Jedro

Sodna praksa je postavila za vzdrževalce cest pri presoji "potrebne skrbnosti" stroga merila - merila skrajne skrbnosti. Ta pravni standard se presoja tako, da se upošteva stanje in čas na cesti in možnost, ali je vzdrževalec ceste lahko v konkretnem času opravil svoje delo. Zahteve, ki zadostijo standardu "skrajne skrbnosti", je zato treba ugotavljati od primera do primera oz. na konkretne dejanske okoliščine.

Vzdrževalec ceste v konkretnem primeru ni opravil svojega dela, kot je bilo treba. Tožnik je moral zaradi neočiščenega in poledenelega pločnika hoditi ob robu ceste in ko je stopil na pločnik, je padel. Tožnik ni bil ustrezno pazljiv pri hoji po poledenelem prostoru, zato je soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče pa v celoti in se izpodbijana sodba spremeni tako, da pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino 5.009,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 10. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške odmerjene na 1.768,05 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 550,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 4.761,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 2.068,33 EUR s pripadki.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede zimskih razmer. Iz obvestila državne meteorološke službe izhaja, da je ob 9. uri bilo izdano opozorilo pred nevarnimi vremenskimi pojavi in sicer, da bo ponoči na petek, 31. 1. 2014 sneg počasi prehajal v dež in je močna poledica možna oz. žled. Tudi iz podatkov Arso za Novo mesto, kar je priložil tožnik, izhaja, da bo 30. 1. snežilo, nato bo pršenje, dne 31. 1. 2014 pa pršenje in dež, ki zmrzuje od noči do dopoldneva. To pomeni, da ni bilo novo zapadlega snega in pluženje ni bilo potrebno, 31. 1. 2014 pa je padlo 4,2 mm padavin. Ko ponoči dežuje, gre pa za temperature pod lediščem, objektivno ni možno v celoti preprečiti poledice kljub izkazanemu izvedenemu posipu pločnika, kar je bilo 29. 1. 2014, 30. 1. 2014, po 4. uri in 31. 1. 2014 po 5. uri. Dež posipano sol spira in jo prekrije v trenutku, ko padavine padejo na tla, ki je pod lediščem. Vsak posameznik mora računati na prilagoditi hojo, česar tožnik ni storil. Povedal je, da je zaradi veliko snega hodil po cesti, s psom šel na sprehod in šele pri vračanju stopil na pločnik in mu je pri ponovnem sestopu iz pločnika zdrsnilo. Torej je vedel za razmere. Tožena stranka je to ugovarjala in to niso pavšalne navedbe. Priča I. K. je povedal, da se je sam po obvestilu tožnika o padcu sprehodil po spornem delu pločnika in videl, da je nekaj shojenega snega in nekaj napluženega snega iz ceste, je pa bil pazljiv in sam ni padel. Pri previdnejši hoji torej se padec lahko prepreči. Zato je tožnik sam kriv za škodni dogodek. Izvajalec zimske službe se je ustrezno odzval z vsemi razpoložljivimi delavci in izvajal zimsko službo. To je povedal priča F. M. Tožnikove navedbe, da dnevniki zimske službe in delovodski dnevniki niso bili opremljeni z zaporednimi številkami, da so brez podpisa in da so bili sestavljeni naknadno, ter da nimajo vrednosti, niso točni. Po pojasnilih priče F. M., ki je bil delovodja zimske službe, o načinu vodenja dnevnikov, so te navedbe neutemeljene. Posipi so dokazani s predloženimi dnevniki, ne glede na to, katera ulica oz. pločnik je bil posipan, kar ni bilo navedeno. Priča F. M. je izpovedal, da je kritično območje spadalo pod območje "pločnik in parkirišče", kar so izvajali sami brez podizvajalcev. V dnevnike nikoli ne pišejo časa posipa, vendar posel opravijo. V dnevniku so poimensko napisani vsi njihovi delavci, ki po potrebi opravijo tudi druga dela. F. M. pa je izvajal kontrolo na terenu in preveril, ali so bila dela opravljena. V kritičnem času so delali vsi razpoložljivi delavci. Priča F. M. je povedal, da je moralo biti spluženo in posipano vsepovsod, tudi na mestu padca, saj je bilo opravljeno veliko število ur. Napačna je ugotovitev, da je samo priča L. M. izvajal ročna dela čiščenja. F. M. je izpovedal, da priča L. M. ni smel izvajati strojnih del, vsi ostali pa lahko opravljajo tudi strojna dela, kar pomeni, da strojniki po potrebi tudi delajo ročno, ko strojno čiščenje ni možno. Priča P. P. in B. B. sta potrdila, da sta strojnika in delo opravljajo pretežno s strojem, včasih pa tudi ročno. Iz previdnosti ugovarjajo sokrivdo tožnika, vsaj do 70 %.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Pritožba le selektivno povzame izpovedbe prič, v resnici pločnik ni bil očiščen in posut. Priča P. P. je izpovedal, da snega ne odvažajo, ampak ga potisnejo ob pločnik. Tožnik je padel, ker je bil pločnik neočiščen, kar so potrdile priče. 4. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se za znesek 1.500,00 EUR in za zamudne obresti. Pritožuje se glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in materialne škode. Ponavlja, katere funkcionalne posledice je pritožniku ugotovil izvedenec, kar sodišče povzame v točki 9 obrazložitve. Tožnik je oviran pri daljši vožnji, plavanju, delu nad nivojem glave, dvigovanju težkih bremen, pri delu s kosilnico z žago. Odškodnina, ki je bila prisojena, je bila prenizka in omenja primere iz sodne prakse. Sodišče ni opravilo individualizacije odškodnine. Odškodnina za zamudne obresti pa je narobe odmerjena, saj tožnik ni zavarovanec, ampak oškodovanec in veljajo splošne določbe glede zamude.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je glede višine škode in teka obresti utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer za 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovih funkcionalnih posledic, ki so v vzročni zvezi z nastalo poškodbo ob padcu dne 31. 1. 2014. V izogib ponavljanju se sklicuje na ugotovitve sodišča, ki jih je povzelo iz zdravstvene dokumentacije, izvedeniškega mnenja I. G. in iz zaslišanja tožnika. Sodišče je pravilno ugotovilo, katera opravila oz. dejanja, ki jih je tožnik opravljal pred nezgodo, sedaj opravlja bistveno težje oz. je nekatere športne dejavnosti opustil (rekreativno smučanje, tek, košarko in športe z ostrimi in naglimi gibi). Izvedenec ni v celoti potrdil tožnikove izpovedbe, ampak je potrdil omejeno in bolečo gibljivost rame pri elevaciji in obeh rotacijah ter ugotovil, da tožnik težje dalj časa vozi avto, dela nad nivojem nad glavo, težje dviguje težja bremena, dela z motorno kosilnico in ima manjše težave pri plavanju in težje kosi travo, ima težave pri zamenjavi zimskih in letnih gum na vozilu in podobno. Sodišče je pravilno opozorilo, da tožnik še nima 50 let in da bo še dalj časa trpel funkcionalne posledice. Vendar je prisodilo le odškodnino 1.000,00 EUR, kar je celo pod povprečjem ene neto plače v RS v času sojenja, kar je prenizka odškodnina. Sodna praksa je na tem področju nekoliko višja oz. je treba v tem delu tožniku pritrditi in mu prisoditi toliko, kot s pritožbo še dodatno zahteva, to je 1.500,00 EUR več, skupaj tako 2.500,00 EUR. Točno takega primera v sodni praksi ni najti, vendar je ob ugotovljenih funkcionalnih posledicah vedno bila prisojena višja odškodnina oz. v sedanjem znesku to predstavlja 2,17 povprečnih neto plač1. 8. Tožnik ima tudi prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tek zamudnih obresti za odškodnino po določbi 943. člena OZ in upoštevalo 14 dnevni rok. Kadar gre za odškodninski zahtevek, velja po ustaljeni sodni praksi, da gre, ko je postavljen, za denarni zahtevek in pride tožena stranka v zamudo naslednji dan po prejemu odškodninskega zahtevka. V konkretnem primeru je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek 25. 10. 2014 in je tako v zamudi od 26.10.2014 dalje do plačila. Pogodbene zamudne obresti pa tečejo za zavarovalno pogodbo po določbi 943. člena OZ. Za konkretni primer je po drugem odstavku 299. člena OZ to trenutek, ko tožnik postavi svoj odškodninski zahtevek. Zato je tudi v tem delu bilo treba pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od 26. 10. 2014 dalje do plačila.

O pritožbi tožene stranke:

9. Tožena stranka se pritožuje glede temelja odškodninske obveznosti. Meni, da je za nastalo škodo v celoti kriv tožnik sam, ker ni bil dovolj previden in ni prilagodil svoje hoje po poledenelem pločniku. Pri tem meni, da je storila vse, kar je bilo treba, da se razbremeni odgovornost njenega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo 31. 1. 2014 ob 9.00 uri zjutraj. Tožena stranka ne ugovarja več samemu škodnemu dogodku, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, kako se je škodni dogodek zgodil. Sodišče prve stopnje je iz tožnikove izpovedbe, iz izpovedbe priče G. B., I. K. in J. Š., ugotovilo, da je tožnik padel v bližini kapelice, da je na pločniku bil sneg in led, da pločniki na tem delu niso bili spluženi, cesta pa je bila tam splužena tako, da je bilo vse spluženo proti pločniku in pločnik ni bil očiščen. Tožnik je izpovedal, da je vedel, da niso pločniki očiščeni, saj ga je to prejšnje dni motilo. Imel je normalno zimsko obutev. Najprej je hodil po vozišču, kjer je bil pločnik poledenel, valovit in neočiščen, cesta pa je bila prehodna. Ko je prišel v bližino kapelice, je slišal in videl, da se mu iz obeh strani približujeta vozili in se srečujeta tam, kjer se je ob cesti nahajal, zato je dvignil psa in z obema nogama stopil na pločnik, kjer je obstal, vendar ga je spodneslo. To pomeni, da je tožnik vedel, da so razmere slabe, da je poledica in slabo očiščeno. Vendar je treba toženi stranki odgovoriti, da ni dokazala, da bi šlo za tako katastrofalne razmere, da tožnik ne bi smel iz hiše oz. bi moral ostati doma. Ravno priča tožene stranke, F. M., operativni vodja in preglednik cest pri zavarovancu tožene stranke, je povedal, da je bil rumeni alarm, da to pomeni povečano nevarnost snega, zmrzali oz. poledice, vendar v teh razmerjih ni potrebno izvajati nobenih posebnih aktivnosti, saj je zimska služba že ves čas v pripravljenosti. Pritožba sicer graja ugotovitve sodišča prve stopnje o vremenskih razmerah. Vendar je sodišče upoštevalo poročilo ARSA (priloga B6), kar je predložila tožena stranka. Ugotovitve so bile, da bo v noči iz 30. 1. na 31. 1. v nižinah v notranjosti deževalo, da bodo padavine ponehale šele v ponedeljek in da obstoji možnost poledice oz. žledu. Vendar bi se tožena stranka lahko razbremenila odgovornosti, če bi dokazala, da je ravno na spornem mestu izvajala posipanje. Sodišče prve stopnje je vpogledalo delovodne dnevnike in poročila zimske službe zavarovanca tožene stranke in ugotovilo, da je v dnevnikih zapisano le, kateri delavci so delali in seštevek ur, ni pa zapisano, kje so dela opravljali. Na splošno je bilo zapisano, da je šlo "posipanje cest, pločnikov in parkingov" pri tem pa niso zapisani kraji oz. ceste in pločniki, kjer naj bi bilo posipano. Šlo je za cesto prvega območja, kar pomeni, da je treba primarno izvajati čiščenje in posipanje. Tožena stranka ni predložila dokazila, da bi izpolnjevala Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki je veljal v času škodnega dogodka (objava Uradni list RS, št. 62/98, velja do 11. 6. 2016). 30. člen namreč določa, da v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, se izpostavljeni in prometno nevarni deli ceste posipajo proti poledici. Mesta in način posipanja se določi glede na geografsko klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. To enako velja za pločnike. Tožena stranka sicer v pritožbi trdi, da tudi posipanje ne bi bilo učinkovito, ker je ponoči deževalo. Tožnik je izpovedal, da ko je šel na sprehod, ni deževalo. Vendar tožena stranka ni ponudila dokaza o tem, kako bi vplival dež na posipani del in zlasti ni dokazala, da so tam sploh posipali. Sodna praksa je postavila za vzdrževalce cest pri presoji "potrebne skrbnosti" stroga merila - merila skrajne skrbnosti. Vendar se tudi ta pravni standard presoja tako, da se upošteva stanje in čas na cesti in možnost, ali je vzdrževalec ceste lahko v konkretnem času opravil svoje delo. Zahteve, ki zadostijo standardu "skrajne skrbnosti", je zato treba ugotavljati od primera do primera oz. na konkretne dejanske okoliščine2. 10. Upravljavec občinske ceste je občinska uprava. Način izvajanja nalog določi pristojni organ občine s splošnim aktom in določi prioritete4. V konkretnem primeru je šlo za prvo območje in bi cesta morala biti splužena in posipana. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da je izvajalec zimske službe splužil cesto tako, da je bil sneg porinjen na eno stran pločnika, saj je tam na eni strani škarpa in tudi pri kapelici, kjer se je zgodil škodni dogodek, je ozko. Sodišče je iz izpovedbe priče P. P. ugotovilo, da se načeloma sneg ne odvaža, ampak ga stisnejo ob pločnik in če ga je več, ga odrinejo naprej na odmikališče. Posipajo s stroji ali ročno. Priča B. B. je potrdil, da je tam pločnik v bližini kapelice nekoliko ožji, kar ovira pluženje in posipanje in da tam snega narinejo ob škarpo ter po potrebi odvažajo tako, da se na traktor naloži ročno. Priča L. M. pa je potrdil, da kdaj pločnik očistijo na roke in če snega ni mogoče več odriniti s traktorjem, to počnejo ročno in s puhalnikom. Vendar priča ni trdila, da bi tega dne čistila pločnik ročno. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič tožene stranke pravilno ugotovilo, da ni potrjeno, da bi bil na dan škodnega dogodka pločnik očiščen ali posut oz. posoljen. Tega ni moglo ugotoviti ne iz zaslišanja prič tožene stranke in tudi ne iz zaslišanja prič, katere je predlagal tožnik. Priča F. M. ni izpovedal, da bi šlo za izredne razmere, kot sedaj pritožnik opozarja. Priča J. Š., I. K. in G. B. pa so povedali, da pločnik ni bil očiščen ali posut. Pritožbi je treba odgovoriti, da se posipa ne le s soljo, ampak tudi s peskom in da tožena stranka sploh ni dokazovala, da naj bi kritičnega dne opravila posipanje poledenelega pločnika. Tožnik je moral zaradi neočiščenega in poledenelega pločnika hoditi ob robu ceste in ko je stopil na pločnik, je padel. 11. Vendar je treba pritrditi toženi stranki, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je izpovedal, da je videl, da je bilo slabo očiščeno oz. poledenelo. Če je šel na sprehod s psom, bi moral prilagoditi svojo hojo oz. stopanje na pločnik tako, da bi računal na poledenelost površine. Tožnik pa je izpovedal, da je dvignil psa in z obema nogama stopil na pločnik, ko ga je spodneslo. Ne gre torej za nepričakovano poledenelo površino, ampak tudi tožnik ni bil ustrezno pazljiv po hoji po takem prostoru. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sam prispeval 20 % za nastalo škodo. Pozimi je ob takih razmerah splošno znano, da je po padavinah poledica in je potrebna posebna pazljivost4. Vendar je treba toženi stranki odgovoriti, da je v pretežni meri odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki je na ta del pločnika zrinil sneg, ga ni očistil, kar je še dodatno povzročilo po dežju poledenelo površino. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi kritičnega dne ob 5. uri zjutraj ta del cestišča in pločnika očistila oz. vsaj posula na način, da ne bi bila podana poledica. Odločitev o krivdi temelji na 171. členu OZ.

12. Po opravljenih izračunih se tako izkaže, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom po višini do 6.261,92 EUR (dodatno prisojenih 1.500,00 EUR). Vendar je tožena stranka uspela do 20 % po temelju, zato je tožnik upravičen do 5.009,54 EUR odškodnine. Zamudne obresti pa tečejo od zahtevka dalje, to je od 26. 10. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo.

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o višini tožbenega zahtevka in o temelju, se to odraža tudi na odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je zahtevala skupaj v tožbi 6.954,28 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za presojo drugega odstavka 154. člena ZPP upoštevalo uspeh tako, da je uspeh tožeče stranke delilo na uspeh po temelju in po višini (100 % in 68 % po višini) in tako dobilo uspeh tožeče stranke 84 %. Pravilni način izračuna uspeha po drugem odstavku 154. člena ZPP je, da se nominalno upošteva uspeh tožeče stranke. Tožeča stranka je uspela do 5.009,54 EUR, kar znese glede na tožbeni zahtevek 72,03 %. Stroški tožeče stranke tako znesejo 1.776,96 EUR (72,03 % od 2.468,00 EUR). Stroški tožene stranke so bili 30,00 EUR. Njen uspeh je bil 27,97 % oz. 8,91 EUR. Po opravljenem pobotanju tako mora tožena stranka plačati tožeči stranki na prvi stopnji 1.768,05 EUR. V pritožbeni stopnji je tožeča stranka priglasila stroške za takso in odvetniške stroške z DDV, kar skupaj znese 607,50 EUR (150,00 EUR taks, 457,50 EUR sestava pritožbe). Tožeča stranka je v pritožbi uspela v celoti. Stroški tožene stranke so v pritožbeni stopnji za sodno takso 255,00 EUR in materialni stroški 30,00 EUR. Skupaj so stroški 285,00 EUR. Tožena stranka je uspela do 20 % na pritožbeni stopnji in ji tako gre priznati 57,00 EUR. Po opravljenem pobotanju mora na pritožbeni stopnji tožena stranka plačati tožeči stranki 550,50 EUR in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

14. Tako je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava moralo pritožbi tožeče ugoditi in pritožbi tožene delno ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako kot v izreku. V delu, ko toženka ni uspela, pa je bila pritožba zavrnjena. Nobene izmed pritožbenih strank ni uveljavljala pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče je preizkušalo ta pritožbeni razlog v mejah uradnega preizkusa in ugotovilo, da teh kršitev ni bilo.

1Povprečna neto plača za november 2017 je bila 1.151,76 EUR www.stat.si/statveb/nevs/indek.

2Opiše te primere VSL I Cpg 692/2013. 3Primerjaj 95. člen Zakona o cestah.

4Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 514/2008.