabiti.

Stališče, da po prvem odstavku 81. člena ZPP ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti, ki jo predstavlja dejstvo, da je tisti, ki nastopa kot stranka, prenehal obstajati že pred vložitvijo tožbe, pa je to sodišče sprejelo tudi v zadevah opr. št. II Ips 47/2001 in II Ips 186/98, na kar utemeljeno opozarja tudi Državna tožilka.

Glede na navedeno sta sodišči nepravilno uporabili določbe prvega odstavka 81. člena ZPP. Po določbi petega odstavka 81. člena ZPP bi morali tožbo zavreči. Ker tega nista storili, je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo po 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in je vrhovno sodišče na podlagi tretjega in drugega odstavka 379. člena ZPP izdane odločbe razveljavilo in zavrglo predlog tožeče stranke za izvršbo.